Čeprav na začetku ni bil zagovornik ideje o ustanovitvi neodvisne agencije za upravljanje kapitalskih naložb države (AUKN), mu je uspelo spretno zlobirati takšno kadrovsko sestavo, da lahko prek nje danes ohranja politični vpliv na gospodarstvo. Slišati je sicer, da ga zadnje poteze AUKN skrbijo, vendar je veliko vprašanje, ali bi podprl morebitne kadrovske menjave vodstva agencije.

Ključno politično vprašanje v tem trenutku je, kaj bo po izstopu DeSUS iz koalicije, po pričakovanem porazu vlade na pokojninskem referendumu in po morebitnem izstopu Zares storil premier. Ste eden vplivnejših članov SD. Za kateri scenarij se zavzemate - manjšinsko vlado z Borutom Pahorjem, manjšinsko, nekakšno tehnično vlado z novim mandatarjem ali za predčasne volitve?

Z delom koalicije smo bili lahko doslej zadovoljni. Brez dvoma je koalicija, ki je bila sicer močna, delovala v zelo težkih razmerah. Toda s primernimi ukrepi smo se odzivali na krizo, da bi dosegli razvojni preobrat. Upam, da bomo imeli v prihodnje ustrezno podporo za nadaljevanje reform. Tudi če bo sestava vlade drugačna, upam, da bo nadaljevala zastavljeno politiko spodbujanja kvalitativnih faktorjev razvoja. Ne bi se pa opredelil do vprašanja, ali bo to obstoječa sestava koalicije ali kakšna druga.

Minuli teden je na razširjenem predsedstvu stranke vrh SD nasprotoval morebitnim jesenskim predčasnim volitvam. Bi bili, če bi se premier Pahor zaradi slabega izida referenduma odločil za odstop, pripravljeni prevzeti mesto tehničnega mandatarja oziroma koga vidite kot možnega mandatarja v primeru Pahorjevega odhoda?

Pričakujem, da predsednik vlade ne bo odstopil in da bo še naprej deloval kot faktor stabilnosti te vlade. Sebe pa ne vidim v vlogi mandatarja.

Država je od začetka krize izdala sedem obveznic, s katerimi se je zadolžila za skupno 8,5 milijarde evrov. To je skoraj polovica celotnega dolga države, ki naj bi po napovedih Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar) konec letošnjega leta dosegel kar slabih 16 milijard evrov oziroma 43,3 odstotka BDP. Kateri so tisti ukrepi, zaradi katerih bi lahko ocenili, da je bilo vodenje države v času krize uspešno?

Pričakujem, da bo celoten dolg države ob koncu leta nižji, kot ga omenjate. Poudariti je treba, da smo tri milijarde evrov kot depozite naložili v slovenske banke. Povečano zadolževanje države na tujih trgih je tako posledica visokega zadolževanja gospodarstva v obdobju od leta 2004 do 2008. Podjetja so najemala kratkoročna posojila in ko so morale banke začeti vračati svoj dolg do tujine, je morala ukrepati država. Da ne bi ogrozili sistema, nam ne preostane drugega, kot da postopno umikamo depozite iz bank.

Brez dvoma je uspeh vlade, da smo kljub krizi povečali sredstva za raziskave in razvoj. Pričakujem, da bodo ob upoštevanju sredstev zasebnih vlagateljev sredstva za raziskave in razvoj presegla 2 odstotka BDP. Najpomembnejše je, da smo spodbudili gospodarsko rast, ki temelji predvsem na izvozu in na povečanju konkurenčnosti našega gospodarstva. Konkurenčnost se bo zaradi ukrepov Slovenskega podjetniškega sklada, centrov odličnosti in Tehnološke agencije Slovenije še povečevala. Ocenjujem, da smo dosegli prestrukturiranje in imamo zdaj trajnostno gospodarsko rast.

Običajno se neradi opredeljujete do odgovornosti prejšnje vlade. Toda našteli ste kar nekaj napak, ki so pripeljale do tega, da smo bili na krizo manj pripravljeni kot večina drugih evropskih držav.

