Edina razsvetljava je sonce, edina streha krošnje stoletnih jelk in bukev. Klimatska naprava je odmrli les na tleh. Marsikoga bi ob puščajoči strehi in skromno odmerjeni svetlobi zmotili tudi cimri. Ris, volk, medved, mrčes. Tomaža Hartmana ne. Moti pa ga porušeno razmerje med cimri v njegovem gozdu...

Preprosto zato, ker je porušeno razmerje med stanovalci načel dobro premišljen zakon med bukvijo in jelko, ki sta si za bivanjski prostor izbrali Rajhenavski rog, enega izmed šestih pragozdnih rezervatov na Kočevskem, ki skupno merijo skoraj 219 hektarjev. Gre sicer za zakon, v katerem ni enakovrednosti. Bukev požene le tam, kjer se oblikujejo svetlobni jaški, kjer sonce posveti do tal. Jelka požene tudi v senci, je skromni del zakona bukev-jelka. "Boj za svetlobo je strahoten. Tista mladica, ki se ne bo pognala dovolj visoko in bo ostala v senci, bo skoraj zanesljivo odmrla," pravi Hartman. Jelka lahko čaka. Jelka ima potrpljenje cankarjanske matere. Ždi v senci in čaka in čaka... Tudi več kot sto let lahko čaka, da drevesa okoli nje odmrejo, padejo in pustijo soncu do njenih vej. Obujena kot Trnuljčica se nato požene kvišku, da bi postala največje in najvišje drevo v gozdu. Največja jelka na Kočevskem - Kraljica Roga je njeno ime - je po nekaj več kot 500 letih zrasla nekaj manj kot 52 metrov v višino, obseg njenega debla pa je skoraj 5 metrov. Največja bukev ji ne seže do kolen. No, pravzaprav ji seže skoraj do ramen, saj je bila najvišja bukev na Kočevskem, preden je leta 1989 padla načeta od bolezni, visoka 34 metrov.

In bukev je sklenila zavezništvo, sklenjeno v peklu. Na pomoč je priklicala jelenjad, ki sedaj požre vsako jelkino mladico, ki skuša v senci počakati na svoj trenutek slave. Tako se razmerje med jelko in bukvijo nagiba v korist bukve. Kljub mističnosti kočevskega pragozda je resnica o paktu vendarle bolj banalna. Dejstvo je, da se je jelenjad preveč razmnožila, ker preprosto nima več naravnih sovražnikov. Za rise jelenjad zaradi velikostnega deficita ni zanimiva, volka pa je človek tako rekoč pregnal iz teh krajev. Žrtev pa je jelka... A kot pravi Hartman, je zakon bukev-jelka izjemno stabilen, saj je ustvaril notranje okolje, v katerem je nagrmadil veliko količino lesa, ki nato deluje kot koža življenja. "In to nas zanima, ko želimo tudi druge gozdove upravljati sonaravno. Zakaj je ta gozd mnogo bolj vitalen, stabilen in zdrav in nam vanj ni treba vlagati toliko denarja, da ga obnavljamo," pravi Hartman.

Pri čemer se lahko za laboratorij na prostem zahvali predvsem razgledanosti nekdanjih nemških lastnikov kočevskih gozdov. Še pred stoletjem so prostorne visokokraške planote Roga, Stojne in Goteniške gore samevale kot nepristopen pragozd. "Razgledanost kneza Auersperga in naravovarstvena misel gozdarja dr. Leopolda Hufnagla sta nam ohranili mogočne jelovo-bukove gozdove, carstvo medveda, volka, risa, orla," se bere slavospev ohranjevalcem narave na informativnih tablah, ki skušajo ob Roški pešpoti obiskovalce vsaj za trenutek opozoriti na neverjetno naravno dediščino, v katero zrejo. V prvem gozdnogospodarskem načrtu na Kočevskem iz leta 1892 je tako vpisana opomba, da "naj se oddelka 38 in 39 ohranita kot pragozd, zato je tu vsaktera raba izključena".

Kočevski gozdovi so bili sicer do začetka 14. stoletja nedotaknjeni in neposeljeni, vrhunec gospodarskega izkoriščanja pa so doživeli konec 19. stoletja, ko je prek gozdov vodila 35 kilometrov dolga železnica in je v samem srcu takratnih pragozdov leta 1894 zrasla žaga. Premišljeno postavljena glede na razpoložljiv les in možnost gradnje tako gozdne železnice kot gozdnih poti. 31 objektov je stalo v sklopu žage, na vrhuncu je na njej delalo 250 ljudi. Leta 1932 je žaga ugasnila, objekte so porušili, opremo pa prodali za staro železo.

