Strauss-Kahn je v nekaj dneh spoznal obe skrajnosti New Yorka. V Sofitelu je spal v apartmaju ob Peti aveniji, ki stane tri tisoč dolarjev na noč. Potem so ga policisti na letališču JFK v zadnjem v trenutku odvlekli z letala družbe Air France. Zaradi obtožb o poskusu posilstva, o spolnem napadu in nasilnem zadrževanju sobarice v Sofitelu je pristal v priporu na otoku Rikers med Bronxom in Queensom, ki velja za največjo priporno-zaporniško ustanovo na svetu, precej na slabem glasu, v kateri sedi 14.000 ljudi. Tam je bil nekaj časa za zapahi morilec Johna Lennona.

Atlantik, meja dveh svetov

Ali je donedavni vodja ustanove, ki obrača več sto milijard dolarjev, resnično zagrešil zločin ali pa so bili dogodki v hotelski sobi drugačni od zgodbe, ki trenutno prevladuje v javnosti, je stvar sodišča. Medijsko so ga hitro ubili, ampak nekateri madeži v preteklosti 62-letnega politika, ki je bil veliki up socialistov na francoskih predsedniških volitvah spomladi prihodnje leto, so po drugi strani zgovorni in povedo, da je že hodil po robu zakona, najmanj dvakrat. "Veliki zapeljivec", kot so ga nekoč označili, je madžarsko ekonomistko Pirosko Nagy, svojo podrejeno v Mednarodnem denarnem skladu, leta 2008 z izsiljevanjem prisilil v krajšo afero, za kar se je kasneje javno opravičil, odbor IMF pa ga je po opravljeni preiskavi oprostil zlorabe položaja, nadlegovanja in izsiljevanja. Nagyeva je kasneje zapisala, da je Strauss-Kahn "briljanten voditelj z vizijo reševanja globalne krize, toda bojim se, da gre za moškega s težavo, ki ni primeren za vodenje ustanove, v kateri pod njegovim vodenjem delajo ženske." Novinarka Tristane Banon ga je leta 2007 obtožila, da je v zameno za intervju od nje zahteval spolne odnose, ko ga je zavrnila, pa naj bi jo poskusil posiliti. Tedaj so jo bližnji prepričali, naj ga ne toži, kar pa bo, kot pravi, storila sedaj.

Na drugi strani ga jemljejo v bran, češ da ni bil nikoli nasilen, ni pa skrival, da je ženskar. Njegova soproga je nekoč dejala, da je ponosna na to, da je zapeljivec, saj "brez zapeljevanja v politiki ne gre". Pred odhodom v Washington na čelo IMF naj bi ga celo predsednik Sarkozy, ki prihaja iz drugega političnega tabora, opozoril, naj "se ne vozi sam v dvigalu s pripravnicami" in naj pazi, kaj počne na drugi strani Atlantika, ker da so tam merila drugačna in si Francija ne more privoščiti škandala. Zdaj je dobila prvovrstnega, Sarkozyjeva opozorila o "drugačni Ameriki" pa so dobila še dodatno dimenzijo.

Kako je mogoče, da je newyorška policija Strauss-Kahnu nadela lisice in ga nato vklenjenega postavila pred fotografe ter ponižala, vse to, preden mu je bila dokazana krivda, se sprašujejo v Franciji. Župan New Yorka Michael Bloomberg je Francozom odgovoril, da "če nočeš javno hoditi vklenjen v lisice, ne zagreši zločina". Razlike v pogledih na obeh straneh Atlantika tako prihajajo na dan že drugič v nekaj tednih - ko so v Združenih državah plesali in veseljačili ob smrti bin Ladna, se je Evropa bolj spraševala o etičnosti takšnega izkazovanja radosti in legalnosti operacije.