Najlažje je odgovornost ugotavljati pri davčni reformi. V pričakovanju gospodarske rasti je prejšnja vlada znižala davčne stopnje in s tem povzročila izpad proračunskih prihodkov v višini približno milijarde evrov. Brez te davčne reforme in deloma tudi, če ne bi bilo Mramorjeve davčne reforme leta 2005, bi v tem trenutku že izpolnjevali maastrichtske kriterije, torej bi bil tudi primanjkljaj pod 3 odstotki BDP. Seveda bi v tem primeru gospodarstvo težje prešlo krizo. Vendar je treba ob tem opozoriti, da se je večina prihrankov davčne reforme prelila le v večjo porabo in ekstenzivno gospodarsko rast. Že prejšnja vlada je sprejela nekaj ukrepov, s katerimi je pokazala, da se zaveda problema izvajanja nekaterih razvojnih politik. Med drugim je s preoblikovanjem Slovenske izvozne družbe v SID banko določila nov koncept delovanja te institucije, ki je v času krize na podlagi dokapitalizacij pomembno spodbujala razvojne projekte slovenskih podjetij in postala četrta največja banka na trgu.

Sami sicer pravite, da smo se zadolžili zato, da bi financirali razvojni preobrat oziroma preobrat gospodarske rasti. Toda kot ugotavlja tudi Umar, zadnji dve leti nista prinesli napredka pri povečevanju blaginje, zaposlenost se je zmanjšala, brezposelnost povečala, gospodarstvo je nazadovalo, BDP glede na kupno moč prebivalca se je v primerjavi s povprečjem EU zmanjšal in po zadnjih podatkih znaša 88 odstotkov povprečja EU, produktivnost gospodarstva vse bolj zaostaja za povprečjem EU... Zdi se, da se veliko slabše spopadamo s krizo kot druge evropske države.

Slovenija je vstopila v krizo slabše pripravljena od večine evropskih držav. Beležili smo ogromno gospodarsko rast, ki je bila posledica tudi davčne reforme v letu 2006, zaključevanja večjih infrastrukturnih projektov, kot je na primer avtocestni križ, sproščanja stanovanjske varčevalne sheme, ki je povzročila obsežno stanovanjsko gradnjo, in liberalizacije zaradi vstopa v območje evra. Naj spomnim, da je davčni reformi v letu 2006 oporekal tudi Mednarodni denarni sklad, ker je zaradi davčne razbremenitve dodatno spodbudila gospodarsko rast in posledično vplivala tudi na dvig inflacije. Zaradi vsega tega je bil padec BDP leta 2009 kar 8-odstoten. Vlada je s protikriznimi ukrepi zaščitila življenjski standard, delovna mesta, obstoj podjetij, hkrati pa je spodbudila konkurenčnost. Sedaj se že kažejo rezultati. Industrija raste hitreje od povprečja območja evra, BDP pa ne more rasti hitreje zaradi težav gradbeništva, ki so deloma pogojene z usihanjem povpraševanja in dokončanjem avtocestnega križa, nismo pa dovolj hitro začeli modernizacije železnic. Letos pričakujem tudi zagon gradbeništva in posledično tudi rast BDP, ki bo po moji oceni višja od napovedanih 2,2 odstotka. To nakazujejo tudi višji davčni prilivi v prvem četrtletju letošnjega leta.

Državni zbor je na predlog vlade sprejel interventna zakona o čakanju na delo doma in o subvencioniranem delovnem času, s katerima bi ohranili delovna mesta. Toda ko so se državne subvencije iztekle, so podjetja ravno tako odpuščala. So bili ti ukrepi, za katere ste namenili več kot 180 milijonov evrov, smiselni?

Drži, da je pri prišlo do porasta brezposelnosti. Razlog je bila tudi napovedana pokojninska reforma, zaradi katere je okoli 12.000 zaposlenih izkoristilo možnost prijave na zavod za zaposlovanje, kjer do upokojitve dobivajo nadomestilo plače. Toda podatki kažejo, da je zaposlenost začela ponovno rasti. To kaže precejšnjo fleksibilnost našega trga dela, v nasprotju z običajnimi trditvami.

Lanski dvig minimalne plače za 173 evrov bruto, ki mu je gospodarstvo nasprotovalo, je porušil plačna razmerja znotraj podjetij. Ker si delodajalci niso želeli privoščiti povečanja stroškov dela, podatki kažejo, da danes manj zaposlenih dela več.

