Kot izhaja iz policijske izjave, policisti o svojih izsledkih ne dvomijo. "Z zbiranjem obvestil in z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov smo ugotovili, da so osumljeni že dlje časa v nasprotju z veljavno zakonodajo organizirali 'ilegalne' stavnice, za katere ni bila izdana koncesija pristojnega organa, in si na tak način daljše časovno obdobje pridobivali veliko protipravno premoženjsko korist. Tako je bilo ugotovljeno, da so osumljenci samo v zadnjih šestih mesecih pridobili protipravno premoženjsko korist v višini najmanj 250.000 evrov. Štiri osebe so bile po zbranih obvestilih privedene k preiskovalnemu sodniku, ki je zoper njih odredil pripor," se glasi policijska informacija.

Priprti in domnevno glavni organizatorji stavnice so Kosta Turner, njegov nečak Vasja Turner, Turnerjev partner in solastnik mariborskega zabaviščnega centra Strike Ivan Vinko in Zvonko Hajšek. Slednji, ki naj bi tako kot nogometaš Šukalo novačil nove igralce in na ta način poskušal odslužiti zaigran dolg, je bil donedavno še najbolj znan po kriminalni preteklosti. V zadnjih desetih letih je bil enkrat obsojen zaradi trgovanja z mamili, drugič se je pa procesu podobnega značaja njegovo ime zgolj omenilo, češ zakaj se začuda ne sodi njemu. Vinko in Turner se na strani črne kronike nista prebila, ampak sta figurirala kot dobra gostitelja raznih zabav estradnikov in uglednežev. Kot taka sta se v zadnjih letih uspela fotografirati z velikim številom znanih osebnosti, tja do bivšega mariborskega župana Soviča in evroposlanca Peterleta.

Naj za s stavništvom manj seznanjene na kratko pojasnimo, za kaj pri legalnih in nelegalnih športnih stavah pravzaprav gre. V Sloveniji obstaja samo ena stavnica in to vodi Loterija Slovenije. Seveda je mogoče staviti tudi na tujih internetnih stavnicah, kakršna je Bwin. Dostop do njih je po odločitvi Urada RS za nadzor prirejanja iger na srečo od letošnjega marca blokiran, ker ponudniki stav nimajo slovenske koncesije, vendar pa gre za spletna mesta in igralci so hitro našli načine, kako blokado zaobiti, tako da igra nemoteno poteka dalje. A to je na tem mestu manj pomembno.

Bistvo je, da tako slovenska stavnica kot pretežni del tujih spletnih stavnic (legalnih) določa bolj ali manj podobne pogoje za igralce. Kvote, torej koeficienti, s katerimi se množi vloženi denar na tekmo, so si približno enake. Tako je kvota 2 (kar pomeni, da za 1 vložen evro dobiš 2) že razmeroma solidna, medtem ko se višje kvote oblikujejo zgolj za izrazito tvegane stave. Kot na primer, da bo gol padel iz prostega strela ali da bo favorit polčas zgubil, na koncu pa izenačil oziroma zmagal. Prav slednja opcija je najbolj primerna za dogovarjanje tekem, saj se med tekmo zgodi igra, s katero se da zaslužiti, konča pa se s športnega stališča še vedno nesporno.

No, takšne stave igrajo samo poznavalci. Laiki, ki stavijo v legalnih stavnicah, na stavnih listkih večinoma kombinirajo po več parov, s čimer množijo kvoto. Tri tekme s kvoto 2 navržejo koeficient 8, deset tekem pa koeficient 1024, pri čemer stavnice število tekem, ki jih je mogoče odigrati na enem stavnem listku, tudi omejujejo. Seveda je več tekem na istem listku težje zadeti kot eno tekmo, zato igrajo "resni" igralci predvsem enojne stave. Tukaj pa se pojavi nova omejitev. Legalne stavnice možnosti enojne stave ne ponujajo za vse tekme, temveč samo za tekme, ki se jim zdijo varne. Za tekme po njihovem izboru torej. Poleg tega so v legalnih stavnicah vložki za stave praviloma omejeni, tako da tisti, ki stavi, ne more položiti 5000 evrov na posamezno tekmo. Konservativne so tudi pri kvotah.

