Ali so ljudje v bogatejših državah srečnejši kot v revnejših državah in ali so srečnejši prav zato, ker je država bogatejša? Morda pa to, koliko so ljudje zadovoljni s svojim življenjem, ni niti najmanj povezano s tem, kako bogata je njihova država in koliko denarja imajo v denarnicah.

Merjenje sreče in zadovoljstva z življenjem je med krizo postalo pomembno politično vprašanje. Mnoge države, med njimi Francija, Nemčija, Velika Britanija in Italija, so napovedale, da bodo pri oblikovanju ekonomskih politik in ugotavljanju napredka države začele več pozornosti namenjati mehkejšim dejavnikom. Blaginji, sreči in zadovoljstvu ljudi. Za Italijo bi lahko nekoliko v šali pripomnili, da jim kaj drugega niti ne preostane, saj država gospodarsko stagnira že celo desetletje.

V bogatejših državah so ljudje srečnejši

Merjenje sreče je zapleten posel, saj temelji na subjektivnih ocenah posameznikov in ne na objektivnih podatkih. Običajno vprašanje v raziskavah o zadovoljstvu z življenjem se glasi: Gledano v celoti, kako zadovoljni ste s svojim življenjem? Ker merjenje sreče poteka na podlagi vprašalnikov, ki zbirajo subjektivne ocene posameznikov, so odgovori nujno "nezanesljivi". Zaradi trenutno slabega počutja lahko anketiranec svoje zadovoljstvo z življenjem oceni precej slabše, kot bi ga na "dober dan", ali pa precej bolje, da bi napravil vtis na anketarja. Poleg tega anketiranci na preteklost gledajo skozi rožnata očala. Zato bodo anketiranci čez, na primer, 20 let današnje življenje ocenjevali precej bolje kot danes. Pri primerjavah med državami pa nastopijo še težave zaradi kulturnih razlik in v razumevanju vprašanj.

Prav zato odpor ekonomistov do preučevanja sreče - zadovoljstva posameznikov pač ni mogoče meriti tako enostavno kot dejansko obnašanje posameznikov. Kljub temu srečo in zadovoljstvo z življenjem merijo številne ankete, preučujejo pa ju tudi nekateri ekonomisti, in to prav z vidika vpliva dohodka - višji dohodek po osnovnih predpostavkah ekonomije posameznikom prinaša večjo koristnost.

Rezultati ene najobsežnejših javnomnenjskih raziskav o zadovoljstvu ljudi na svetu, Gallupove raziskave, temu pritrjujejo. Ljudje so v bogatejših državah v povprečju bolj zadovoljni kot v revnejših državah, in to precej bolj.

Na vrh lestvice najsrečnejših držav so se lani uvrstile Danska, Švedska in Kanada, kjer sta z življenjem zelo zadovoljni približno dve tretjini ljudi, nezadovoljnih pa skoraj ni najti. Vse tri države so lani na prebivalca ustvarile več kot 35.000 dolarjev BDP, merjenega po kupni moči, kar je približno 35-krat več kot države na repu lestvice. Tam najdemo Čad, Srednjeafriško republiko in Haiti, kjer je z življenjem zelo zadovoljnih komaj odstotek ali dva ljudi, njihov BDP na prebivalca po kupni moči pa se je lani gibal od približno 700 dolarjev (Srednjeafriška republika) do 1700 dolarjev (Čad).

Na Danskem, ki se tudi po drugih sorodnih anketah o zadovoljstvu ljudi z življenjem uvršča na prvo mesto (na primer v anketi Eurobarometra, ki meri zadovoljstvo Evropejcev z življenjem), je lani kar 72 odstotkov anketiranih zadovoljstvo s trenutnim življenjem ocenilo z oceno, višjo od 7, in pričakovanja za naprej z oceno 8 ali več. Lestvica se giblje od 0 do 10, pri čemer 0 pomeni najnižjo, 10 pa najvišjo stopnjo zadovoljstva. Na repu lestvice zadovoljstva je bil lani Čad, kjer je z življenjem zadovoljnih le odstotek ljudi. Tudi sicer v vrhu lestvice prevladujejo razvitejše in bogatejše države iz Evrope in Amerike, na repu lestvice pa najrevnejše afriške države, čeprav je najti tudi izjeme. Na primer, Venezuela in Kostarika sta precej revni, pa so ljudje tam kljub temu med zadovoljnejšimi na svetu. A kljub temu podatki kažejo povezavo med obsegom BDP države in ravnjo zadovoljstva njenih prebivalcev. Zgled za politične odločitve z vidika zadovoljstva ljudi pa bi torej morala biti Danska.

