Zagnati je pomagal še številne domače projekte (Matkurja, Najdi.si, Urad vlade RS za informiranje…) ter mnoge korporativne strani, soustvaril prvi priročnik za spletno pisanje v slovenščini in se v okviru Medijskega praktikuma na Fakulteti za družbene vede lotil poučevanja, kako strateško komunicirati na webu.

Je zaljubljenec v tisk, zbiratelj knjig, sploh cenjenih prvih edicij, ter častilec usihajočih tiskarskih znanj.

Kakšno je stanje z internetnimi mediji danes?

Ločiti moramo dve veliki skupini akterjev. V prvo sodijo tisti iz pred-internetnega, pred-digitalnega časa, to so medijske hiše, ki se počasi privajajo na novo dobo, v drugi pa so nove medijske hišice, barake, če tako rečem, ki so bistveno bolj prožne in prilagodljive, saj jih ne zavezujejo pogodbe s sindikati, tiskarji, distributerji… Seveda pa tako eni kot drugi nastopajo v istem okolju, kjer je dostop v večini primerov zastonjski.

No, New York Times je pred kratkim začel zaračunavati svoje vsebine, spletne strani domačih medijskih hiš, vključno z našo, pa so nedolgo tega uvedle možnost dostopa do člankov s kodami, ki jih sponzorirajo oglaševalci.

Eksperimenti medijskih hiš s takšnimi ali drugačnimi pay walli niso nič drugega kot jalovi poskusi, da bi upočasnili napredek oziroma omilili spremembe.

Ko že omenjate New York Times, za novi pay wall so porabili nekaj deset milijonov dolarjev in še isti večer se je pojavilo sedem ali osem različnih modelov, kako ga zaobiti.

Torej soglašate s stališčem, da morajo biti medijske vsebine na spletu bralcu ponujene brezplačno?

Splet je nastal v akademskem okolju brezplačno in kot takšen je bil ponujen svetu. Če bi ga takrat nekdo vzel v roke kot potencialni vir prihodkov, danes zagotovo ne bi govorili o internetni evoluciji. Enako velja za ponudnike spletnih vsebin in medije na spletu; prav zahvaljujoč tej zastonjskosti in neomejenosti dostopa se je vse skupaj sploh lahko tako zelo razvilo.

Z zaračunavanjem je pa tako: tiste medijske hiše, ki so od prvega trenutka zaračunavale vsebine, tako ravnajo še naprej in ne doživljajo šokov v krivulji rasti ali upada števila bralcev.

Težave se pojavijo takrat, ko medij nekaj časa ponuja spletne vsebine zastonj, potem pa spremeni politiko in hoče za članek toliko in toliko denarja. To bralec prepozna kot nateg in zato je razumljivo, da takšen medij zasovraži.

Kaj bi klasičnim medijem šteli za največjo napako v obdobju tranzicije?

Gre predvsem za napako v oceni stanja, kar zadeva avtoriteto. Mediji so bili vajeni absolutno dominante vloge v medijski pokrajini, kar je normalno, saj so vsa ta leta kopičili dragocene veščine, znanje in informacije. Danes ni več tako, in mediji imajo do izgube tega primata precej aroganten odnos. Zdaj jim v vsakem danem trenutku konkurirajo mnogi, ki so ponavadi bolj strastni in posledično bolj uspešni.

Celo nakopičeno znanje, ki ga omenjate, je, kot kaže, izpuhtelo. Bore malo je kakovostnih člankov, o pravem raziskovalnem novinarstvu vsaj med domačimi mediji na spletu ni ne duha ne sluha, povečini objavljajo le reciklirane zgodbe, agencijske novice...

Prav imate, namesto da bi bile veščine, ki so tradicionalno koncentrirane v medijskih hišah, na spletu še bolj zastopane, so še zlasti v Sloveniji zreducirane na vulgarni copy paste.

Pri nas žal ni poglobljenih zgodb, ni preiskovalnega novinarstva v nobeni obliki. Ni vizualne atraktivnosti, ni interaktivnosti in ni informacijske grafike. Ni napora, da bi se kompleksnejše fenomene ali zgodbe sporočalo na lažji način za razumevanje. To je katastrofalen seznam deficitov, kar pa je še najhuje, nisem prepričan, da se z njimi sploh kdo ukvarja, kaj šele, da bi videl neke poskuse izboljšav. Če v nobeno od teh področij nisi sistematsko investiral, ne moreš kar čez noč vklopiti svojega časopisa v neki kakovostni razred in zanj še zaračunavati.

