Uradni Pakistan zanika, da je bil kakor koli povezan s človekom, za katerega Washington trdi, da je bil likvidiran v hiši, ki stoji le petsto metrov od elitne vojaške akademije v letoviškem mestu Abotabad, nedaleč stran od prestolnice Islamabad. Toda dejstvo, da se je mit o bin Ladnu končal na kraju z maksimalno stopnjo nadzora in zaščite pakistanske vojske in njene obveščevalne službe ISI, ter način njegove eksekucije z vdorom ameriških posebnih enot vzbujata skrbi ter odpirata nova in stara vprašanja o naravi in poteku "vojne proti terorizmu". Pod administracijo ameriškega predsednika Baracka Obame je "vojna proti terorizmu" sicer tiho privzela ime Af-Pak, geografski označevalec vojnega teatra pod Hindukušem.
Pakistansko plačevanje računov
Začetek zgodbe je del zgodovine. ZDA so za potrebe boja proti sovjetski invaziji Afganistana s pomočjo pakistanske vojaške obveščevalne službe ISI ustanovile gverilske skupine s sedežem v Pakistanu, katerih ideološka podlaga je bila identifikacija borcev z radikalnim islamom. Cia je financirala celo slikanice za otroke, ki so propagirale nujnost "svete vojne" proti brezbožnemu komunizmu. Osama bin Laden je bil eden pomembnih Ciinih mož, ki so pomagali ohranjati "svete islamske bojevnike". Odločilnega pomena za uspešen odpor proti Sovjetom pa sta bili narodna sestava in mobilnost prebivalstva na obeh straneh meje. Petindvajsetmilijonski narod Paštunov, ki je razdeljen med Pakistan in Afganistan s porozno mejo, kolonialno Durandovo črto, je imel neizčrpno možnost oskrbovanja in revitalizacije odpora. Talibansko gibanje, ki je po izgonu Sovjetov postopoma prevzelo oblast v Afganistanu, je torej nastalo kot otrok Ciinega projekta radikalizacije Paštunov. Ustanovil in podpiral ga je ISI, da bi zagotovil prevladujoči vpliv Pakistana v Afganistanu, kar v veliki meri velja še danes.
Po usodnem 11. septembru, ko je Pakistan - katerega vojska in država sta močno odvisni od ameriške finančne pomoči - pristal na sodelovanje v Bushevi "vojni proti terorizmu", se je desetletja vzdrževana infrastruktura "islamskih svetih borcev" obrnila proti Washingtonu. Sovjete kot nasprotnike so zamenjale ZDA z zavezniki, način boja avtohtonega prebivalstva proti okupatorju pa je ostal enak. Pakistanska vladajoča elita se je znašla v primežu lastnih interesov, aspiracij prebivalstva in diktata ameriškega "dobrotnika".
Za uspeh kakršnega koli vojaškega prizadevanja Zahoda v Afganistanu je kajpada prvi ukrep zaprtje porozne Durandove črte. Toda vzdolž nje živijo samosvoja paštunska plemena, ki tradicionalno uživajo visoko stopnjo avtonomije. Že navzočnost pakistanske vojske na paštunskem ozemlju predstavlja kršitev njihovih ustavnih pravic. Talibansko gibanje, ki se bori proti okupaciji Afganistana, se je s pomočjo avtohtonega paštunskega prebivalstva razširilo na ozemlje Pakistana. Razplamteli so se spopadi med pakistansko vojsko in upornimi Paštuni. Pakistanska mesta so preplavili teroristični napadi. Pakistan je za sodelovanje v vojaški avanturi Zahoda doslej plačal visoko ceno.
Grožnja z razpadom države
Kljub temu bi moralo biti ZDA in zahodnim zaveznikom jasno, da Pakistan nima interesa popolnoma uničiti talibanskega gibanja, ampak ima namen le omejiti njegov vpliv, kolikor je ta v nasprotju z interesi pakistanske vladajoče elite. Nad Pakistanom visi grožnja tako imenovane balkanizacije, razpada države. Poleg upornih Paštunov, ki bi se utegnili priključiti bratom v Afganistanu in ustanoviti neodvisni Paštunistan, močno separatistično gibanje deluje tudi v jugozahodni, strateško pomembni provinci Balučistan. Pomenljiv je podatek, da so za njegovo financiranje poleg Indije odgovorne tudi zahodne obveščevalne službe.
Analiza geostrateških odnosov v regiji nedvoumno kaže, da je glavno vodilo politike ZDA prizadevanje za nadzor poti energentov od srednjeazijskega bazena k morju, kar bi omejilo vpliv Rusije in Kitajske. Ključno strateško točko v omenjenem načrtu predstavlja pokrajina Balučistan s pristaniščem Gvadar. Poraja se torej logično vprašanje, ali se ambivalentna vloga Pakistana morda ne ujema z načrti Washingtona po dolgotrajni vojaški navzočnosti na bojišču po imenu Af-Pak.
Še več. Številne podrobnosti namigujejo, da bi utegnila biti politika ZDA, ki s pridom izkorišča podkupljive in sebične pakistanske oblastnike, usmerjena celo v spodbujanje vzvodov za prevlado kaosa in razpad Pakistana na manjše enote, klientelistične državice, ki bi omogočile učinkovit nadzor ZDA v regiji.