Slovenci so bolj zadovoljni kot ne

Po zadnji Gallupovi anketi iz leta 2010 se je Slovenija uvrstila na 38. mesto med 124 v raziskavo vključenimi državami. S svojim življenjem je zadovoljnih 32 odstotkov Slovencev, 14 odstotkov jih je nezadovoljnih, večina, 54 odstotkov, pa je zadovoljstvo s svojim življenjem na lestvici od nič do deset opredelila z ocenami med štiri in sedem. Slovenci so torej bolj zadovoljni kot nezadovoljni in so po tem kazalcu prehiteli vse vzhodnoevropske tranzicijske države ter tudi Grke in Portugalce, medtem ko so Irci kljub globoki gospodarski krizi deseti najbolj zadovoljen narod na svetu.

Tudi zadnja anketa Eurobarometra je pokazala podobne rezultate. Z življenjem je zelo zadovoljnih 21 odstotkov Slovencev, precej zadovoljnih je 64 odstotkov, 15 odstotkov pa jih ni preveč ali pa je povsem nezadovoljnih z življenjem. Slovenci smo tako nekoliko bolj zadovoljni kot v povprečju Evropejci, smo pa tudi po Eurobarometru daleč za najbolj zadovoljnimi Danci, Švedi, Nizozemci in Islandci, ki so podobno kot Irci kljub krizi med najbolj zadovoljnimi narodi v Evropi.

Podatki Eurobarometra, ki so za Slovenijo na voljo od leta 2004, drastičnih sprememb ne kažejo. Čeprav je opaziti, da je Slovenija danes nekoliko manj zadovoljna, kot je bila leta 2004 - delež zelo zadovoljnih se je rahlo skrčil, medtem ko se je povečal delež ne preveč zadovoljnih. Enako velja za povprečno evropsko srečo - Evropejci so že vse od leta 1973, odkar poteka raziskava, približno enako zadovoljni s svojim življenjem. Prav slednji rezultat predstavlja največjo uganko v tako imenovani ekonomiji sreče: čeprav je razlika v sreči med razvitimi in nerazvitimi državami očitna, se z razvojem - rastjo BDP - posamezne države sreča ne zvišuje.

Ali je torej raven sreče "zacementirana", ne glede na to, kakšen gospodarski napredek doživi država? In navsezadnje ne glede na vse druge vzroke sreče, ki jih običajno raziskujejo psihologi in sociologi?

Rast dohodka sreče ne povečuje

Rezultati Gallupove javnomnenjske raziskave kažejo, da so bogatejši državljani srečnejši. Ampak, ali to pomeni, da je bogastvo tisto, ki prinaša srečo? Korelacija še ne pomeni nujno vzročno-posledične zveze. Če bi bilo zgolj bogastvo zadosten pogoj za srečo, rumeni tisk ne bi bil poln zgodb o nesrečnih milijonarjih. V skrajnem primeru bi lahko rekli, da so države bogatejše, ker srečnejši ljudje ustvarijo več in ne obratno.

Po nekaterih ugotovitvah naj bi obstajala mejna raven dohodka, nad katero več denarja v denarnici nima vpliva na zadovoljstvo posameznika. Zato v razvitih državah rast BDP nima izrazitega vpliva na večanje zadovoljstva ljudi z življenjem, medtem ko je v revnejših državah ta vpliv očitnejši. Naraščanje dohodka po mnogih raziskavah zadovoljstvo povečuje zgolj tako dolgo, dokler niso zadovoljene osnovne človekove potrebe. Torej, dokler niso odpravljene na primer lakota, absolutna revščina, smrtnost otrok zaradi sicer ozdravljivih bolezni, nato pa pomembnejši kot višina dohodkov postanejo družina, prijatelji, pričakovanja, relativne razlike med dohodki itd. Po drugi strani pa velja tudi, da so kljub vsem tem razvojnim mankom ljudje srečni, če so njihova pričakovanja nizka. V skrajnem primeru bi bilo torej najbolje odreči se vsem željam.

