Vsak razumen človek se bo pomilovalno nasmehnil takšni shizofreni domišljiji. V resničnosti seveda ne obstajajo nikakršni skrivnostni podkožni vsadki in skrivnostni agenti Svetovne policije, ki se ponoči vtihotapijo v spalnice. Resničnost namreč ni hollywoodska science-fiction-conspiracy-B-produkcija.

V resničnosti - to ve vsak, ki se je potrudil in prebral natančne pravilnike Evropske unije - celotno operacijo vodijo strokovne, pooblaščene osebe v strogo nadzorovanih pogojih z visokimi higienskimi standardi. In seveda ne gre za čip, ampak za tako imenovani bolus, keramično napravo, obloženo s silikonom in dolgo nekaj centimetrov, velikosti in oblike ženskega rdečila za ustnice, ki se vstavlja oralno, torej skozi usta in grlo, ter se zaradi teže zagozdi v predželodcu, kar omogoča, da trajno ostane v prebavnem traktu. Tako vstavljeni bolus vsebuje devetmestno kodo, elektronski zapis z vsemi potrebnimi podatki o nosilcu, ki jih pooblaščene osebe preprosto odčitavajo s pomočjo posebnih skenerjev.

Vstavljanje elektronskih bolusov v organizem sicer sploh nikoli ni bilo skrivnost: podrobno je urejeno s pristopnimi pogodbami in v vseh državah kandidatkah za članstvo v Evropski uniji obvezno za vsakega posameznika XY, starejšega od šestih mesecev; po strogih predpisih bo nemogoče vstopiti v EU brez osebnega elektronskega zapisa z devetmestno številko.

Torej nikakršni skrivnostni, tanki čipi, ki pod kožo utripajo fluorescenčno zeleno, in nikakršni skrivnostni ljudje v črnih kožnih plaščih, ki bi se ponoči vtihotapili v spalnice, omamljali z nekakšnim laserskim brenčačem in po uspešni operaciji označevanja izbrisali spomin. V praksi je vse dosti bolj prozaično: dva silaka preprosto držita XY za roke in noge, da se ne izmakne in pri tem rani sebe ali osebja, tretji mu čvrsto drži odprta usta, peti pa - to je tisti pooblaščeni v beli halji - z roko v steriliziranih kirurških rokavicah potiska keramični bolus v usta ter masira grlo, da bi šla ampula skozi, vse dokler se ne ustavi v predželodcu. Nato gre sestra k vratom in zakliče: "Naslednji!"

Potiskanje bolusa v grlo je tako lahko zelo boleča in travmatična izkušnja. To so pokazale tudi prve izkušnje na Hrvaškem, kjer bi se moralo obvezno vstavljanje elektronskih ampul začeti že januarja lani, a se je zaradi pregovorne zanikrnosti hrvaške birokracije z resno kampanjo začelo šele zdaj. V vaseh na severu Hrvaške, kjer so najprej začeli elektronsko označevanje, se tako kmetje pritožujejo, da je veliko in težko ampulo zelo težko potisniti v grlo in jo pogoltniti ter da zato negativno vpliva tako na psihološko stanje kot na tek in rast. Kot v neki šali so namreč hrvaški kmetje celo operacijo opravili - sami.

Za bedaka, ki ne samo, da pristaja na to, da ga Evropska unija označuje z elektronskimi ampulami in devetmestno kodo, ampak to počne celo sam, prostovoljno, je običajen pogovorni izraz - ovca. To, kar pa ni običajno, je, da jih ravno tako, torej ovce, imenujejo v uradnih dokumentih Evropske unije in Republike Hrvaške.

V podpisanih predpristopnih pogodbah tako obstaja tudi obveza, da, citiram, "morajo biti vse ovce v Republiki Hrvaški do vstopa v Evropsko unijo označene z elektronskimi bolusi". Ovc, seveda, nihče nič ne vpraša: one poslušno, ena za drugo, čakajo, da jim pooblaščeni veterinar potisne veliko ampulo v usta. Ali, kot v omenjenem primeru v nekaterih vaseh, to naredi sam kmet.

Domiselni hrvaški živinorejec namreč pozna način, da jih pripravi do tega.

- Kaj, tudi ti si bila danes zjutraj pri obhajilu? bleja nekje na pašniku v Hrvaškem Zagorju čistokrvna merino ovca 776-11-5308, ko zagleda prijateljico, ki nejevoljno prežvekuje deteljo.

- Sem, komaj, ji s počasnim blejanjem odgovori domača pramenka 925-46-4724. Ne sprašuj, sploh nimam teka.

- Ja, gospod župnik nima ravno nežne roke, se strinja 776-11-5308. Veš, da resno razmišljam, da bi prešla k donu Vinku. 623-98-0262 mi je pripovedovala, da don Vinko svoje na obhajilo odpelje k nadškofu.

- 623-98-0262 je paranoična trapa, jo odločno zavrne pramenka. A veš, da ima teorijo, da nas označujejo z elektronskimi čipi? Tako nekako, da vsem ovcam, medtem ko spijo, pod kožo, pod volno, vstavijo tanke čipe in nas tako nadzirajo. Pomisli!

- Jebiga, skomigne 776-11-5308. Če to počnejo z ljudmi, zakaj ne bi tudi z nami?

- Neumnosti! se zasmeje pramenka 925-46-4724. Ljudem sploh ne vstavljajo tankih čipov pod kožo, ampak jim jih dajo, da jih pogoltnejo. To vedo vsi.

- Neumnosti klatiš! je presenečena 776-11-5308.

- Saj to sploh ni nobena skrivnost! Vsako nedeljo zjutraj jih kličejo z zvonjenjem velikih zvonov, nato se vsi zberejo in pojejo, potem pa se postavijo v vrsto, dokler jim veterinar v dolgi beli halji ne vstavi tankih čipov v usta. Oni pa ubogljivo pogoltnejo in ponavljajo "amen".

- In se ne upirajo?

- Kje pa, pramenka spet začne nejevoljno žvečiti deteljo. Saj ti rečem. Ovce.