V času digitalnih sistemov je težko še naprej trajbati analogne sprejemnike. Tako kot počasi menjamo televizorje, se mora menjati tudi pokojninski sistem. Zveni logično in preprosto kot pasulj.

Zakaj potem ves ta cirkus? Cirkus, ko vsi v en glas trobijo, da je potrebna sprememba, vendar ne takšna in ne takoj. Drama je potrebna le zaradi učinkov. Učinkov, ki jih kot dva jahalca valov producirata Dušan Semolič in Karl Erjavec. V torek se je v prvi debati videlo in slišalo prav to. V situaciji, ko tri četrtine državljanov ne mara te vlade, sta zajahala val nezadovoljstva in igrala vlogo gorečih križarjev. Tistih, ki se borijo za zgarane delavce in obubožane upokojence. Jezik, ki pali. Besede, ki razvnemajo. Problem pa je samo v eni točki: da nimata dokazov. Da govorita počez, vlečeta na dan zgodovino, naštevata stare floskule in stereotipe in na koncu celo lažeta. Zelo preprosto. V gonji proti vladi je dovoljeno vse. Potvorjene številke, dokumenti in izračuni.

V torek jima spektakla ni odnesel le Tine Stanovnik, temveč predvsem voditelj Slavko Bobovnik. Zelo preprosto in nazorno. Ko sta oba križarja vzneseno strašila, kako bomo vsi pocrkali zaradi te vlade in kako bodo pokojnine nižje, je Slavko na svojem primeru dokazal ravno nasprotno. Kratko in učinkovito jima je odvzel ves veter iz jader. Z eno samo številko ju je postavil na laž. S številko, da bi bila po novem zakonu njegova penzija višja.

Skratka, že v prvem soočenju se je diskurz prestavil nekam drugam. Iz političnega blefiranja v svet dejanskih izračunov. Tako Dušan kot Karl pač naivno mislita, da je ves štos le v tem, komu se verjame. In ker vladi in njenim predstavnikom ne verjame skoraj nihče več, je logično, da bomo verjeli nasprotnikom. Da lahko oponent reče, kar se mu zljubi in ima prav. Da lahko slika najbolj črne scenarije in ti ne potrebujejo argumentov. Zato je tudi razumljiva drža Dušana Semoliča, ki mora strašiti. Torkov nastop je bil tako poln agresije, žuganja s prstom, dvigovanja glasu in celo zahteve, da se ga ne sme prekinjati. Šlo je za preprosto nabiranje političnih točk na račun naših emocij.

Ja, za čustva gre. Za navijanje. Za neke vrste sveto jezo do vsega, kar ta trenutek predstavlja oblast. Prišli smo do točke, ko ankete kažejo, da bomo glasovali proti reformi, tudi če nam vsi dokažejo, da bomo ob nesprejetju živeli slabše. Da smo pripravljeni za to, da sosedu crkne krava, sami žrtvovati vsaj dve teleti. Torej, da nas ne briga, kaj bo potem, ampak predvsem ta trenutek sladkega maščevanja. Ta užitek zjebati nekoga, ki ga ne maramo. Skopati luknjo nasprotniku tako veliko, da še sami pademo vanjo.

In padli smo res globoko. V tej popolni destrukciji nas zanimajo samo tisti, ki rušijo in napadajo. Z veseljem vlačimo v Poglede Slovenije prejšnjega ministra Andreja Vizjaka, ki lahko govori neomejeno, kar se mu zljubi. Pojavlja se kot priča, tožilec in sodnik v eni osebi. Na pamet in počez straši s hobotnicami družinsko-partijskih omrežij, ki nas bodo požrla. Tako kot se bodo požrli vsi, ki spremljajo Evrovizijo. Požrli ob dejstvu, da je po nekem naključju naša predstavnica Maja Keuc prišla v finale. Nezaslišano. Veliko bolje bi bilo, da bi spet popušili in imeli dokaze, kako ne samo, da ne znajo voditi države, ampak ne znajo niti izbrati predstavnice za maškarado v Nemčiji. Eurosong je res takšna banalna karnevalska fešta. Kjer je vsak prepričan, da gre le za vizualne učinke. Za beleženje vtisov brez vsebin. Kalimerovstvo, kjer majhni vedno izvisimo.

Kot smo izviseli na svetovnem prvenstvu v hokeju. V začetku smo bili simpatično presenečenje, na koncu prestrašeni malčki, ki so se znašli med velikani. Kot da nam v enem trenutku zmanjka idej in jajc. Zato čestitam oddaji Prava ideja, ki je zabeležila svojo stoto izdajo. Avtorica Edita Cetinski Malnar se trudi dokazati, da pač ni vse tako črno, kot bi radi dokazali strašljivi križarji. Da obstaja kljub vsemu negativizmu v tem prostoru še nekaj pozitivne misli in energije. Čeprav jo morajo dostikrat iskati zunaj meja pri naših izvenserijskih posameznikih. Pri tistih, ki malo govorijo in veliko naredijo. Pri tistih, ki ne potrebujejo kamer in mikrofonov, da lahko takoj omenijo bulmastife in tajkune. Pri tistih, ki bodo najverjetneje tudi danes zvečer zavrteli telefon in glasovali za našo Majo. Ker se jim bo to zdelo normalno. Kot je normalno, da je bolje, da gremo k zobozdravniku danes, če nas boli zob, kot pa čez nekaj let. Podobnost z modernizacijo pokojninskega sistema je pač naključna…