Zdaj vsaj vemo, kdo je kriv
Dve znanosti me navdušujeta s svojim razvojem. Fizika, ki je od mojih srednješolskih dni, ko je bil vrhunec znanja klada na klancu, napredovala do pospeševalnika v Cernu. Druga je slovenska ekonomija. Bliskovito in z natančnostjo kirurškega skalpela je diagnosticirala temeljna problema in povzročitelja slovenske zgodbe o neuspehu. Zvezde bi nam bile namreč na dosegu rok, če bi bili na svetovnem trgu bolj konkurenčni in če bi nanj pošiljali izdelke z višjo dodano vrednostjo. Glavni krivec pa je razvajeni slovenski delavec. Resda je po raziskavah slovenski delavec v evropskem vrhu glede intenzivnosti dela in na 11. mestu glede ekstenzivnosti, toda to ga ne opere krivde. Slovenski delavec ima previsoko povprečno in previsoko najnižjo plačo, sploh če upoštevamo dodano vrednost na izdelek, zato ne moremo nikamor. O tem ni kaj debatirati, pravijo strokovnjaki tipa Samo Hribar Milič. Osebno sicer tega nisem doživel, ampak glede višje dodane vrednosti (ne gre samo rezati bukovih desk, ampak je treba iz njih narediti omare, ki bi si jih zaželel sam Gadafi) sem prepričan, da se v naših proizvodnih obratih odvija naslednji film. Sedemnajst delavcev pridno ročno šili bukove zobotrebce. Pride menedžer (diploma School of Management), ki mu ni vseeno, kaj bo s firmo, ki se zaveda resnosti razmer na svetovnem trgu in ki je vzel bančno posojilo za prevzem obrata Zobotrebčarstvo, ter pravi: "Fantje, tako ne gre več. S tem preprostim izdelkom nismo konkurenčni. Ali boste imeli plačo 250 evrov ali pa bo treba izdelku dati dodano vrednost. Odslej bo naš zobotrebec sofisticiran in bo imel špičko za trebljenje zob na dveh koncih!" Tu pa skoči v zrak naših 17 delavcev, ki se sploh ne spoznajo na svetovne trende in so proti vsakemu napredku in še vedno mislijo, da so v socializmu, in ogorčeno odvrnejo: "Kar misli si, šef. Tega ni v našem opisu del in nalog. Da bomo šilili na dveh koncih? Daj ga srat. Imamo mi svoje pravice. Bomo pa sindikat angažirali!" "Dobro, imam boljšo idejo," reče spravljivo možak z diplomo MBA, ki mu ni vseeno, kaj bo s firmo. "Kitajci delajo kužke igrače, ki drobljajo in jim na riti gori lučka. Vidim veliko tržno nišo, če bi namesto zobotrebcev izdelovali takšne kužke, le da bi še v treh jezikih lajali geslo 'Referendumi so najvišja oblika neposredne demokracije'." Vidite, kaj pomeni imeti menedžersko diplomo. Neusahljivi vir fantastičnih idej. A kaj, ko so na drugi strani zabiti pišmeuhovski delavci, ki v štartu zatrejo vsako zamisel o proizvodnji artiklov z višjo dodano vrednostjo. Saj potem ni čudno, da šroti, bavčarji, samoti, pavčki, hilde, volki in zidarji kljub izjemni prizadevnosti, inovativnemu pristopu in angažiranju lastnih sredstev, tudi iz šparovčkov svojih mladoletnih otrok, ne morejo premakniti slovenske klade na klancu proti svetu kvantne fizike. Povrhu vsega ta delavska svojat noče delati dveh špičk na zobotrebcih in kužkov z lučko na riti za 500 evrov, ne priznava železne logike kapitala, da gre lastnikom profit, zaposlenim pa stečaj in da je samo z več dela ter manj plačila mogoče zmagati na svetovnem trgu. Kaj drugega ostane lastnikom in menedžerjem, kot da dajo delat svoje proizvode z visoko dodano vrednostjo, torej dvošpične zobotrebce in geslo lajajoče kužke, v vas Gaćeleze v Dalmatinski Zagori. Kaj pa ostane nergavim delavcem, medicinskim sestram, zidarjem, strojnim ključavničarjem? Da gredo v Avstrijo in se pustijo izrabljati tamkajšnjim kapitalistom za dvakrat večjo plačo kot doma. To se bomo smejali Avstrijcem, ko bodo ugotovili, da jim zaradi preplačanih slovenskih delavcev pada konkurenčnost in da izgubljajo bitko na svetovnih trgih. Prav jim bodi, zakaj pa niso prisluhnili našim ekonomistom in menedžerjem.
Le čevlje sodi naj kopitar
Predstavljate si politika, ki bi desetminutno predvolilno klobasanje zaključil z meteorološkim dovtipom: "Od nedelje dalje, ko bomo zmagali na volitvah, se bodo pod vplivom vetra, ki ga prinaša naša stranka, temni oblaki nad našo državo razkadili, sonce bo obsijalo utrujeno ljudstvo, razcveteli se bodo tisoči cvetov napredka in blaginje in ptički bodo znova žvrgoleli srečnemu ljudstvu! V času našega mandata bo tudi občasno rahlo deževalo, da bodo od naše vlade nekaj imeli tudi kmetovalci!" Kako ljudsko, kako hudomušno, bi rekli volilci. Presneto, zakaj se mi nismo spomnili česa tako simpatičnega, bi rekli volilni strategi iz nasprotne stranke. Kaj pa obratno? Če vremenar prestopi rdečo linijo politike? Tako kot je to naredila meteorologinja na kijevskem radiju Ljudmila Savčenko. Takole gre njena vremenska napoved: "Vreme bo še naprej lepo in sončno. Prav gotovo ne morete ostati neprizadeti ob sončnih dnevih, čudovitih vonjavah razcvetelih lilij in španskega bezga po dolinah in melodijah ptičjega žvrgolenja. Kot da bi nam narava rada ponudila kompenzacijo za popoln kaos, brezvladje in krivice, ki vladajo v naši državi!" Še preden si je obrisala šminko, so Savčenkovo zbrcali iz službe. To je bil konec njene kariere. Vremenarka naj se drži vremenske napovedi in naj ne dreza v politiko (ali, kot bi rekli na naši strani Alp, le čevlje sodi naj kopitar), je pojasnil direktor radia, zakaj so Savčenkovi pokazali vrata. Ogorčeno zavrača trditve, da gre za najbolj navadno cenzuro. Tudi metanje iz službe televizijske interpretatorke za gluhe leta 2004, ker je z znaki sporočila gluhim gledalcem, da politik, ki nastopa, laže, ni cenzura. Res je lagal, a kaj to briga gluhe. In nauk - politika je preresna stvar, da bi jo prepustili meteorologom.