Dvig minimalne plače je bil posledica ocen, da takratna minimalna plača ni omogočala minimalnega življenjskega standarda. Ker v danih razmerah nismo mogli zvišati plač, smo uvedli posebno davčno olajšavo, da smo vsaj deloma razbremenili delodajalce. Strinjam se, da je prišlo do porušenja razmerja med spodnjimi plačnimi razredi, kar je destimulativno. Toda na kratek rok tega ni mogoče sanirati, ampak bo treba ta nesorazmerja odpravljati z gospodarsko rastjo.

Ob tem bi rad opozoril še na indeksacijo plač, ki so jo marsikje po Evropi odpravili, saj ob morebitni višji inflaciji vodi v interventne ukrepe. Pričakujem, da bomo s socialnimi partnerji čim prej dosegli dogovor, da bi za tri leta vnaprej določali usklajevanje plač, ki ne bi bilo vezano na inflacijo. Sedanja ureditev namreč povzroča nestabilnost v gospodarstvu in tudi brezposelnost. Gre za enega ključnih ukrepov pakta za evro.

Lani smo evropski komisiji v programu stabilnosti obljubili, da bo letošnji primanjkljaj znašal 4,2 odstotka BDP. Zdaj Umar napoveduje 5,5-odstotni primanjkljaj. Kako ste se lahko tako ušteli, da ste napoved iz pakta stabilnosti zgrešili kar za 1,3 odstotne točke?

Javnofinančne prilive je glede na nihanje prilivov iz davka na dohodek pravnih oseb in dohodnine praktično nemogoče napovedovati. Prilivi iz teh dveh davkov so namreč padli precej pod pričakovanja, vendar se sedaj že nepričakovano povečujejo. Dodatno je na napovedi vplivala dokapitalizacija NLB, ki ni bila pričakovana niti v tem obsegu niti v tem deležu in pri kateri smo računali tudi na sodelovanje KBC, vendar dogovora na koncu nismo dosegli. Ker je banka lansko poslovno leto končala z visoko izgubo, se lahko zgodi, da bo Eurostat sredstva za dokapitalizacijo uvrstil v proračunski primanjkljaj, v nasprotnem primeru bi jih brez dvoma uvrstil v javni dolg. Odločitev bo znana konec meseca, ko pride na obisk Eurostat. Sicer pa bi po moji oceni primanjkljaj lahko že letos padel pod tri odstotke, če bi koalicija ostala trdna.

Vaše napovedi so precej optimistične, vendar odvisne od vrste zunanjih dejavnikov. Ali ne bi bilo bolje, da bi se resno lotili varčevanja in si tako pustili nekaj manevrskega prostora za morebitne nepredvidljive dogodke, na primer večanje stroškov zaradi zviševanja obrestne mere ECB, reševanja Grčije, Portugalske, Irske...?

Trendi res kažejo zviševanje obrestnih mer, kar bi lahko bilo slabo znamenje, medtem ko se začasna pomoč članicam EU prišteva v javni dolg in ne v proračunski primanjkljaj. Maastrichtskih kriterijev leta 2013 ne bi dosegli samo v primeru nepričakovanega enkratnega dogodka, ki ga v tem trenutku ni mogoče napovedati, vendar bi v tem primeru zagotovili različne interventne ukrepe. Naše napovedi o rasti BDP in primanjkljaju so konservativne, zato tudi ni bilo potrebe po tem, da bi v letu 2013 načrtovali nižji primanjkljaj od 2,9 odstotka.

Kako ocenjujete možnost, da bi šla Grčija v prisilno poravnavo in bi ji odpisali del dolga, kar bi udarilo zlasti bilance nemških in francoskih bank?

Kakšni bodo predlogi Evropske unije, ni mogoče napovedati. Naši pogajalci v Bruslju pa imajo jasna navodila, da bomo pri odločanju sledili Mednarodnemu denarnemu skladu. To pomeni, da ne bomo sodelovali pri morebitnih novih pomočeh, niti pristali na odpise dela dolgov.

Eden od večjih porazov vlade pri soočanju s krizo je, da ji kljub drugačnim obljubam ni uspelo skrčiti stroškov javne uprave in povečati njene učinkovitosti. Število zaposlenih se je v enem letu celo povečalo za 1600. Zakaj niste podprli nižanja plač in drugih stroškov v javnem sektorju?

