In vsem se zdi normalno, da lahko tak svet starešin preseže razlike in ustvarja polje dialoga. V tem pa tiči največja zmota. Če česa ne znajo predlagane staroste, je to ravno poslušanje. Vsi več ali manj tolčejo svoje monologe. Ste že kdaj videli, da bi Ivan Oman, France Bučar ali Boris Pahor koga poslušali? Jok, oni le razlagajo in modrujejo. Oni brezprizivno trosijo sodbe in so apokaliptično zgroženi.

Tako kot smo bili zgroženi v torek, ko se je spet nabijalo družinski zakonik v državnem zboru. Nabijalo staro enodimenzionalno trobljenje, da je treba nekomu odvzeti pravice. Da je treba nekomu nekaj prepovedati. Da v imenu naravnosti vse skupaj spravimo v red. In v tej točki je skoncentrirana sodobna zgodovina te dežele. Začne se z ugotovitvijo, da je vse pokvarjeno in generirano, konča s predlogi o nujnih radikalnih ukrepih. Enim je treba odvzeti umetno zaploditev otroka, drugim prepovedati enak status družine, tretjim posvojitev otroka in četrte izgnati iz svobodnih zunajzakonskih skupnosti. Francetu Cukjatiju se je v Odmevih seveda vse zdelo več kot normalno. V skladu z naravo. Kaj pa je bolj naravnega kot to, da se dva, ki se imata rada, takoj zapodita na urad in se registrirata. Naslednji korak je samo še to, da si bodo ti svobodni registriranci na prsi nalepili kakšne znake. Saj veste, da takoj ločimo tiste, ki so se zavezali pred bogom, in tiste, ki so se zavezali kar tako.

V tej vsesplošni norosti predlogov, ki verjamejo, da se je treba vrniti h koreninam, torej nekam tja v srednji vek ali čase stare Karantanije, se zgodi tudi kakšen presežek. Prispeval ga je osemnajstletni Jure Aleksejev kot gost Studia City. V slabih petih minutah je argumentiral svoje predloge nove ustave. Zelo enostavno: združiti je treba predsedniško in premiersko funkcijo, ukiniti proporcialni volilni sitem, radikalno ločiti cerkev od države, priznati vsem pravico do zakonske skupnosti in končno že definirati tisti člen, ki nas opredeljuje kot socialno in pravno državo. Jure ni bil napadalen in poln maščevanja ter gneva. Bil je pač nekdo, ki ima zdrav razum. Ravno tisto, kar se je v tem prostoru že zdavnaj izgubilo.

Še najbolj pa se razum izgublja na tv-ekranih. Če spremljate vsak dan Svet na Kanalu A, potem vidite to v pravi pojavni obliki. V prispevkih, kjer so vsi v en glas prepričani, da ščitijo malega človeka in razkrivajo največje svinjarije privilegiranih. Ivana Zidarja na primer, ki je kriv že s tem, da je Zidar. Da bi bilo bolje, da ga ne bi nihče povohal v kliničnem centru, ali pa bi ga naročili čez dve leti. Ker če novinarko zanima samo to, ali je Zidar imel napotnico ali ne, ali je koga preskočil v vrsti ali ne, ali so se torej vsi v naši največji klinični ustanovi podelali od strahu pred njegovo veličino, potem je odgovor na dlani. Vsi zdravniki in kirurgi niso tam zato, da komu pomagajo, ampak le pazijo, da gre vse po regelcih. Da bo vsak imel odtisnjen pravi pečat. Temu se reče red. Brezprizivno žigosanje tistih, ki iz tega reda izpadejo. Še dobro, da se je pred kamero pojavil kirurg Seyed Yousef Ardebili, ki je priznal, da nima pojma, kdo je Zidar, se opravičeval, da ne bere časopisov in ne gleda Kanala A in da ga zanimajo le pacienti. On ne gleda napotnic, temveč rentgenske slike. In na osnovi le-teh operira. Tudi zunaj delovnega časa.

Namesto da bi iz njega delali junaka, ki je pripravljen priti v prostem času pomagat, se skuša z zlito gnojnico vse spraviti pod vprašaj. Kot tudi v Lipici, ki je priljubljena tema kanalovcev. Ki takoj, ko zadiši po konjih, že zbrcajo kulturno ministrico Majdo Širca. Enkrat se premalo briga za njih, drugič preveč za njih in premalo za golf in tretjič nima denarja, da bi financirala muzej. Za njih je dejstvo, da se je denar za muzej dobil iz evropskih sredstev, polomija kulturne ministrice. Skratka, namesto da bi ploskali, kako je fajn, da iz Evrope tudi nekaj dobimo, ne samo dajemo, se udriha po vseh, ki kršijo zakon samozadostnosti.

Ja, to je naš čas. Prepričanost, da smo samozadostni. Da so nas vsi od zunaj tako ali drugače pokvarili ali nategnili. Eni z denarjem, drugi s skupno valuto evrom, tretji z liberalnimi idejami in pogledi na svobodo posameznika. Nategnili so nas tudi na Eurosongu, kjer bi morali zmagati. Saj je vsem jasno, da je naša Maja Keuc edina, ki je tam znala peti, da je bila edina, ki je bila tam iskrena in najlepša in najbolj naravna od vseh. Res fino. Vsi so ponavljali to mantro. In res nas lahko reši le mantra, da smo najboljši. En sam monolog...