Vse našteto odpira manevrski prostor za ilegalne stavnice: ne omejujejo vložkov igralcev, prav tako omogočajo enojne stave brez omejitev, in to za nekajkrat višje kvote. Podatki o kvotah v ilegalni mariborski stavnici za zdaj ostajajo neznanka. V kuloarje je pricurljala zgolj informacija, da naj bi bila kvota za neki polčas v neznani konkretni tekmi 42, kar je vsaj štirikratnik najvišjih možnih kvot v legalnih stavnicah. Ilegalno stavništvo omogoča še nekaj drugih ugodnosti. Bojda se je dalo v mariborski stavnici staviti tudi na kredit in po telefonu, se pravi "na besedo", kar kakopak predpostavlja tudi, da so ljudje, ki so stave ponujali, nad svojimi igralci premogli moč, da so v primeru dolga denar tudi izterjali. In ta moč je seveda lahko samo neformalna, ilegalna, torej sila. Ilegalne stavnice lahko torej obstajajo samo s podporo najbolj klasičnega in utrjenega kriminala.

Razpredanje o razlogih, zakaj je mariborska ilegalna stavnica padla, je v teh dneh pestro. Kolega Požar, ki je o domnevni zadolženosti slovenskega nogometnega reprezentanta Nastje Čeha in vpletenosti drugih znanih nogometašev največ pisal, meni, da je policijska akcija nadaljevanje njegovih zapisov. Drago Kos, nekdanji policist in nogometni sodnik, ključ za razbitje prepoznava na Hrvaškem, v akciji Offside, ki se je leta 2010 zgodila kot nadaljevanje nemške mednarodne akcije iz leta 2009 in v kateri je hrvaška policija zaradi dogovarjanja izida tekem priprla 21 oseb. Februarja letos so nekateri izmed obtoženih s sodiščem sklenili dogovor. Po letu pripora so bili sicer izpuščeni na prostost, so se pa obvezali, da bodo družno nabrali milijon evrov in jih vplačali na račun hrvaške države. Med šesterico, ki je sklenila dogovor, sta bila tudi slovenska nogometaša Dino Lalić in Admir Suljić. Z eno dogovorjeno tekmo je ekipa bojda zaslužila od 150.000 do 300.000 evrov.

Slovenska policija še ni pripravljena razkriti, kdaj se je preiskovanje Mariborčanov začelo. Bojda lanskega oktobra. Priznavajo pa: "Pri preiskavi kaznivih dejanj smo sodelovali tako z varnostnimi organi Hrvaške kot tudi organi iz Nemčije."

No, med razlogi, zakaj naj bi mariborska ilegalna stavnica padla, je v obtoku tudi priprtje Dragana Miheliča. Gre za Mariborčana, ki ga je hrvaška policija aretirala konec leta 2009. Zgodilo se je vsega nekaj dni po tem, ko so ga na podlagi evropskega pripornega naloga, ki je nastal v okviru nemške preiskave o prirejanju tekem, zaslišali na sodišču na Ptuju, a so ga tudi izpustili, ker naj bi ne izkazoval begosumnosti. Hrvati so to razumeli drugače. Ko je nekaj dni po ptujskem zaslišanju poskusil prestopiti slovensko-hrvaško mejo, so ga aretirali in kasneje predali Nemcem. Poleg možnosti, da so mariborsko policijsko akcijo omogočili nemški podatki, nekateri poznavalci mariborskih razmer menijo tudi, da je bila mariborska stavnica z Miheličevo aretacijo praktično že obglavljena. Omenjeni naj bi bil namreč ključni informator glede dogovorjenih tekem. Le Mihelič naj bi imel prave informacije o tekmah v daljnih deželah. Prava informacija pa je tako za stavce kot za ponudnike stav ključna. Ravno v minulih dneh se je sojenje v Nemčiji končalo. Medtem ko je najbolj razvpiti evropski prirejevalec tekem Ante Šapina, človek, zaradi katerega so v Nemčiji pravzaprav začeli preiskavo, dobil pet let in pol zaporne kazni, je bil Dragan Mihelič obsojen na leto in pol pogojno.

Kakorkoli že. Padec mariborske ilegalne stavnice med drugim ponuja nov kontekst za razmišljanja o dogajanjih v slovenskem nogometu. V nogometnih krogih se o tekmah, ki naj bi bile nameščene, in nogometaših, ki naj bi pri tem sodelovali, govori dlje časa. Eden tistih nogometnih akterjev, ki javno nasprotujejo anomalijam v povezavi s športnimi stavami, je Primož Gliha. Nekdanji slovenski reprezentant je bil pred mesecem dni odstavljen s trenerskega položaja pri Kopru. V svoji karieri je vodil več klubov (Olimpija, Mura, Drava, Gorica, Koper), zato pozna razmere v slovenskem klubskem nogometu, ki so podlaga za nameščanje izidov.