Vodili smo politiko socialnega partnerstva, ki je omogočila vsaj omejitev rasti plač. Materialni stroški so se na drugi strani precej znižali. Število zaposlenih v državni upravi se je zmanjšalo, povečalo pa se je število zaposlenih v ostalem javnem sektorju, predvsem na področju vzgoje in izobraževanja ter socialne oskrbe. Priznam, da je bila rast zaposlenih v javnem sektorju višja, kot je bilo zmanjšanje zaposlenih v javni upravi. Toda povečanje obsega zaposlenih je posledica zakonov Janševe vlade, ki jih sedanja vlada ni odpravila, na primer brezplačnega vrtca za drugega otroka.

Na kakšen način sploh nameravate varčevati? Boste porezali investicije, čeprav ste sami zagovornik spodbujanja gospodarske rasti z novimi državnimi investicijami v infrastrukturo, ali stroške javnega sektorja, kar vam sicer lahko prinese nekaj deset tisoč nezadovoljnih volilcev?

Investicije smo že porezali, z lanskim rebalansom proračuna je bilo namreč konec keynesijanske ekonomske politike spodbujanja gospodarske rasti z državnimi investicijami. Drugega, kot da smo zmanjšali investicije in materialne stroške ter omejili rast plač, nam ni preostalo. Da nismo bolj zarezali v stroške plač v javnem sektorju, je pač cena konsenza s socialnimi partnerji. Ob tem ne gre spregledati niti, da smo podedovali Virantovo reformo plačne politike v najbolj neugodnem času za javnofinančno stabilnost.

Napovedali ste že, da bo tudi letošnji proračun potreboval rebalans, ki naj bi poskrbel predvsem za povečanje spodbud za trg dela. Kaj bodo bistvene točke rebalansa?

Rebalans proračuna bo pripravljen sredi tega meseca. Natančnih zneskov še ne bi navajal, lahko razkrijem le, da bi želeli zagotoviti dodatnih okoli sto milijonov evrov za povečanje socialnih transferjev zaradi povečane brezposelnosti. Ker se povečujejo prilivi v proračun, naj bi bil ob varčevanju končni učinek nevtralen.

Neuradno je slišati, da Adria Airways ne bo preživela, če ji država do avgusta ne bo zagotovila okoli 60-milijonske dokapitalizacije. So v proračunu rezerve za tovrstne nujne ukrepe?

Adria Airways je vladi poslala okvirni program sanacije, ki ga zaradi pomena te družbe za slovensko gospodarstvo skrbno preučujemo. Kot nam je znano, je PDP že preverjal interes tujih strateških lastnikov, med katerimi so tudi takšni, ki bi prek Adrie brniško letališče izkoristili za pomembno prometno križišče.

Kateri so še gospodarski bolniki, ki bi nujno potrebovali pomoč države?

Brez dvoma so to Slovenske železnice, ki potrebujejo 134 milijonov evrov proračunskih sredstev za dokapitalizacijo. Končno se začenja tudi modernizacija z obnovo infrastrukture od madžarske meje do Kopra. Računamo, da bi se v ta projekt vključili tudi zasebni partnerji. Interes so izrazile nekatere banke, med drugim avstrijske, ki so že sodelovale v tovrstnih projektih.

Zadnji dve leti ste nam predstavljali vrsto ukrepov, strategij, reform, programov, redki so se uresničili, nekateri napol, drugi sploh ne... Državljani medtem živimo vse slabše in nimamo občutka, da vemo, kam vlada pelje ta vlak.

Natančno vemo, kam gremo - v sodobno, postindustrijsko, odprto, malo gospodarstvo, ki je del stabilnega območja evra in živi pretežno od znanja.

Toda razvoj Slovenije, da bi postala na znanju temelječa družba, ovira tudi previsoka obdavčitev najvišjih plač. Zakaj nasprotujete uvedbi socialne kapice?

Ker bi to povzročilo izpad okoli 200 milijonov evrov proračunskih prihodkov na leto. Takšen ukrep bo mogoče sprejeti šele, ko bodo javne finance stabilizirane. Zvišati bi morali tudi splošno davčno olajšavo, podobno kot Avstrijci, vendar tudi za to zaenkrat ni možnosti.

Kako pa nameravate spodbuditi razvoj, če niste pripravljeni popustiti pri davčni razbremenitvi najbolj izobraženega kadra?

