Ob naslovu knjige bi bralci pričakovali, da boste govorili o kakšni posebni hrani novega stoletja, a se vendarle vračate k starim, tradicionalnim živilom, takšnim, ki jih uporabljamo v vsakdanji prehrani…
Ko je bila objavljena moja prva knjiga Prehrana 21. stoletja – 12 znanstvenih odgovorov, ali je lahko hrana užitek in zdravilo, so mnogi res pričakovali, da bom govorila o neki magični hrani, morda celo hrani v ampulah, jaz pa se vračam k tistim starim, tradicionalnim receptom, ki so danes po malem že kar pozabljeni. Takšnim živilom, ki jih imamo verjetno vsi na kuhinjskih policah, pa se niti ne zavedamo, kako učinkujejo na naše zdravje, ali pa jih enostavno ne znamo pravilno kombinirati s to »moderno« hrano na takšen način, da bi bil končni rezultat vsega zdrav obrok.
Moderna tehnologija danes ponuja obilje raznih prehranskih proizvodov, a je na žalost od petdesetih let prejšnjega stoletja pa do danes hkrati proizvedla tudi okoli 3500 različnih kemikalij, ki se uporabljajo pri proizvodnji hrane. Tako vsakdo od nas nezavedno zaužije približno tri kilograme raznih kemikalij, mnoge od njih pa so potencialni povzročitelji različnih obolenj.

Velik pomen pripisujete nekaterim živilom, na katera smo že kar pozabili, pa imajo, kot pišete, pomembno vlogo v vsakodnevni prehrani.
Oves, čičerika, lan, grah, plodovi oreškov – vse to so živila, ki smo jih danes nekako zanemarili v prehrani, četudi bi morala postati hit v sodobni prehrani. Še posebno prva tri so zelo pomembna za žensko, o čemer pišem tudi v knjigi.
Razlika med hrano, ki smo jo jedli v 20. stoletju, in tisto, ki jo jemo danes, je velika in prav zato je treba biti zelo previden pri tem, kaj vnašamo v telo. Tudi karakteristike hrane so se drastično spremenile. Tako se je zgodil paradoks: danes jemo debele kokoši, ki imajo 22 gramov skupnih masti, enake so imele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja le okoli 9 gramov masti! Ob vsem tem pa se od žensk pričakuje trend konfekcijske številke 0!
Tisto, kar v svoji knjigi neprestano poudarjam, je, da je neko hrano težko prepovedati, da je danes izredno težko, da nekaterih živil ne bi jedli, zato je najbolj pomembno, da znamo hrano pametno kombinirati.

Tudi za vsako življenjsko obdobje ni primerna enaka hrana, sporočate v knjigi. Zakaj?
Vsako življenjsko obdobje ima svoje zahteve in določene prehranske potrebe. Tako se na primer najstnica ne bo prehranjevala tako kot starejša ženska, pri nosečnici denimo je najpomembnejše, da izbira čisto ekološko hrano, ker ne hrani le sebe, pač pa tudi otroka. Prav tako je pomembno, da uživa hrano, ki je bogata z jodom, ker je po zadnjih raziskavah jod zelo pomemben za kognitivno funkcijo njenega otroka; na žalost pa danes dopolnila za nosečnice zadovoljujejo le 50 odstotkov potrebnih dnevnih vrednosti. To je le nekaj razlogov, zaradi katerih žensko skozi knjige vodim skozi njena različna življenjska obdobja; vsako od teh zahteva določena prehranska načela.

Kaj pa moški? Bi morala biti njihova prehrana res tako drugačna, da bi potrebovali svojo prehransko knjigo?
Logično nadaljevanje knjige Prehrana 21. stoletja za ženske je seveda enaka knjiga za moške. Začela sem jo pisati marca lani, malo pred izidom knjige o ženski, in ravno prejšnji teden je že izšla na Hrvaškem. Zakaj sem se odločila, da pišem o moških? Ta zadnja knjiga mi je bila nekakšen izziv. Želela sem narediti nekaj, o čemer je pisalo res zelo malo avtorjev po svetu, in mislim, da na takšen način, kot vodim moške skozi različna prehranska obdobja ter pokušam razbiti nutritivne dileme, do sedaj ni še nihče naredil kaj podobnega. Tako kot za žensko ponuja tudi v knjigi za moške vsako poglavje svoje recepte, knjigo pa zaključujem z mini moško kuharico, v kateri so objavljeni recepti z 20 glavnimi živili, ki so v prehrani moškega nepogrešljiva.

Bi se morala prehrana moških res tako razlikovati od prehrane žensk?
Če me sprašujete, kdaj prehrana pri obeh spolih postane podobna, je to tedaj, ko se postaramo, oziroma takrat, ko oba spola prideta v, kot rada rečem, zlata leta. Stanje, ko se prehrana med moškim in žensko ne razlikuje, je metabolični sindrom; stanje, ki se kot virus gripe širi med ljudmi in sem ga opisala v delu knjige ter ga imenujem sindrom X ali sindrom 21. stoletja!