Kje po vašem dandanes nastaja dobro novinarstvo?

Jaz sem malo starokopiten, ali še huje, sem romantično utopičen. Instinktivno mi je zelo blizu Jürgen Habermas in njegova razmišljanja o javni sferi. Neka kvalitetna skrb za javni interes bi morala biti prisotna pri vseh akterjih. V tem smislu bi iskal odgovor na vprašanja o vrhunskem novinarstvu. Rekel bi, da se dogaja tam, kjer so medijske vsebine vplivale na izboljšavo zdravja javnosti. Takih primerov pa je danes izjemno malo. To so na žalost neglamurozne zgodbe in po kapitalističnih kriterijih, ki se merijo z nakladami in gledanostjo, niso najbolj uspešne.

Mi je zelo žal, ampak nisem še zasledil kakšnega primera, ki bi ga lahko pohvalil.

Kaj pa spot.us, ki ste ga hvalili v nekem intervjuju?

Ja, neskončno seksi, ampak utopičen projekt.

Nam ga opišete?

Na tej spletni strani samostojni preiskovalni novinarji prijavijo temo, o kateri bi radi pisali, zainteresirani bralci pa glasujejo, kaj bi brali. Na voljo je spletno orodje za mikrofinanciranje, kar pomeni, da bralci prispevajo neko določeno vsoto in semafor beleži, koliko denarja jim je uspelo nabrati. Če novinarju uspe zbrati sredstva, se loti pisanja, in to je carsko, ker si kot bralec kupil zanimivo preiskavo in boš za branje članka še posebej zainteresiran.

Pri tem procesu je še zanimivo, da bo bralec opravil še del marketinga, saj se bo pred prijatelji hvalil, da je sodeloval v tem procesu, oziroma bo na to temo razvil dialog s krogom svojih prijateljev.

Ta konkretni model lahko doživi prihodnost kot komponenta širše strategije kakšne večje medijske hiše. Kot ena od možnosti za nastanek zgodb tudi v kakšnem slovenskem časopisu. Zakaj ne?!

Zanimiv eksperiment je tudi I-Report ali tako imenovano državljansko novinarstvo.

Ja, začel se je na BBC, ponarodel pa je s CNN. Temu težko rečemo eksperiment, pravzaprav gre za proces, ki mu pravimo paparacizacija nacije.

Vsak izmed nas ima namreč v žepu kakšno napravo, ki je skorajda hollywoodski studio v malem. Družba je s tem hardverom tako zasičena, da je možnost, da bi se kaj pomembnega pripetilo, ne da bi bil zraven nekdo s kamero ali fotoaparatom, blizu ničli.

Če se bodo medijske hiše znale temu približati, bodo postale tisti epicenter, kamor bodo vsi avtomatsko pošiljali zabeležene zgodbe. Prav tako bi bilo smiselno, če bi razvijali razmerje s tistimi bralci, ki imajo navado pošiljati razne vsebine. Ampak to je zgodba zase.

Kaže, da se premalo pozornosti posveča tudi pravilom pisanja za splet, ki so, kot ste zapisali v priročniku Pisanje.com, nekoliko drugačna. Besedilo na ekranu beremo počasneje, težje sledimo dolgim odstavkom, zato je treba članke drugače strukturirati. In kar je bržkone očitno, novodobni bralci smo željni vizualnih, interaktivnih vsebin.

Tu je šel New York Times najdlje. Imajo krasen način ponazarjanja sklepov, ki pusti uporabniku, bralcu nekaj intuitivne možnosti. Torej ne servirajo konzervirane zgodbe, ampak jim dajejo na razpolago vse informacije, ki so jih imeli tudi sami na voljo. Lep primer je njihovo poročanje z volitev, ko so imeli celotno državo razbito na male celice, kjer si v vsakem trenutku sledil vsakemu premiku, na voljo pa ti je bila še zgodovina s prejšnjih volitev. To ni več novinarstvo gurujev, to je enostavno preveč!

Ampak to je zdaj že mainstream. Kar je novo oziroma še neizkoriščeno, so API-ji.

