CSA je njegovo zahtevo zavrnila z argumentom, da gre za osebne informacije, ki niso javne, prav tako pa je agencija v svojem odgovoru navedla, da rutinsko ne analizira zahtevanih podatkov. Novinar se je zato obrnil na škotskega informacijskega pooblaščenca Kevina Duniona, ki je leta 2005 presodil, da morajo biti tudi neobdelani podatki o umrljivosti pacientov pri posameznem kirurgu javno dostopni. CSA je bila tako prisiljena ob imenu vsakega kirurga razkriti, koliko pacientov v njegovi obravnavi je umrlo.

Dunion je pri pojasnjevanju svoje odločitve posebno pozornost namenil problematiki primerjave kirurgov in bolnišnic med seboj, saj je CSA v dodatnih pojasnilih trdila, da podatki zaradi metodoloških napak niso popolnoma zanesljivi, prav tako pa niso primerni za primerjavo. Kljub istemu področju dela namreč stopnje umrljivosti pacientov pri posameznem kirurgu ni mogoče primerjati s podatkom za drugega kirurga brez upoštevanja že omenjenih dodatnih okoliščin pacientov. Kirurg oziroma bolnišnica, ki sprejema starejše paciente in pri njih izvaja bolj zahtevne operacije, namreč po vsej verjetnosti beleži tudi višjo stopnjo umrljivosti pacientov. Poleg tega je CSA opozorila, da je umrljivost pacientov del zapletenega procesa, v katerem sodeluje celotni bolnišnični sistem in ne le kirurg.

Čeprav bi bila obravnava uravnoteženih podatkov po mnenju informacijskega pooblaščenca primernejša, je ta v odločbi zapisal, da kljub nepopolnosti in nenatančnosti ter neuravnoteženosti tudi surovi podatki prikazujejo stopnjo umrljivosti pacientov, pacienti pa se lahko vsaj vprašajo, zakaj takšna umrljivost pri njihovem kirurgu. Poleg tega je Dunion glede na pretekle medijske objave surovih podatkov za posamezne bolnišnice ugotovil, da novinarji te vedno opremijo s potrebnimi pojasnili. Podatki so bili po njegovem mnenju tudi dovolj verodostojni za uporabo, poleg tega pa zakon niti ne dovoljuje zadržanja informacij zaradi njihove slabe kvalitete ali nepopolnosti. S tem je zavrnil argument agencije, da bi bila objava surovih podatkov lahko zavajajoča in nepoštena do kirurgov ter posledično škodljiva za njihov ugled.

Obenem je Dunion v odločbi opozoril, da je bil tudi pri uravnoteževanju podatkov o umrljivosti pacientov vpliv drugih dejavnikov, natančneje drugih bolezenskih stanj, velikokrat nepravilno upoštevan in zato obdelani podatki niso odražali pravega stanja. Prav tako CSA ni mogla z gotovostjo trditi, da so bili pri obdelavi podatkov upoštevani vsi relevantni dejavniki tveganja.

Čeprav je pooblaščenec priznal stališče zdravstvenih strokovnjakov, da objavljanje surovih podatkov o umrljivosti ni najbolj smiselno, je hkrati opozoril, da novinarju ni treba dokazati, da je informacija koristna. Na oblasteh namreč leži breme dokazovanja, da bi bila objava podatkov škodljiva za državo. Tega pa pooblaščenec ni ugotovil. CSA je trdila, da bi razkritje surovih podatkov o umrljivosti pacientov močno vplivalo na njihovo nadaljnje zbiranje, saj bi zmanjšalo pripravljenost kirurgov za sodelovanje na prostovoljnih zaslišanjih o njihovem postopanju, s tem pa bi se poslabšala kvaliteta zdravstvenega sistema. Dunion je takšno argumentacijo zavrnil s pojasnilom, da se podatki o umrljivosti pacientov avtomatsko zbirajo v administrativnem sistemu bolnišnice, kirurgi pa le beležijo informacije v odpustnice in kartoteke pacientov. Na zaslišanjih navajajo le, katere anestetike je prejel pacient. Razkritje zahtevanih podatkov tako ne bi vplivalo niti na proces zbiranja podatkov o umrljivosti pacientov niti na pripravljenost kirurgov za sodelovanje na zaslišanjih. To so potrdile tudi bolnišnice, za katere so mediji že objavili surove podatke o umrljivosti pacientov.

Prav tako je pooblaščenec ugotovil, da zahtevane informacije sicer štejejo kot osebni podatek kirurga, vendar gre za podatke o njegovi profesionalni uspešnosti, ki je del njegovega javnega in ne zasebnega življenja. Zato njihovo razkritje ne krši načel varovanja zasebnih podatkov.