"Zdelo se nam je prav, da ljudje vidijo to naravo, iskali pa smo možnost, ki ne bila preveč destruktivna. Čeprav je štosno: ljudje, ki so prišli k nam na ekskurzijo, so si predstavljali, da bodo videli tropsko džunglo, v kateri visijo liane in... ne vem, zdi se mi, da so pričakovali celo Tarzana," gre kar na smeh Tomažu Hartmanu, ko pripoveduje o razočaranju na obrazih obiskovalcev, ko ugotovijo, da gre v bistvu, hm, za gozd. "Debla so sicer bolj debela, a po pol ure se ta občutek za normalne dimenzije tako izgubi. Nekaj več je odmrlih dreves na tleh in kar se tiče obiskovalcev, je to to," pravi Hartman. A kljub temu so se skozi pragozd namnožile uhojene poti, agencije so začele celo ponujati "ježo skozi zadnje ostanke pragozda v Evropi" in na Zavodu za gozdove so bili zgroženi. Množični obisk bi namreč zagotovo porušil skrbno ravnovesje, ki ga je narava gradila tisoče let.

Čeprav sam oglas ni bil daleč od resnice. Dejansko je v Slovenji 12 ostankov pragozdov - od tega polovica na Kočevskem. Merilo pri uvrščanju gozdov v kategorijo pragozd je tradicionalna uporaba naziva pragozd, opisuje vrednotenje Hartman. "Tudi Krakovski gozd na Dolenjskem, ki se tradicionalno imenuje pragozd, smo dali na listo pragozdov, čeprav je veliko vprašanje, ali je sploh nastal naravno ali pa je bil morda posajen pred 500 in nekaj leti. Nekaj pragozdov je bilo takoj po vojni tudi sekanih na robovih, a je sečnjo, kot kaže, ustavil gozdar še na meji," pravi Hartman.

"A po osnovni hardcore definiciji tudi to niso pragozdovi, saj je človek v preteklosti še posegal v te gozdove, pa tudi sicer ves čas posega s pošiljanjem kislega dežja. Pravi pragozd je tak, kamor človeška noga še ni stopila ne neposredno ne posredno. Pri nas smo, na primer, največ škode gozdu povzročili s preveliko skrbjo za jelenjad, ki je postala preštevilna in je porušila naravno ravnovesje v gozdu," pravi Hartman. Tako je človeštvo pristalo na kompromis in s pragozdom označuje gozd, kjer gozdarji ne delajo in kjer ni vidnih gozdarskih posegov. A tudi tu se kompromisi ne končajo. "Seveda ne moremo vedeti, ali ni človek tu kot požigalec pred več kot tisoč leti skušal kultivirati ta gozd, a smo precej prepričani, da ne na kraškem svetu, kjer stoji tudi Rajhenavski rog. Ta je vendarle preveč skalnat, pa tudi nobene vode ni imel, zato se človek tu ni ustavljal kot nomad," pojasnjuje redko poseljenost kočevskih gozdov Hartman.

Medtem ko se iz gozda sliši petje kukavice in se grabim za denarnico - vraževerno pač pomislim, da ne more škoditi, če si tako povečam možnosti popraviti gmotno stanje -, stopamo po mehki odeji odmrlega drevja, ležečega na kraški podlagi. Skozi gozdni rezervat, ki objema pragozd, stopimo na mejo. Zaščitni rezervat na eni strani, pragozd na drugi. Takrat razumem obiskovalce z ekskurzij, o katerih je pripovedoval Hartman. Na levi gozd. Na desni gozd. Razlike sicer so, a premajhne, da bi prepričale laične obiskovalce. Treba je postati in pogledati.

