Bitka med filmom in resničnostjo za prevlado nad bolj nemogoče resničnim ni nova. Učinek filma Adžami je vseeno presenetljiv. Junaki v filmu so običajni ljudje, ki se v najbolj zoprnih okoliščinah borijo živeti čim manj zoprno življenje. Prekletstvo uzakonjene diskriminacije in tujosti na lastni zemlji jih vse po vrsti potisne v vrtinec ljubezni, nesrečnih okoliščin in predanosti.

Film je bil lani nominiran za oskarja za najboljši tuji film. Je izdelek prijateljstva in sodelovanja med Scandarjem Coptijem in Yaronom Shanijem. Palestinski neverujoči kristjan in izraelski jud sta 7 let skupaj pisala in debatirala o scenariju ter iskala denar. Nato sta vse skupaj posnela v 23 dneh. Snemala sta na ulicah, na katerih je Scandar Copti odrasel.

Pravi, da je bilo biti otrok v Adžamiju lepo. Kraj opisuje kot vir navdiha in strasti, a tudi kot geto, predel ozkih, popokanih ulic blizu mediteranske obale v Jafi v predmestju Tel Aviva. "To so bile ulice, kjer je bilo polno zgodb. Kamor koli si šel, so ljudje pripovedovali zgodbe. Kadili so šiše in pripovedovali zgodbe," razlaga 36-letni filmar.

Oče, filmoljub

Na današnji dan pred 63 leti se je začela nakba, sistematično etnično čiščenje palestinskih mest in vasi, ki so ga izvajale judovske milice. Coptijev ded po očetovi strani je imel v Jafi veliko mizarsko delavnico, kjer je izdeloval pohištvo za vse koptske družine v mestu. "Tedaj je samo v Jafi, prestolnici kulture, živelo 120.000 Palestincev. V mestu je bilo 9 kinodvoran. Ostalo je le 3800 ljudi. Zbrali so jih skupaj in strpali v četrt Adžami. Pustili so jih v tujih hišah. Med njimi so bili izobraženci in preprosti kmetje, ki so govorili različne dialekte. Judje so okoli napeljali žico, kraj ogradili in ustvarili geto s petimi vhodnimi točkami. Ded, ki se je včasih vozil na delo s kolesom, je nenadoma vsak mesec na novo moral prositi za dovoljenje izraelske vojaške oblasti, da je sploh lahko prišel do svoje delavnice. Moj oče je zadnji mizar v družini. Z njim se družinska tradicija konča," pripoveduje Copti, ki je kot njegova brata študiral inženirstvo.

Zgodbe so se pripovedovale tudi doma. Pripovedovala je predvsem mama. Oče je s sinom zgodbe raje gledal. Scandarja, predanega oboževalca Brucea Leeja, je vztrajno navajal na francoske klasike Louisa de Funesa in filme z Gregoryjem Peckom.

"Oče še danes pogleda dva filma na dan. Filme ljubi še bolj kot jaz. Ko sliši za nov film, reče mojemu starejšemu bratu, naj mu ga prinese. Zadnji je bil Thor. Moj brat je protestiral: 'Oče, to je sranje, tega nočeš gledati.'

'Hočem!'

'Ne glej tega.'

'Hočem. Prinesi mi.'

Ker je to nekaj časa trajalo, me je oče klical v Doho: 'Pa kaj je narobe s tvojim bratom?'

Povedal sem mu, da gre za zares slab film.

'Si ga videl?'

'Ne.'

'Kako potem veš?'

Na koncu je zmagal, dobil film in si ga ogledal. Potem je ugotovil, da je 'film res eno sranje'."

Scandar Copti je prvič stal na odrskih deskah že pri dvanajstih, pri trinajstih je imel svojo dramsko skupino. Adžami je posnel z ljudmi, ki so njegovi sosedje, prijatelji, sorodniki. Nihče pa ni bil poklicni igralec. Iz snemanja so ustvarili skupnostni projekt. Igralcev, ki so jih izbrali na delavnicah, je bilo nekaj več kot sto, a sodelovali so vsi. "Ljudje so nam zastonj odstopili hiše za snemanje. Restavracija, kjer sem včasih delal kot natakar in kasneje kot kuhar, se je zaprla za deset dni, da smo lahko snemali. Ko sem lastniku rekel, da mu moram nekaj plačati, mi je rekel: 'Nakaži 2000 šeklov (približno 500 dolarjev) na račun organizacije, ki se zavzema za pravice Arabcev v Jafi. Prinesi mi račun.' Prinesel sem mu račun in rekel je, da je bilo to vse, kar je želel. Bilo je neverjetno. Sposojali smo si avtomobile in zvečer sem se šel ljudem vedno osebno zahvalit. Ko sem vrnil avto, ki smo ga uporabili kot policijski avto, sem prej do vrha napolnil rezervoar. Lastnik je kričal name: 'Dal sem ti avto, ker sem želel pomagati pri tem filmu! Kdo ti je rekel, da ga napolni z gorivom?'"

Film, ki je nastal, ne olepšuje nikogar, a hkrati ni zaradi njega nikomur zares neprijetno. Doživel je izjemen odziv v Izraelu in po svetu, pobiral nagrade in navduševal publike. Všeč je bil tako Judom kot Palestincem. Copti pripoveduje, da je to, da se Judje smejijo skupaj s palestinskim junakom filma, zanj eden največjih uspehov. Nenadoma se je zdelo, da jim je mar za soseda, tudi če je Arabec. A o filmu mnogi zatrjujejo, da je nepolitičen.