Vlada v Islamabadu se sooča z naraščajočim srdom prebivalstva zaradi delovanja ameriških brezpilotnih letal, ki pod poveljstvom Cie dnevno izvajajo poboje civilistov, žensk in otrok ter kršijo ozemeljsko suverenost Pakistana. Opazovalci menijo, da bi uporaba brezpilotnih letal lahko povzročila usodno odtujitev pakistanskih množic od politike Zahoda, ki jo tiho odobrava pakistanska oblast. Poniževanje pakistanskega ljudstva vodi v vse širšo identifikacijo z vero in njeno radikalizacijo. Za demonstracijo servilnosti pakistanske države ameriškim interesom in brezpravnost državljanov je poskrbela nedavna izpustitev Ciinega agenta Raymonda Davisa, ki je v mestu Lahore sredi belega dne pokončal dva pakistanska državljana. Osvobojen je bil na podlagi določil šeriatskega prava, potem ko so ZDA plačale milijonsko odškodnino svojcem Davisovih žrtev. Žena enega od umorjenih je zaradi domnevnih pritiskov in nejevere, da bo kdaj zadoščeno pravici, naredila samomor. Preiskava je pokazala, da je bil "ameriški diplomat z imuniteto", kot ga je najprej označila vlada ZDA, v telefonskem stiku s talibani s paštunskih območij v južnem Vaziristanu in s teroristično organizacijo Laškar-e-Džangvi, za katero oblasti v Pakistanu verjamejo, da stoji za atentatom na bivšo premierko Benazir Buto. V spominu njegovega mobilnega telefona so našli posnetke civilnih objektov, ki bi bili lahko morebitne tarče terorističnih napadov. Obstaja celo sum, da je hotel Davis posredovati teroristom jedrski in biološki material za izdelavo umazane bombe. Razkritja Davisovega poslanstva so voda na mlin prevladujočemu pakistanskemu javnemu mnenju, ki trdno verjame, da so vsaj za del terorističnih napadov v državi odgovorne organizacije tipa Blackwater, zasebne varnostne agencije, ki delujejo pod poveljstvom Cie, katerih oboroženi pripadniki se neovirano sprehajajo po pakistanskih mestih.
V Pakistanu so redki posamezniki, ki verjamejo v uradno zgodbo Washingtona o "vojni proti terorizmu". Množice se prav tako posmehujejo "pravljici" o likvidaciji Osame bin Ladna, ki ni predstavila materialnih dokazov njegove smrti. Tudi skeptiki po svetu se čudijo vsesplošnemu verjetju v uradno pripoved Bele hiše na prvo žogo, potem ko so bile za resnico enako zlahka prodane tako usodne laži, kot je bila, na primer, tista o orožju za množično uničevanje v Iraku. Toda smrt najbolj prepoznavne ikone "vojne proti terorizmu" v Abotabadu bo bržkone ostala "sveta in nedotakljiva resnica". Tako kot tista, da je za teroristične napade 11. septembra odgovoren Osama bin Laden, čeprav ameriški zvezni preiskovalni urad FBI proti njemu zaradi pomanjkanja dokazov nikoli ni podal uradne ovadbe.
Vojna ali mir
Preostanejo nam le ugibanja, kako usodne posledice v regiji bi utegnila imeti zadnja epizoda v multimedijskem spektaklu o "najstrašnejšem teroristu na svetu". Najbolj črne napovedi namigujejo na dokončanje načrta balkanizacije Pakistana. Ker ZDA niso sposobne same zavojevati države z več kot milijonštiristotisočglavo vojsko, bi potrebovale pomoč po koncu hladne vojne na novo pridobljene zaveznice Indije, ki do vzhodne sosede goji smrtno sovraštvo zaradi nerešenega ozemeljskega spora v Kašmirju. Javna skrivnost je, da pakistanska država s pomočjo ISI uri teroristične skupine, ki so namenjene sejanju smrti med civilnim prebivalstvom v Indiji. Že ponovitev napada, kot je bil pred leti v Mumbaju, bi prepričala javno mnenje ZDA in napotila indijsko "topovsko hrano" v boj proti pakistanskemu sovragu. V ta namen bi lahko ponovno rekrutirali katerega izmed dvojnih agentov, kakor so celo korporativni mediji imenovali snovalca napadov v Mumbaju, Davida Colemana Headleyja. Delal naj bi hkrati za Cio in pakistansko teroristično organizacijo Laškar-e-Tojba. Sedanja fronta bi se premaknila z Durandove črte na indijsko-pakistansko mejo. Za nameček pa obstaja še možnost, da bi se v Indiji obenem razplamtela državljanska vojna, saj bi se hindujska večina po doslej že videnem modelu pogromov utegnila obrniti proti muslimanski manjšini, katere celota presega število prebivalstva Pakistana.
Po najbolj optimističnih ocenah konec mita o "svetovnem teroristu številka ena" kaže na zaprtje bojišča, imenovanega Af-Pak. Vojna je v času ekonomske krize prehudo breme za ameriški proračun. Izogniti se je treba napovedujočemu popolnemu vojaškemu polomu v Afganistanu, preprečiti izpolnitev prerokbe o pokopališču imperijev in se znebiti odvisnosti od opija. Koristneje bi bilo vlagati v razvoj in krepitev civilnih institucij obeh držav. Vojaško osebje in brezpilotna letala naj se pripravijo za morebitna posredovanja na bolj perečih frontah na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki.
Bolj kot obe skrajnosti je verjetna srednja pot nadaljevanja vojne nizke intenzivnosti in podkupovanja na obeh straneh fronte, po kateri bodo ZDA še dolgo ohranjale vojaško navzočnost v regiji, da bi omejevale vpliv Rusije in Kitajske. Mogoča je blaga eskalacija konflikta. V ta namen pa bo še kako koristila že tolikokrat očitana ambivalentna vloga Pakistana v "vojni proti terorizmu".