S povratnimi in nepovratnimi sredstvi ter davčno razbremenitvijo podjetij za vlaganje v raziskave in razvoj. Pri tem posnemamo najboljše evropske prakse. Med drugim smo vzpostavili tudi sklade tveganega kapitala, ki bodo financirali razvoj novih tehnološko naprednih podjetij in pri katerih je gospodarsko ministrstvo kombiniralo javna in zasebna sredstva.

Se vam kot finančnemu ministru zdi sprejemljivo, da so solastniki družb tveganega kapitala skupaj z državo tudi podjetja iz davčnih oaz?

To je brez dvoma problem, vendar ni v nasprotju z zakonom. S problemom davčnih oaz se ukvarjamo tudi na svetu finančnih ministrov EU, tako zaradi prenašanja dobičkov iz držav, v katerih se ti dobički ustvarjajo, kot tudi nepreglednosti.

Vas je presenetilo, da je iz Vegrada, v reševanje katerega se je močno vključil vaš nekdanji svetovalec Drago Isajlović, odteklo nekaj deset milijonov evrov na račune v Liechtenstein?

Presenetilo me je že to, da se je to dogajalo, kaj šele obseg teh transakcij. Toda ukrepati morajo pravosodni organi. Pri velikih goljufijah bi vendarle morali hitreje speljati postopke. Tudi Durs je razkril vrsto utaj davkov, zlasti DDV, gre za milijonske zneske, skupno celo okoli dvesto milijonov evrov. Zaradi učinkovitejšega dela Dursa se znesek utajenih davkov sicer zmanjšuje, vendar pravosodje teh primerov ne obravnava dovolj hitro. Niti en davčni utajevalec še ni bil obsojen.

Zakaj se vlada v tem mandatu ni lotila obsežne davčne reforme?

Ker bi morala povišati davčne stopnje, da bi zagotovili javno stabilnost. V obdobju, ko ni hitre gospodarske rasti, pa tega ni smiselno delati. Nemogoče je bilo odpraviti rezultate Bajukove davčne reforme.

Velik problem Slovenije je konkurenčnost. Ne samo, da nam ne uspe privabiti tujih investicij, ampak celo slovenska podjetja vedno glasneje razmišljajo o selitvi proizvodnje. Poleg Secopa, ki bo proizvodnjo iz Bele krajine preselil na Slovaško, so selitev dela proizvodnje že nakazali v Gorenju in Kolektorju. Toda finančno ministrstvo kljub temu ne načrtuje ugodnejšega poslovnega okolja z nižjimi davki. Kako pa boste ukrepali, da bomo ostali konkurenčni?

Skupna obdavčitev dela je pod povprečjem EU. Obdavčitev povprečne slovenske plače z dohodnino in socialni prispevki namreč v Sloveniji znaša 42,5 odstotka, v Avstriji 47,9 odstotka, Nemčiji 50,9 odstotka, Franciji 49,2 in tako naprej, zaradi nižje obdavčitve v Veliki Britaniji pa je slovensko povprečje nekoliko nad povprečjem starih članic EU.

Ne glede na vaše podatke je dejstvo, da imamo med novimi članicami Unije, ki z nižjimi obdavčitvami uspešneje privabljajo tuje investicije, zelo visoko obdavčitev!

Naš problem so predvsem zelo visoki prispevki. Načrt je razbremeniti delo in povečati okoljske dajatve ter posredne davke. Vendar se bomo tudi tega lotili, ko se bodo stabilizirale javne finance. Pri 1,7 milijarde evrov primanjkljaja se je namreč težko lotiti davčne reforme. Pričakujem, da bodo razmere za to primerne v mandatu prihodnje vlade.

Tudi vladni fiskalni svet ocenjuje, da je vlada na področju davkov preveč pasivna in da bi bilo koristno pripraviti davčno strategijo, ki bi prinesla spremembo strukture davkov.

Mnenja v fiskalnem svetu so raznovrstna. Nekateri res ocenjujejo, da bi bilo javne finance treba sanirati z dvigom stopnje DDV in uvedbo novih dohodninskih razredov. Toda odločitev bodo morali sprejeti koalicijski partnerji, ki na to doslej niso želeli pristati.

Večkrat ste poudarili, da proračunskega primanjkljaja ne boste reševali z višjimi davčnimi obremenitvami, z izjemo davka na nepremičnine. Je uvedbo tega davka možno pričakovati pred volitvami prihodnjo jesen?