Teorije zarote

Medtem ko je v Franciji zasebno življenje politikov zaradi ostrih zakonov praktično nedotakljivo, je v Združenih državah povsem drugače. Za povrhu tam javne tožilce volijo, kar slednje spodbuja k lovu na velike ribe, in ko jih enkrat dobijo, sledi pompozno razkazovanje "plena". V Franciji, ki ji v teh dneh gledajo pod prste zaradi mačistične politične kulture, bi si težko zamislili afero Lewinsky. Toda afera Strauss-Kahn kliče po tem, da si tudi Francija nastavi ogledalo, sploh če gre verjeti številnim anonimnim zgodbam žensk, ki v teh dneh prihajajo na dan in v katerih trdijo, da si niso upale spregovoriti o nadlegovanju, spolnem izsiljevanju in nasilju politikov oziroma nadrejenih, ker so bile prepričane, da si bodo nakopale le škandal brez sodnega epiloga.

O tem očitno ni razmišljala ženska na drugi strani zgodbe v hotelski sobi številka 2806. Dvaintridesetletna priseljenka iz Gvineje (nekdanje francoske kolonije) naj bi vstopila v sobo Strauss-Kahna, ne vedoč, da je še ni zapustil. Ta naj bi gol prišel iz kopalnice in jo, ko je hotela oditi, domnevno zadržal, zaklenil vrata, prisilil v oralni spolni odnos in skušal posiliti. Zdaj se nahaja v varni hiši, kamor jo je pred novinarji skrila policija, a miru zanjo ne bo še nekaj časa. Njen odvetnik je že izrazil ogorčenje nad poročanjem New York Posta, da je s petnajstletno hčerjo živela v stanovanjski soseski, ki je namenjena izključno okuženim z virusom HIV in obolelim za aidsom.

Strauss-Kahn, sin davčnega odvetnika in novinarke iz tunizijske družine, ki je do enajstega leta živel v Maroku, nato pa se je družina po potresu v Agadirju preselila v Monako, trdi, da je vse skupaj izmišljeno. V sredo je odstopil z najvišjega položaja institucije, ki jo je vodil od septembra 2007, a je zapisal, da to počne zato, da bo vse moči usmeril v dokazovanje svoje nedolžnosti. Tudi njegova tretja soproga, novinarka Anne Sinclair, ga je vzela v bran. Nemudoma so vzniknile tudi teorije, da so mu afero podtaknili - morda Sarkozy, da bi se znebil najmočnejšega socialističnega protikandidata, ki je bil v preteklosti dvakrat minister v francoski vladi in se je za predsedniški položaj potegoval že leta 2007, a ga je znotraj stranke premagala kasnejša poraženka Segolene Royal. Morda Američani, ki naj bi želeli na ta način oslabiti evro. Morda mednarodni kapital, ki mu niso dišale njegove reforme. Ali morda kdo četrti...

Newyorška policija pa trdi, da ženska iz Gvineje sploh ni imela pojma, koga je ovadila. V četrtek je sodišče Strauss-Kahnu dovolilo, da se ob plačilu milijonske varščine pred njenimi obtožbami brani s prostosti. Proti njemu so uradno vložili obtožnico, o krivdi pa se bo izrekal 6. junija. Na preprogi "njegove" sobe v hotelu Sofitel medtem na tleh zeva luknja. Preiskovalci so izrezali kos, kjer naj bi končala semenska tekočina, in ga poslali forenzikom. Dokazov tam morda ni ali pa lahko postanejo brezpredmetni, če bo Strauss-Kahnova obramba trdila, da je do odnosov prišlo, a so bili soglasni.

Sojenje, ki se obeta, bo eno najbolj odmevnih, a prvo bitko je Strauss-Kahn izgubil, še preden se je začelo. S sobami za tri tisoč dolarjev in izstavljanjem računov zanje Mednarodnemu denarnemu skladu je konec. Pa tudi z njegovimi predsedniškimi ambicijami. Francoski socialisti, ki so prejšnji teden glasno praznovali trideseto obletnico volilne zmage Françoisa Mitterranda, bodo lahko še naprej svetlo zrli v preteklost, manj pa v prihodnost.