Svetovni finančni minister je medtem brezglavo pobegnil iz hotela in v naglici celo pozabil mobitel, a so ga newyorški policisti tik pred poletom v Pariz ujeli in ga dobesedno zvlekli z letala Air France. Monsieurja Strauss-Kahna so nato zaslišali na policijski postaji na Manhattanu in ga pridržali v priporu brez možnosti plačila varščine, tako da danes sedi v celici zloglasnega zapora na Rikers Islandu, med štirinajst tisoč okorelimi morilci in posiljevalci, od koder je sporočil, da odstopa s položaja vodje IMF.

Zaradi živahnega libida nekega starčka so se zatresle borze, nepričakovano se je sprostilo zanimivo delovno mesto, zvodniki in dilerji iz Harlema in Bronxa so na strašnem Rikers Islandu dobili nenavadnega cimra, to pa je tudi bolj ali manj vse. Svet se je, kot pravim, zamajal, ni pa propadel. Vsaj ne ta nenavadni, trapasti svet na daljnem zahodu.

Propadel pa je neki drug svet, zrušil se je ob vesoljnem grmenju in se sesedel sam vase, v gostem oblaku dima je izginil svet, kakršnega smo poznali mi z vzhoda. Ali smo vsaj mislili, da ga poznamo. Mi na Balkanu smo se čudili in s hrepenenjem gledali proti zahodu, v to pisano idilo moči, bogastva in neomejenih možnosti, z globokim strahospoštovanjem smo se klanjali vsakič, ko so tretjerazredni tajniki gospoda Strauss-Kahna prihajali z aktovkami denarja, in se skrivali, ko so kak mesec pozneje prišli z bejzbolskimi kiji izterjat dolg.

Ves ta vrli, čudežni svet se je Balkancem porušil, ko je njegov drugi ali tretji najmočnejši človek končal v priporu le zato, ker si je zaželel hitrega, neobveznega seksa z neko navadno sobarico, ona pa si ga je drznila zavrniti!

Tak človek je torej predsednik Mednarodnega denarnega sklada, pred katerim se tresejo vse naše majhne države - človek, ki beži iz države, ko ga neka uboga Gvinejka prijavi policiji! Pri nas, bratec, ima že predsednik občine ali direktor kmečke zadruge - če bi natakarici slučajno prišlo na misel, da ga prijavi zaradi poskusa posilstva - v spominu mobitela tako šefa policijske postaje in načelnika policije kot tudi notranjega ministra in premierko. Namesto gospoda Dominiqua, če bi se denimo nastanil v kakem hotelu v Gospiću, bi v priporu pristala sobarica. Če bi se ga seveda sploh upala prijaviti.

V Gospiću, na primer, je pred nekaj leti neka Američanka, košarkarica lokalnega kluba, zaradi posilstva prijavila lastnika hotela, v katerem je bila nastanjena, lokalnega nasilneža z vzdevkom "liški Tuđman". Na sodišču je bilo dokazano, da je "liški Tuđman" žensko res napadel in jo posilil s potiskanjem prsta v anus, a so ga kljub temu oprostili. Sodna obrazložitev je prišla v vse svetovne učbenike prava: po mnenju častitljivega sodnika potiskanje prsta v tuj anus namreč ni posilstvo, saj prst ni spolni organ in bi v nasprotnem primeru vsak telesni stik, vključno z običajnim rokovanjem, lahko označili za posilstvo.

Tako se to, evo, dela v "nerazvitih, nazadnjaških in neciviliziranih" državah, kot je Hrvaška, v katerih vsaj za silo neki sistem vendarle obstaja in deluje. Sploh pa, če princip močnejšega - v katerem se ve, kje je mesto gvinejske sobarice in kje predsednika Mednarodnega denarnega sklada - ne bi deloval, tudi monsieur Dominique ne bi prihajal na Balkan kot "mednarodni monetarni Tuđman".

Me, nesrečne sobarice z Balkana, smo vso svojo negotovo prihodnost zaupali temu odcvetelemu staremu jebaču, tiho trpimo, ko nas od čas do časa potisne v kopalnico in ob odhodu pusti sto ali dvesto milijonov evrov, ponižno se mu zahvaljujemo, ko nas spet drugič potisne v kopalnico in jih pusti še petdeset, da mu lahko vrnemo vsaj obresti za tistih dvesto, iz tople varnosti te majhne kopalnice v dragem hotelu, ujeti v spolno dolžniško suženjstvo, smo gledali tega gospoda kot novoveškega boga, potem pa dojeli, da nas je ves čas vlekel za nos, da je v resnici le zanemarjen prevarant, ki se je predstavljal kot predsednik IMF.

Kajti če bi bil to, za kar se je predstavljal, ne bi na vrat na nos pobegnil iz hotela, ampak bi po mobitelu poklical svojega "čistilca", ta bi poklical svojega človeka na policiji, ta ministra in že v pol ure bi bila v hotelu moža v črnih oblekah in se vljudno predstavila kot inšpektorja Urada za priseljence z nalogom za deportacijo neke gvinejske sobarice. Tako se stvari rešujejo v našem svetu in tako bi zadevo rešil tudi monsieur Dominique, če bi bil predsednik Mednarodnega denarnega sklada tistega čudovitega sveta, kakor si ga mi predstavljamo, sveta, ki se nam je prejšnjo soboto sesul kot hišica iz kart.

Svojo svetlo prihodnost smo zaupali človeku, ki mu je kariero pogubila jezikava ženska in ki v spominu svojega mobitela nima niti šefa newyorške policije, kaj šele Baracka Obame, ubogi pari, ki ga policista kot slepega potnika vlečeta z letala, on pa ne grozi niti z diplomatsko imuniteto niti s poznanstvom z guvernerjem, majhnemu prevarantu, ki mu strogi mestni sodnik brez pomisleka odredi pripor brez možnosti plačila varščine, kot bi bil sobar iz hotela Sofitel na Times Squaru, ne pa najmočnejši človek svetovnih financ.

Pri nas je vsak vaški petelin v Liki močnejši od predsednika Mednarodnega denarnega sklada.