Zakon je pripravljen, Geodetska uprava pa je obljubila, da bo do konca leta v celoti prečistila informacijsko bazo, ki bo podlaga za modernizacijo socialnih prispevkov in uvedbo nepremičninskega davka. Če bomo imeli dovolj močno podporo v državnem zboru, bi ta davek lahko uvedli prihodnje leto. Vendar bodo zaradi prehodnega obdobja glavni učinki vidni šele po volitvah leta 2012. V prvi fazi bodo vse nepremičnine obdavčene po nizki stopnji, podobno sistemu nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. V prihodnosti pa je predvidena dodatna obdavčitev vseh nepremičnin, ki niso namenjene osnovnemu bivanju, kar bo oživilo tudi nepremičninski trg.

Toda zakaj ne pohitite, saj bi bil to lahko dodaten vir za sanacijo javnih financ?

Poleg neurejenosti informacijskih podlag se je zagotovo treba zavedati, da prihajamo v volilno leto. Osebno ta zakon zelo podpiram.

V primeru poraza na referendumu vlada že napoveduje, da bo v parlament poslala interventni zakon, s katerim bo znižala pokojnine, socialne transferje in plače v javnem sektorju, nanj pa naj bi premier vezal svojo zaupnico. Kaj konkretno boste predlagali in kakšni bodo finančni učinki?

Evropski uniji bomo morali dati signal, da dodatno varčujemo, težko pa je napovedati, kako konkretno se bo koalicija odločila. Osnutek interventnega zakona zaenkrat predvideva prepoved zaposlovanja v javnem sektorju. Sam kljub vsemu pričakujem, da bo pokojninska reforma na referendumu potrjena.

Strokovnjaki opozarjajo na nujnost tudi drugih strukturnih reform. Kakšno je vaše stališče do zdravstvene reforme, o kateri se govori že skoraj dve leti? Podpirate ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja?

Da, če to ne bo imelo posledic za proračunsko blagajno. Trenutni predlog bi povzročil izpad prihodkov in zato zahteva tudi obrutenje pokojnin. Zaradi ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja bi bili namreč ob 400 milijonov evrov na leto in bi zato morali zvišati tako prispevke zaposlenih kot upokojencev. Prispevno stopnjo za obvezno zdravstveno zavarovanje bi morali zvišati za dve odstotni točki. Z ministrom za zdravje dokončnega soglasja še nisva dosegla, dogovorila sva se le, da mora biti ta ukrep fiskalno nevtralen.

Med ključnimi razlogi za zadolžitev države in reševanje krize ste izpostavili depozite bankam, ki so jim omogočili poplačilo obveznosti do tujih bank. Toda zdi se, da ste takrat pozabili, da so banke kapitalsko podhranjene in brez rezerv, ki bi jih v času krize lahko kapitalizirale. Zaradi tega kljub vsem ukrepom in pozivom gospodarstva na trgu še vedno vlada kreditni krč.

V letošnjem letu smo dokapitalizirali NLB in NKBM. Podatki kažejo, da ima bančni sistem dovolj likvidnosti, vendar banke pri posojilni dejavnosti nočejo tvegati, podjetja pa jim težko dajejo nova zavarovanja za posojila. Da bi kapitalsko pomagali malim in srednje velikim podjetjem, podobno kot smo nedavno pomagali Nafti Lendava, smo ustanovili posebno družbo PDP, ki jo nameravamo dokapitalizirati. Trudimo se, da bi pri dokapitalizaciji sodeloval tudi zasebni investitor. Pogajanja o tem že potekajo s katarskimi skladi, poskušamo pa pridobiti tudi ameriške investitorje. Dober primer pomoči podjetju je Unior, ki ga je dokapitaliziral PDP. Pričakujemo tudi ustanovitev posebnega medbančnega sklada, v katerega država ne bo vključena. Nosilec projekta je Združenje bank Slovenije, na ta sklad pa naj bi banke prenesle zasežene delnice, zagotovile sredstva za dokapitalizacijo podjetij in v naslednji fazi poskrbele za odprodajo teh naložb.

Bi bil lahko takšen medbančni sklad na primer vzvod za reševanje Pivovarne Laško, katere večinske lastnice so z zasegom delnic Infond Holdingu postale banke?