Eden prvih ekonomistov, ki je začel preučevati povezanost BDP in sreče, dr. Richard Easterlin, je v svoji znameniti analizi povezanosti rasti BDP na prebivalca in sreče posameznika v obdobju med letoma 1946 in 1970 ugotovil pozitivno korelacijo med višino dohodka in zadovoljstvom posameznika znotraj populacije v istem časovnem obdobju. Torej, Američani z višjimi dohodki so bili v povprečju bolj zadovoljni s svojim življenjem kot tisti z nižjimi dohodki, kar je skladno tudi z rezultati Gallupovih anket na ravni držav. Podobno ugotavljajo tudi novejše študije v razvijajočih se ekonomijah. Višji dohodki v povprečju prinašajo večje zadovoljstvo z življenjem, kar kažejo tudi podatki za slovenska gospodinjstva - Slovenci z višjimi dohodki so v povprečju srečnejši kot tisti z nižjimi. Torej, s tega statičnega vidika je z denarjem srečo dejansko mogoče "kupiti".

A bistveno bolj zanimiv zaključek Easterlinove raziskave iz leta 1974 je bil ta, da se povprečna sreča države ne povečuje skozi daljše časovno obdobje. Pa čeprav se v tem istem obdobju BDP na prebivalca močno poveča. Američani torej danes niso nič srečnejši, kot so bili pred tridesetimi leti. Ne glede na to, za koliko so v tem obdobju "obogateli". Enako so drugi raziskovalci ugotovili za Japonsko in še nekatere druge države. To opažanje je postalo znano kot Easterlinov paradoks in prav iz teh ugotovitev izhajajo zamisli, da naj se vlade pri oblikovanju svojih politik osredotočajo na srečo ljudi in ne na gospodarsko rast. Če gospodarska rast ne povečuje sreče, čemu torej sploh rasti?

Vendarle stvari niso tako enostavne, kot je videti na prvi pogled. Za "stagnirajočo" nacionalno srečo raziskovalci odkrivajo kar nekaj razlogov. Eden takšnih je posameznikova prilagoditev "želja" višji ravni dohodka. Ko se posamezniku zviša dohodek, se mu zvišajo tudi želje oziroma pričakovanja, raven zadovoljstva posameznika pa se na višji dohodek po eni od raziskav skoraj v celoti prilagodi v približno štirih letih. Pravzaprav naj bi po nekaterih psiholoških teorijah vsak posameznik imel "vgrajeno" raven sreče, h kateri se vrne tudi po pomembnih življenjskih dogodkih in je zato kakršno koli naprezanje oblikovalcev državnih politik v smeri povečevanja sreče ljudi sizifovo delo. Ampak, kot smo omenili že na začetku, izguba službe je eden takšnih dogodkov, ki za stalno zniža raven sreče posameznika.

Več denarja v denarnici torej lahko pomeni le začasno večje zadovoljstvo. Poleg tega se posameznik primerja z okolico - koliko zasluži v primerjavi s sodelavci, sosedi, tistimi, ki opravljajo približno enako delo itd. Če dohodki vsem naraščajo enako, je posameznik v relativno enakem položaju, pa čeprav se mu je dohodek podvojil.

Ko se boste naslednjič s šefom pogajali za višjo plačo, se ne čudite, če vam bo odvrnil, da zaradi višje plače dolgoročno ne boste nič bolj srečni. Mu pa lahko odvrnete, da boste zaradi povišice bolj zadovoljen delavec približno štiri leta. In če je zadovoljstvo razlog za večjo produktivnost, boste tudi več ustvarili. Ko bo učinek splahnel, pa se lahko znova pogodita o povišici in tako boste "permanentno" povečevali svojo srečo.

Pomembne so primerjave z drugimi

Glede na relativno sveže raziskave o vplivu povečevanja dohodka na srečo ljudi ni nič nenavadnega, da med ekonomisti pravzaprav ni povsem enotnega mnenja o povezavi med rastjo dohodka in srečo. Tudi o vzročno-posledični zvezi med enim in drugim je razprava odprta. Nekatere študije namreč pravijo, da srečni ljudje najdejo boljše službe in imajo zato višje dohodke, so bolj ustvarjalni in delajo več. Vendar tega zagotovo ne bi mogli posploševati na raven celotnih narodov, saj bi to pomenilo, da "nesrečni" Haitijci sploh nimajo možnosti izkopati se iz revščine. Se pa srečnejši dobitniki na loteriji in tisti, ki so nepričakovano kaj podedovali. Čeprav tudi v tem primeru učinek ni dolgoročen in naj bi sčasoma bili prav toliko srečni, kot so bili pred zadetkom na loteriji.