API-ji?

Application programing interfaces ali s kratico API. Tu je BBC naredil zelo konkretno stvar. Vse svoje novice so dali v javno sfero v surovi obliki, ki je programerjem prijazen način, in povabili mlade hekerje, mlade programerje ali alfa geekse, kot jim rečemo, da poskusijo iz tega nekaj narediti.

BBC ima na svojem spletu že vmesnik, da lahko novice prebiraš po avtorjih, temah itd., v enem mesecu pa so dobili še štirideset delujočih prototipov. Polovica je bila brez veze, četrtina je bila takih, ki so se jih tudi sami spomnili, četrtina je bila dobrih, ena pa res briljantna.

Samo ena?

Ta odstotek odličnosti je skorajda irelevanten. Več kot nič je že dobra novica. Dobili so štirideset delujočih prototipov in prihranili milijone funtov v razvoju. Ne glede na milijone pa so dobili eno močno idejo, ki ima neprecenljivo vrednost.

Neki fant je naredil nenavadno povezavo in vse BBC-jeve novičke spravil skozi mali ad hoc program umetne inteligence, ki je glede na to, katere številke in besede se v prispevku pojavijo, določil, ali gre za dobro ali slabo novico, za bolj dobro ali bolj slabo novico. Tako je bralcem omogočil, da lahko z enim preprostim vmesnikom določijo, ali hočejo brati dobre ali slabe novice. Res, da se pojavi vprašanje uporabnosti v mainstream kanalu, ampak v Ljubljani je bil vodja tega projekta pri BBC in o njem je govoril z največjim navdušenjem. Že to, da to vrednotijo, je super.

Kako bi se morali ravnati novinarji v današnji dobi?

Jeff Jarvis, avtor knjige What Would Google Do in predavatelj na newyorški univerzi na oddelku za novinarstvo, ima o tem zanimivo teorijo. Zelo preprosto, pravi, novinarji in uredniki, torej nosilci ključnih medijskih kompetenc, bi morali pokazati več menedžerskega refleksa in se samoorganizirati ne glede na medijsko hišo, iz katere so. Prepričan je, da je edino tovrsten nesentimentalen odnos do zaničujočega delodajalca prava pot.

Pri nas, kjer je takšnega podjetniškega duha zelo malo, se takšni predlogi slišijo kot maltretiranje bralca. Ampak spet: tako kot bi se morali medijski lastniki zamisliti o tem, da interneta čisto res ne bomo mogli ugasniti, bi se morali novinarji, torej vešča, strokovna populacija, zamisliti nad tem, da je treba v kapitalizmu prevzeti večjo odgovornost za lastno usodo. Ampak novinarji imajo radi udobje; in zanj so pripravljeni žrtvovati pomembne stvari.

Na tujem je kar nekaj znanih primerov, ko so si pisci spletnih dnevnikov ustvarili ugled, dokazali kredibilnost, privabili krog bralcev in celo postali komentatorji velikih medijskih hiš. Kako si razlagate dejstvo, da se pri nas kot resen glas ni uveljavil noben bloger?

Hja, mi nimamo zvezdniških blogerjev, imamo pa znane, ki blogajo. Obljuba blogov za uveljavljanje državljanskega novinarstva je sicer šarmantna. Vprašanje pa je, kolikšen odstotek energije bo šel v vzpostavitev blogerske neodvisnosti, ki bi vplivala na celotno družbo. Težko bi napovedal… Nisem pa optimist, pri nas nimamo blogerskih zgodb o uspehu. Nekaj vplivnih blogerjev je, ampak to niso velike zgodbe.

Toda glede novinarskega poklica ste optimist. Res mislite, da mu ne grozi izumrtje?

Novinarstvo ni ogroženo. Pravzaprav je novinarstvo edino, kar lahko preživi v tem medijskem konglomeratu. Problem je za kolporterje, voznike kamionov, uboge tiskarje… Zdaj, ko se bere več kot kadarkoli v zgodovini človeštva, se je za novinarje začela zlata doba. Samo pri napačnih delodajalcih delajo, ker jih malo briga za celoto. Ampak celota se bo morala dobro, dobro transformirati, da bi preživela. Novinarji pa bi morali vriskati od veselja! Končno svoboda!