Na levi gozd, ki bi ga najlaže primerjal z otroško sobo po rojstnodnevni zabavi lepo vzgojene, že skoraj bolestno urejene mladeži. Na desni gozd, kot otroška soba po rojstnodnevni zabavi hiperaktivnih najstnikov. V pragozdu življenje kljub drugačnemu videzu teče po natančno določenih naravnih zakonitostih. Krog rojevanja in umiranja ustvarja trden in zdrav sistem, v katerem je vse življenje povezano v ravnovesje. Odmrla drevesa ostanejo v gozdu, tako da je lesna odeja pragozda kar dvakrat do trikrat debelejša kot v okoliškem gozdu. Ni dobrega in zlega. Ni slabega in dobrega. Ni koristnega in škodljivega. Vse, kar v pragozdu obstaja, se počasi in varno obnavlja. Morda je edini bad guy v celotni zgodbi gospod Jelen s svojo preštevilno družino.

Tam, na samem robu pragozda, kjer že od pamtiveka vse ureja le narava, čutim neverjetno potrebo, da človeku, ki z gozdom čuti eno, postavim heretično vprašanje:

"Ali ni v Sloveniji večja težava kot zaščita gozda prav zaraščanje kmetijskih površin?"

Vprašanje je na mestu prav toliko, kot bi militantnega naravovarstvenika, ki je pravkar s telesom preprečil ulov, spraševal o škodljivosti medveda.

"Takoj ko se človek umakne, se gozd vrne in ne razumem, zakaj koga to tako strašansko moti. Konec koncev nismo obdelali tistih predelov, ki so mnogo bolj dostopni, kjer je zemlja mnogo globlja, kjer je vode dovolj. Ampak, ne... Zdaj je problem zaraščanje in ti ljudje dobijo subvencije za krčenje, na koncu pa sploh ne kmetujejo več, ampak živijo od subvencij in mlatijo to grmovje, ki bo čez nekaj let mnogo bujneje pognalo s teh skal. In tako se tudi vaš denar z lopato meče skozi okno," se nekoliko, a ne preveč, razburi Hartman. V gozdu pred nami je kljub vsemu nekaj pomirjajočega. Kot valium s koreninami. Eko pomirjevalo.

Pragozd ni le naravni laboratorij in okno v zgodovino. Je naravna dediščina.

"Zakaj ga potem ne moremo videti, zakaj je potem prepovedan vstop v pragozd, v ta časovni stroj?" podrezam.

"Saj ga vidimo. Zato smo pa naredili poti po robu pragozda, od koder se v gozd vidi. Ves gozdni teritorij okoli pragozda smo tudi razglasili za gozdni rezervat in v nekaj desetletjih bo to sekundarni pragozd, kar pomeni, da običajni obiskovalec sploh ne bo videl več meje med obema gozdovoma," pravi Hartman. Danes je Rajhenavski rog velik 51,14 hektarja, na vsakem hektarju pa je več kot 1000 kubičnih metrov lesa. Gozd premerijo vsakih 10 let in zadnjo meritev so opravili leta 2007. Na celotni pragozdni površini so našli 15.676 živih in še izmerljivih odmrlih dreves, njihova skupna masa pa je nekaj manj kot 51.000 kubičnih metrov. "Tega sekundarnega pragozda ne bomo sicer nikoli imenovali pragozd, a bo v očeh opazovalca natančno takšen kot pragozd," pojasni ta sistem "fake" pragozda Hartman. Pot ob robu pragozda, kot del Roške pešpoti, teče po slabo markirani ozki stezici, velikokrat jo preseka padli velikan - prevarana jelka ali nekoč k svetlobi hiteča bukev - ali skale, tako da je doživljanje prvobitne narave resnično. "Na tak način smo skušali hkrati pokazati in ne pokazati," se namuzne Hartman.

Drevesa, ki so prepuščena sama sebi, zrastejo tudi do 13 metrov v premeru, a to se seveda ne zgodi pri nas. "Vem, da je butasto, a vse, kar se zgodi velikega, se zgodi v Ameriki," je sarkastičen Hartman, ko govori o mamutovcu, ki raste na okoli 70 rastiščih Sierre Nevade. "To je tako gigantsko drevo, da ne moreš verjeti, ko stojiš zraven njega," pravi Hartman. Da je mera polna, so si Američani prisvojili še najvišje drevo - obalna sekvoja se požene več kot 100 metrov v višino - in najstarejši živi organizem na Zemlji - več kot 4700 let star dolgoživi bor. "V senci Sierre Nevade so našli še starejše drevo. Imelo je več kot 5200 let, a so ga pri raziskavi ubili," razlaga Tomaž Hartman.