Ker so v vrhu lestvice sreče države z nizko dohodkovno neenakostjo in ker relativen status posameznika (primerjave z drugimi) vplivajo na posameznikovo zadovoljstvo z življenjem, se je razvila tudi razprava o vplivu dohodkovne neenakosti na srečo posameznika. Tako naj bi bil v razvitih državah vpliv dohodkovne neenakosti na raven sreče majhen ali pa naj ga sploh ne bi bilo, medtem ko v državah v razvoju dohodkovna neenakost kaže negativne vplive na raven zadovoljstva ljudi z življenjem.

Ena od raziskav o vplivu dohodkovne neenakosti na raven sreče v zahodnoevropskih državah in ZDA ugotavlja večje nezadovoljstvo posameznikov ob višjih razlikah v dohodkih. Vendar pa med Evropo in ZDA obstajajo tudi pomembne razlike. Namreč, revnejši Evropejci so občutno bolj nesrečni zaradi višje dohodkovne neenakosti, medtem ko na bogatejše dohodkovna neenakost ne vpliva. Prav nasproten pa je rezultat v ZDA - tam višja dohodkovna neenakost na srečo revnejših ne vpliva, medtem ko vpliva na bogatejše. Kot razlog za to raziskovalci navajajo različno razumevanje dohodkovne neenakosti - lahko je znamenje priložnosti in mobilnosti ali pa znamenje nepravičnosti. Tako na primer manj kot 30 odstotkov Američanov meni, da so reveži ujeti na dnu, medtem ko je o tem prepričanih 60 odstotkov Evropejcev. Razlike so tudi opazne glede na ideološko prepričanje. V ZDA med levičarji in desničarji pri oceni vpliva dohodkovne neenakosti na raven sreče ni razlike, medtem ko v Evropi levičarji močno nasprotujejo neenakosti, desničarji pa ji ne pripisujejo posebnega pomena.

Seveda pa se ob tem samo od sebe postavlja vprašanje, kaj je "narobe" z zelo srečno Venezuelo, kjer je dohodkovna neenakost več kot dvakrat višja kot na Danskem, ali s prav tako zelo srečno Panamo, kjer je dohodkovna neenakost med najvišjimi na svetu. Podobno velja za Slovenijo, ki je v vrhu dohodkovno enakih držav na svetu, po zadovoljstvu z življenjem pa "šele" na 38. mestu.

Razlogov za srečo ali nesrečo je pač veliko in dohodek je le eden od dejavnikov, ki pa, kot vidimo, ni zanemarljiv. Raven sreče se tudi močno spreminja s starostjo. Posamezniki so najbolj nesrečni v 30. in 40., kar je med drugim posledica skrbi za otroke in stresa zaradi delovnih obveznosti, nato pa raven sreče znova narašča.

In, kot že omenjeno, veliko vlogo igrajo tudi primerjave z drugimi - da nas sosed Janez Novak ne bi prehitel, moramo tudi mi dobiti povišico. Po mnenju nekaterih ekonomistov takšen boj posameznikov za relativen položaj družbi ne prinaša koristi, zato bi morali biti zmagovalci te dirke, posamezniki v višjih dohodkovnih razredih, bolj obdavčeni, da ne bi preveč delali. Do takšnih zaključkov so privedle prav raziskave sreče ljudi, ki kažejo, da bolj kot absolutni dohodek na srečo ljudi vplivajo primerjave z drugimi. Čeprav, zanimivo, za vzhodnoevropske države negativen vpliv primerjav z drugimi na raven sreče ne velja. Vsaj za zgodnje obdobje tranzicije so raziskovalci ugotovili, da je povečanje dohodka "relevantnih drugih" povečalo srečo posameznika, in sicer zaradi pričakovanj, da se bo tudi njemu dohodek povečal.

Empirični dokazi za to, da so posamezniki z višjim dohodkom in tudi države z višjim BDP v povprečju srečnejše od revnejših, torej obstajajo, tudi ob upoštevanju množice drugih dejavnikov sreče. A "grabljenje" denarja na kup ne povečuje sreče v nedogled, če sploh, saj se posameznik lahko v celoti navadi na višji dohodek. Prav zato bi lahko dejali, da tisti dodaten evro, ko so izpolnjene temeljne življenjske potrebe, ni vreden poznega odhajanja iz službe. Še posebej, ker se na nesrečno družinsko življenje in bolezen posameznik nikoli ne "navadi", tako kot se na materialne dobrine.