"Nekaj v filmu nasprotuje temu, v kar so ljudje verjeli doslej. Poti naprej sta dve: ali si priznaš, da si se motil, česar noče nihče, ker bi moral potem vse na novo premisliti, ali pa si rečeš, dobra zgodba. Prepričaš se, da zgodba ni politična in zato ni težav. Podobno se je dogajalo med palestinskimi gledalci. Vzeli so zgodbo in jo izrezali iz političnega ozadja. A da ne bo pomote. Moj namen ni bil razlagati. Mislim, da vsi dobro razumemo. Nam, Palestincem, sem želel pokazati našo zgodbo z določene razdalje. Skozi kamero pogledati, kako reagiramo, kaj smo postali, kdo smo danes. Ljudje rečejo, ah, to je film o gangsterjih. Ampak to ni film o gangsterjih. Ko sem slišal ljudi govoriti, da film ni političen, sem začel na novo misliti o tem, kaj sem naredil, napisal, posnel… To je bilo še huje, kot sem si mislil. Kako naj se s tem spopadem? Ne vem. Zato v zadnjem času ne pišem novih filmskih zgodb."

Kajti Scandar Copti je politično angažiran ustvarjalec. Do leta 2004 je delal s palestinskim politikom in nekdanjim parlamentarcem Azmijem Bišaro, ki je leta 2007 pobegnil iz Izraela, potem ko so ga obtožili vohunjenja in zločinov zoper državo. Copti je včasih organiziral demonstracije, a kmalu ugotovil, da te ne spremenijo ničesar. Ko je delal v prodajalni s sladoledom v Adžamiju, je zagledal fanta, ki ga je poznal iz soseščine, kako z velikim kamnom razbija stekleno avtobusno postajo.

"Poklical sem ga in ga vprašal, zakaj to počne, ali je zadet.

'Naj gredo k vragu.'

'To je vendar naša avtobusna postaja. Tam stojim, ko dežuje, da nisem moker.'

'K vragu. Ni mi mar. Ni tvoje. Ni naše.'

Imel sem šestnajst let. Nisem razumel, a nekaj v meni se je premaknilo. Morda pa res ni moje? Je zares moje? Začel sem razmišljati o tem. Morda je dobro, kar je naredil? Ampak ne, slabo je. Ne moreš uničevati stvari. Narobe je."

Nad blokado s predavanji

Če so junaki v filmu ujeti v okoliščine, ki bolj nadzorujejo njihovo življenje, kot ga lahko sami, se zdi, da je Coptiju v življenju uspelo. A trditev in vprašanje, kako, se izkažeta za naivna. "Verjetno je to odvisno od tega, kaj razumete kot uspeh. Da sem naredil dober film, mi ne pomeni, da mi je uspelo. Dan, ko bom rekel, da mi je uspelo, bo, ko bom spremenil resničnost, ki jo živimo."

Pravi, da v moč umetnosti in filma ne verjame več. Adžami je povzročil veliko hrupa, pa je danes vse preveč enako ali še slabše. "Ljudje še vedno trpijo. Še vedno sem depresiven in ponoči ne spim. Poskušam razumeti, kaj bi bilo treba narediti. V resnici je skoraj nemogoče. Sem dober človek, priden. Vedno sem bil. A vendar mi je nekdo že tiščal pištolo v obraz. Gledal sem, kako policisti premetavajo hišo mojih staršev. Ni važno, ali si dober človek, ali spoštuješ zakon, kajti zakon ne spoštuje tebe. Zato se nekateri čutijo žive le, ko zakon prekršijo. Konflikt je po eni strani zelo preprosto razumeti. Gre za dva nasprotujoča si pogleda na resničnost. Zato film nikogar ne krivi. Razumem Jude. Tako so bili naučeni in vzgojeni. Od malih nog. To neguje in napaja konflikt. Mi krivimo njih in oni, ki imajo monopol nad humanostjo, s prstom kažejo na nas."

Govori o ljudeh, ki spreminjajo svoja imena, da bi prekrili, kdo so. Ahmed postane Momi, Adel postane Adi. Izobraženi starši govorijo s svojimi otroki hebrejsko, ker ne želijo, da bi imeli arabski naglas, ko bodo odrasli, in bi se ljudje do njih zato grdo vedli. "To je realnost. Imamo zakon, ki prepoveduje Palestincem, da bi živeli v judovski četrti, ker je potrebna odobritev sveta prebivalcev, da lahko nekje živiš."

Iz Dohe, kjer trenutno živita z ženo, se redno vrača v Adžami. Coptijevi starši še vedno živijo v hiši, v kateri se je rodil. Četudi so sosednje hiše in ulice zdaj spremenjene in prekrite z izraelskimi zastavami, si želi tam ustvariti družino. V Jafi želi s svojimi palestinskimi in judovskimi prijatelji ustanoviti prvi palestinski kino po letu 1948. Vsak september bodo organizirali filmski festival. Želi nič manj kot ponovno povezati Jafo s palestinskimi vasmi in mesti na severu ter Palestince znotraj Izraela s širšim arabskim svetom. Vsak četrtek popoldan premaga obleganje Gaze s predavanji o filmu za študente v Gazi prek Skypa.

"To je moje osebno zadovoljstvo. Spremeni pa ničesar," zamahne z roko.

A morda ob revolucijah, ki zadnje mesece do temeljev pretresajo arabske države, moči tehnologije in podob vendarle ne gre preveč dajati v nič.