Pri tem sem potegnil vzporednico med problemom onesnaževanja okolja in izzivi, ki jih za socialno varnost ljudi predstavlja staranje prebivalstva. Razstave, kot je bila tista v pasaži Maksimarketa in kažejo rezultate projekcij razvoja naravnega okolja, so dejansko terapija šoka. Ki jo večinoma jemljemo dobrohotno, saj jo dojemamo kot nujen del "ekološkega ozaveščanja ljudi". Opozarjanje pred posledicami staranja, za katere projekcije kažejo, da lahko v obstoječem sistemu pokojninskega zavarovanja pripeljejo do močno povečanega tveganja revščine za veliko ljudi, pa so pri nas splošno sprejete kot poskusi rušenja socialne države, torej točno tisto, kar projekcije kažejo, da se lahko zgodi z veliko verjetnostjo, če nič ne ukrenemo. Skratka, doktrina šoka nima vedno samo enega obraza. Enkrat ima lepega, drugič očitno grdega. Zanimivo vprašanje, zakaj.

Kolumna je doživela nekaj odmeva. Avtorji večine so popolnoma zgrešili njeno logično bistvo, za kar seveda v prvi vrsti krivim nejasnost lastnega pisanja. Vendar bi vseeno omenil odmev mladega intelektualca, ki je domnevno zgrešenost moje primerjave utemeljil z dejstvom (!?), da so ekonomske projekcije nezanesljive, o ekoloških pa da je znanost tako rekoč dosegla konsenz. Takšna argumentacija v prvi vrsti kaže, da je prepričevanje o koristih nečesa težavno že pri zelo izobraženih in nadpovprečno inteligentnih, kaj šele pri ostalih. Če se omejim na področje, o katerem nekaj vem, lahko namreč rečem, da so ekonomske projekcije mogoče res nezanesljive, demografske pa niso. Vprašajte se na primer, koliko 25 let starih ljudi bo čez 25 let, ko naj bi ti začeli vplačevati v pokojninsko blagajno. Hiter vpogled v matično knjigo z izjemno veliko gotovostjo pove vse. Glede ekoloških projekcij pa je kmalu po izidu moje kolumne svojo novo knjigo izdal Mišo Alkalaj, ki je lepo pokazal, kako (in morebiti) zakaj so (ne)zanesljive projekcije posledic globalnega segrevanja. Saj ni treba vsemu tam zapisanemu verjeti, za zdravo skepso in stimulacijo lastnega razmišljanja pa je več kot dovolj.

Manipulacija javnosti je očitno zelo enostavna. Zato sem v prejšnji kolumni vzel nekaj argumentov, ki jih proti predlogu pokojninske reforme navajajo v sindikalnih vrstah, in njihovo logiko dosledno izpeljal do konca. Največ truda je pri tem bilo potrebnega za prikrivanje ironije. Zelo poučno je bilo pri tem opazovati, kako resno lahko ljudje jemljejo argumente, ki so sicer popolnoma nesmiselni, vendar populistično všečni, ter začinjeni z avtoriteto nekoga, ki naj bi dobro mislil in ljudem dobro želel.

Ni smiselno pogrevati vseh argumentov, naj omenim samo dva najpomembnejša, ker sta tudi najbolj populistična in s tem najbolj trkata na čustva ljudi. Prvi je ta, da nas bo pokojninska reforma silila delati do smrti, še posebno pa zgarane delavce v industriji. Zelo močan populistični argument, ki ni nič drugega kot šok-terapevtski argument ogrožene eksistence. Če pa smo pripravljeni stopiti korak vstran in pogledati podatke za zadnjih 80 let, hitro ugotovimo, da življenjska doba še nikoli ni bila tako dolga ter da je doba uživanja pokoja današnjih upokojencev rekordno dolga. Slednje je tudi jasen dokaz, da ljudje v pokoj nikoli prej niso vstopali boljšega zdravja in/ali bili deležni boljše zdravstvene oskrbe. Finančna podpora tega stanja poka po šivih zaradi staranja prebivalstva. Zato je uporaba argumenta grožnje dela do smrti izkrivljanje podatkov o dejanskem stanju in dejansko odlašanje finančne sanacije sistema. Zelo neodgovorno od tistih, ki to počnejo.

Drugi očitno zlorabljen argument je Semoličeva (in redno ponavljana s strani mnogih drugih) trditev, da nima smisla podaljševati delovne aktivnosti starejših, ker se s tem odžirajo delovna mesta mladih. Pri tem v zadnji kolumni ni imelo smisla ponavljati številnih ekonomskih argumentov, zakaj velja ravno obratno. Raje sem karikiral argument zaposlovanja žensk. Marsikje na zahodu se je desetletja nazaj ob vprašanju integracije žensk v delovno silo tudi govorilo, da visoka delovna aktivnost žensk ni dobra, saj se s tem odžira delovna mesta drugim in naj ženske raje ostanejo pri gospodinjstvu. Zgodovina je pokazala, kako močno zgrešeno je tako razmišljanje. Ampak ko pa sem napisal, da bi lahko našo brezposelnost reševali s pošiljanjem žensk nazaj za štedilnik, se jih je veliko nad tem zgražalo. Večina pa resno prikimava, ko enako deplasiran argument sindikati uporabljajo v kampanji proti pokojninski reformi.

Ironijo in cinizem iz moje kolumne lahko seveda razumete kot norčevanje iz ljudi. Pravilno, saj to kaže, da sindikalna retorika, ki opleta s takimi argumenti, ni nič drugega kot norčevanje iz ljudi. Norčevanje, ki odlaša z rešitvijo in negativno vpliva na socialno varnost tistih, ki se šele bomo upokojevali. In to predvsem tistih, ki imajo podpovprečne dohodke. Vendar se je treba zavedati, da krivda ni le na njihovi strani.

Najprej velja s prstom pokazati na vlado. Če jih lahko nekdo na medijskem polju s tako poceni argumenti porazi na celi črti, potem je to dokaz, da potrebe po reformi nikoli niso sami dovolj dobro razumeli in zato za njenim predlogom nikoli niso trdno stali. Škoda bi jih bilo za to aroganco kaznovati na referendumu o pokojninskem zakonu, ker bomo s tem škodili predvsem sami sebi. Tudi noben tajkun ne bo s tem kaj bolj kaznovan. Kazen za politiko naj počaka na strankarske volitve.

Nato je treba s prstom pokazati nase. Sprejeti je treba dejstvo, da z demagogijo sindikalni voditelji in politiki v prvi vrsti uresničujejo lastne interese. Odgovornost vsakega posameznika je, da o takih argumentih resno razmisli. Ne gre jim verjeti na slepo, temveč začeti za osnovno skepso. začne pa se lahko že tako, da podvomite o vsem, kar sem napisal, in enako storite z ostalim, kar berete ali slišite.