Kako uveljavljen je nutricionizem na Hrvaškem?
Mislim, da je še vedno ogromen vpliv marketinga, prodaja se različne izdelke, ki niso znanstveno in zdravstveno ustrezni, pogosto se izkorišča znana imena, da bi »prav ta magični« proizvod tudi prodali. Kadar grem v supermarket, ne morem mimo tega, da me ne bi vznemirile posebne police »za zdravo hrano«. Kaj to pomeni? Želijo s tem povedati, da je tu zdrava hrana, hrana za posebne, hrana, ki je draga, ali morda da je to hrana za bolne?! Namesto da bi bilo ravno obratno: da bi obstajal poseben, manjši del trgovinskih polic za hrano, bogato z rafiniranim sladkorjem, umetnimi barvami in drugimi kemikalijami, ki nas zastrupljajo. Prav ta hrana bi morala biti dražja kot preostala, promovirati pa bi se morala tista živila, ki so optimalna za naše zdravje.

Kaj pa zdravniki, bi ti morali bolj resno sprejemati in uporabljati nutricionistična dognanja pri zdravljenju?
Če današnji zdravniki jutri ne bodo postali nutricionisti, bodo današnji nutricionisti jutri postali zdravniki… Ta citat, s katerim odpiram knjigo, je enostavno logičen, njegovo sporočilo je najbrž vsem popolnoma jasno. Nutricionistična znanost vse bolj postaja nepogrešljiv del sodobne medicine. In to tako pomemben, da morajo današnji zdravniki poleg sintetične terapije (ki je seveda pri določenih stanjih neizogibna) ponuditi pacientu tudi tisto naravno. Torej znati svetovati, kako lahko s spremembo življenjskih navad, tudi z izbiro živil, specifičnih za določena stanja, ne le preprečujemo, ampak tudi zdravimo. Sicer pa ta citat izhaja z uglednega Rockefellerjevega inštituta za medicinske raziskave, kar je samo po sebi dovolj zgovorno, in upam, da bodo mnogi zdravniki prebrali mojo knjigo Prehrana 21. stoletja za ženske ter začeli več razmišljati tudi o nutritivni terapiji.

Ob poplavi nasvetov, kako naj se človek danes hrani, da bo zdrav in vitek, se posameznik hitro izgubi. Katerim osnovnim načelom naj tisti, ki so (še) zdravi, sledijo?
Ponujajo se nam različni dietični programi, proizvajalci nam ponujajo številna dopolnila, pa vendarle so mnogi zmedeni in ne vedo, kaj bi izbrali. Jesti zdravo ne pomeni, da jemo neko posebno vrsto hrane, pač pa da znamo hrano pravilno izbrati; takšno, s katero lahko preprečimo posamezne bolezni in izboljšamo naše celovito zdravje. Razočarala bom vse tiste, ki mislijo, da lahko čez noč izgubijo naložene kilograme. Danes bi moral biti običajen človek znanstvenik ali pa vsaj izkušen biokemik, da bi lahko identificirali dolge sezname sestavin z deklaracij mnogih prehrambnih proizvodov kot tudi različnih novih »dietičnih pripravkov«.
Mnogim je mnogo bolj pomemben zunanji videz za vsako ceno kot pa zdravje. Zato se poslužujejo raznih shujševalnih programov, da bi ustvarili socialno sprejemljivo telo, ne razmišljajo pa o tem, kako lahko ti drastični programi dolgoročno škodujejo zdravju. Idealno telo ni tisto, ki se propagira v oglasih, ker suho še ne pomeni zdravo. Idealnih tež je toliko, kolikor je ljudi, idealna teža posamezne osebe pa je tista, ki zmanjšuje tveganje za degenerativne bolezni, ki so pogosto povezane z odvečnimi kilogrami in procesi staranja. Indeks telesne mase je še vedno glavni kriterij za doseganje idealne teže, četudi se z leti odnos telesne teže in indeksa telesne mase spreminja, podobno učinku joja.

Najtežje od vsega je spremeniti globoko ukoreninjene prehranske, tudi življenjske navade, vendar brez tega, kot kaže, ne gre.
Mnogi, ki se odločijo za shujševalni program, ga izvajajo le določeno obdobje, dokler niso zadovoljni z rezultati, potem pa se vrnejo k starim prehranskim navadam. S tega vidika niti ni presenetljivo, da statistike kažejo, da se 19 od 20 oseb po shujševalnih programih spet vrne na staro težo. Mnogo bolj pameten izbor bi bil, da bi spremenili svoj življenjski slog, še posebno v stresnem 21. stoletju, ter da smo redno telesno dejavni, hkrati pa izbiramo zdrava živila. Tudi če se sem ter tja »pregrešimo«, to ni usodno, saj vemo, da to ni naša stalna praksa. To je edini dolgoročen uspešen način, program oziroma način življenja. Moja idealna kombinacija je telovadba in hrana z nižjim glikemičnim indeksom (GI). Najpomembneje pri tem se mi zdi, da ta kombinacija preprečuje obolenje za diabetesom, srčne bolezni, regulira hormone žensk, varuje pa tudi pred možgansko kapjo. Vitkost za vsako ceno, le zato, da bi vas sprejemala okolica, pa najpogosteje ni najbolj zdrava!