No, mi - naj mi Narava oprosti - smo stopili nekaj korakov v nedrje zgodovine, med visoke očake in padle junake. V življenje, ki buhti v višave in še bolj pri tleh. "Večina teh dreves je bolj živih, ko so na tleh. Takrat vrvijo od življenja," pravi Tomaž Hartman. Žužkov kar mrgoli, tako da bi Bear Grylls v teh gozdovih prej umrl od prenažiranja kot od pomanjkanja hrane. In kot bi mi pragozdni Tomaž bral misli, seže z roko v razpadlo deblo, stisne lesno maso, ki jo je izvlekel, in iz nje priteče voda. Ne nujno voda, ki bi si jo kapljal v usta, če ne bi vrag šale vzel, a vendarle voda...

"Ta odmrla drevesa so kot naravna goba, ki zadržuje vodo in jo poleti, ko nastopi suša, počasi oddaja živim drevesom. Ko razpada, je hkrati gnojilo za naslednjo generacijo dreves. Ob tem je dom in hrana milijardam mikroorganizmov, glivam, pticam..." razlaga Hartman, medtem ko stojim na tako mehkih tleh, da resno razmišljam, da bi se ulegel. Hudiča, moj domači jogi je bolj trd!

Kako zelo je razpadlo drevo vključeno v krog življenja, kaže gospodarjenje z drugimi gozdovi, kjer večino odmrlega lesa odvlečejo iz gozda - deloma seveda tudi zaradi škodljivcev, kot je lubadar, ki bi jim gostija na tleh prišla še kako prav -, in ker je zaloga energije na tleh izčrpana, je gozd precej bolj dojemljiv za temperaturne spremembe, sušo... Narava v pragozdu pokaže svojo perfekcijo, ki jo je človek na obdelovalnih površinah obrnil na glavo. Medtem ko se tukaj mlado hrani s starim, na poljih tisto, kar zraste, konča na naših krožnikih in ne hrani naslednje generacije. Zato gnojila. Predvsem umetna...

Tomaž Hartman se, ko omeni ptice, spomni na zanimivo dogodivščino izpred nekaj let, ko je spremljal svojega prijatelja ornitologa na misiji mapiranja ptičjih vrst v pragozdu. Ker imajo nekatere ptice to grdo navado, da dan prespijo in drugim grenijo življenje ponoči, sta morala sredi pragozda počakati tudi na noč.

"Lepa je noč v pragozdu," kar nekoliko zamaknjeno začne in nato hitro nadaljuje, da sta pot iz pragozda našla s pogledom, uprtim v nebo. Ko namreč v višavah ni več mrtvih krošenj, je bolj ali manj jasno, da tukaj človek odstranjuje odmrla drevesa in da torej to ni več pragozd. "Prišla sva iz pragozda, prišla sva celo do gozdne ceste, a nisva vedela, kje sva prišla iz pragozda," se nasmehne ob spominu, ki mu zagotovo ne bo prinesel oddaje na televiziji. Pravi, da so se v teh gozdovih doslej izgubili morda trije ljudje. Vsaj izgubili tako zelo, da so jih morali iskati, sicer se ljudje iz strahospoštovanja do gozdnatega giganta ne izgubljajo, saj ne zapuščajo utrjenih in označenih poti. Izgubljeni namreč prej ali slej naletijo na katero izmed številnih vlak ali gozdnih cest, ki kot žile prepredajo kočevske gozdove. A prav to je tudi del težave za izgubljene - ko se enkrat znajdejo na cesti, se jim običajno ne sanja, ne katera cesta je ne kam vodi. Torej so še naprej izgubljeni.

Ko se vračamo iz objema kočevskih gozdov proti Kočevju, se peljemo tudi mimo opuščenih obdelovalnih površin, kjer so kočevski Nemci še pred vojno iz zemlje trgali tisto nekaj malega, kar jim je dovoljevala. Danes je tam gozd. Neverjetno je, kako hitro narava povrne v prvotno stanje tisto, kar ji je človek hotel vzeti. Naredi si novo kožo, ki je še trdnejša. A ne dvomite: na koncu bo "zmagal" človek. Pragozd se zna bojevati proti naravnim nepredvidljivostim, nima pa orožja proti kislemu dežju, onesnaženemu zraku ali proti preštevilni divjadi. Ne, človek si pragozda ne bo podredil z borbo mož na moža, uporabil bo specialno orožje. Svojo neumnost.