"V Evropi, tudi v Nemčiji, so bili nekateri nogometaši in sodniki že kaznovani zaradi nameščanja izidov. Dvomim, da je Slovenija izvzeta iz tovrstnega dogajanja. Seveda je pa najtežje zbrati dokaze," meni Gliha, ki je prepričan, da je šport zaradi stav izgubil svojo osnovno poslanstvo - poštenje: "Stave so uničile šport," pravi.

Na vprašanje, ali je v svoji karieri kdaj zaznal indice, da kakšen od nogometašev namerno ni želel zmagati, odgovarja, da nikoli ni zamenjal nogometaša, ker bi sumil, da je ta vmešan v nečedne posle: "Z vzroki se ni dobro ukvarjati. V tem primeru postaneš sumničav in sčasoma paranoičen. S strokovnega vidika je treba gledati samo dobro ali slabo predstavo nogometaša. Seveda lahko razmišljamo tudi o tem, a je hkrati treba razumeti tudi, da je v športu biti dober v daljšem časovnem obdobju zelo težko. Sam lahko govorim le z vidika stroke. Vse ostalo je v rokah tistih, ki naj bi imeli prisluhe ali izjave določenih posameznikov. Brez dokazov pa o teh stvareh ne moreš govoriti."

Težava je v tem, da trener nikoli ne more biti sto odstotno prepričan, kdo ima slab dan, kdo je v slabši formi ali kdo je žogo morda namerno podal tekmecu oziroma pustil luknjo v obrambi. Pri tem je dobrodošla trenerska intuicija, ki pa še ne razreši dileme - ali nogometaš trenutno ni zmožen ali noče? "Skozi proces treniranja in treningov trener zazna, kdaj igralec funkcionira, kot je potrebno, in kdaj ne. Zato sem igralca vedno zamenjal, kadar ni deloval v skladu z mojimi strokovnimi pričakovanji," razlaga spolzek nogometni teren 43-letni trener. No, kot dodaja, je prav v ekipi Kopra z uveljavljanjem strokovnosti naletel na težave. Forsiral je mlade igralce, vendar pa zaradi takšne trenerske usmeritve naletel na nasprotovanje. In to ne v strokovnih, temveč v gradbeniško-poslovnih krogih. Konkretno pri Anteju Gubercu, obalnemu podjetniku, ki v koprskem klubu sicer niti nima uradne funkcije, a ima na Bonifiki pomembno vlogo in očitno tudi moč pri odločanju. "Guberac mi je večkrat skušal svetovati, kdo naj bi igral in kdo ne. Po en strani je to lahko normalno, kajti trener je dolžan podati svoje razmišljanje tistemu, ki je glavni v klubu. Veste, to da je trenerjevo delo avtonomno, je zgolj teorija, ki jo je mogoče slišati na trenerskih seminarjih. Domenili smo se, da sta naša cilja rezultat in uveljavljanje mladih, kar sem tudi počel. Uveljavljali smo mladince in kadete ter imeli zelo dobre rezultate. Če bi imel klub torej samo športne cilje, bi bil jaz danes še vedno trener," je svojo pripoved zaključil trener Gliha.

Seveda je vprašanje, zakaj trenerji pri uveljavljanju svojega videnja igre prihajajo v situacije, v kakršni se je znašel tudi Gliha. Povsem možno je, da vplivni ljudje, kakršen je Guberac, zgolj podlegajo fiksni ideji, da o nogometu nekaj vedo in da se hočejo dokazati kot taki, obenem pa menijo, da jim denar, ki ga bojda vlagajo v klub, omogoča tudi vmešavanje v strokovne odločitve. Vendar pa izsledki policijskih preiskav, ki so pretresle tudi slovensko nogometno sceno, po novem nudijo tudi dokazana dejstva, na podlagi katerih je mogoče v tovrstnem vmešavanju raznih načeloma nepoklicanih osebkov v strokovne odločitve trenerjev upravičeno sumničiti, da v teh primerih ne gre zgolj za nedolžne neumesnosti. Sestava ekipe je v primeru lažirane tekme ključna. V lažirani tekmi so "zanesljivi igralci" namreč drugi ljudje, kot v nelažirani. V prvi je to branilec, ki opravi z nasprotnim napadalcem, v drugem primeru je pa to branilec, ki nasprotnega napadalca spretno spusti mimo. In v tem smislu je sestava ekipe lahko predpriprava na kriminalno operacijo.