Da. Tudi banke si ne smejo več privoščiti novih stečajev velikih gospodarskih sistemov. Poglejte samo primer Mipa, pri katerem eden od stečajnih upraviteljev ni dovolj hitro ukrepal, zato njegovo premoženje še danes ni prodano. Nasproten primer je Alpos, kjer so se banke odločile, da bodo razlastninile dosedanje lastnike in prevzele upravljanje v svoje roke ter s tem rešile tudi 700 delovnih mest. Samo če banke pravočasno ukrepajo, lahko dobijo povrnjena posojila. Banke bodo tako na koncu dobile povrnjena posojila, ki so jih odobrile na primer Istrabenzu in Merkurju, medtem ko pri Zvonu kaže, da bodo potrebni precejšnji odpisi.

Vlada je pred dnevi potrdila predlog strategije finančnega sektorja, ki ste ga pripravili na vašem ministrstvu in bo del strategije upravljanja kapitalskih naložb države. Obljubljate zmanjšanje državnega lastništva v NLB, NKBM in Zavarovalnici Triglav v najkrajšem času po primerni ceni, in sicer tako, da bi se delež države lahko zmanjšal do 25 odstotkov plus eno delnico, vendar bi moral biti nekajkrat, najverjetneje vsaj trikrat, večji od deleža drugega največjega lastnika. Kdaj bo prišlo do umika države iz večinskega lastništva teh institucij?

Ko bo strategija potrjena v državnem zboru, bo Agencija za upravljanje kapitalskih naložb države najela svetovalce, ki bodo sodelovali pri prilagoditvi lastniške strukture v teh družbah. V NLB bo to treba storiti v sodelovanju z obstoječim partnerjem. Želja KBC je, da bi se delnice NLB uvrstile na borzo, prek katere bi zmanjšal svoj delež. Toda NLB ne more na borzo, dokler ima tako visoko izgubo. Kakšna bo prihodnja lastniška struktura, je težko napovedati, odvisno od tega, kolikšen delež bo želel imeti morebitni novi drugi največji lastnik in kako se bomo dogovorili s KBC.

Tako vodstvo banke kot guverner opozarjata, da bo NLB v letošnjem letu potrebovala še eno dokapitalizacijo. Kdo bo v njej sodeloval glede na to, da država zaradi zavez evropski komisiji ne sme več?

Če bi se nekateri uspeli vzdržati vnaprejšnjih javnih napovedi o dokapitalizaciji, bi to banki izjemno koristilo. Ko bodo dokapitalizacijo zahtevali, pa se bo tudi izpeljala. Naš cilj je, da bi že prek dokapitalizacije prišli do takšne lastniške strukture, ki jo predvideva strategija finančnega sektorja.

Dokapitalizacijo NLB ste morali prijaviti evropski komisiji. Ste seznanjeni s tem, da namerava evropska komisija Sloveniji naložiti ukrepe zaradi izkrivljanja konkurence na slovenskem bančnem trgu, do katerega naj bi prišlo zaradi državne pomoči NLB?

To ne bo držalo. Evropska komisija nam je državno pomoč že dovolila. Zahteva pa pripravo programa prestrukturiranja, ki bo moral zagotoviti, da bo banka postala donosna, saj bo država le v tem primeru zmanjšala svoje lastništvo. Takšen program zgolj prepoveduje agresivne širitvene strategije, ne pa nadaljnjega zmanjševanja obsega poslovanja.

Ste prepričani, da bo program prestrukturiranja, ki ga že izvaja NLB in predvideva umik iz nekaterih trgov in dejavnosti ter krčenje kreditne aktivnosti, zadovoljil evropsko komisijo?

Posebna skupina na podlagi sprejete strategije NLB pripravlja predlog za evropsko komisijo. Pri vseh milijardnih dokapitalizacijah, ki so jih izpeljali Nemci, Francozi in Avstrijci, bi bilo smešno, da bi Sloveniji očitali, da smo z dokapitalizacijo NLB dve leti za vsemi drugimi in v višini zgolj 250 milijonov evrov izkrivljali konkurenco. Zgolj če bi bila potrebna še ena dokapitalizacije države, bi od NLB lahko zahtevali še bolj drastično prestrukturiranje.

Z vodstvom NLB ste v zadnjem letu in pol velikokrat prišli navzkriž, v zadnjem času pa se zdi, da so se odnosi nekoliko umirili. Kako ocenjujete delo predsednika uprave Boža Jašoviča?

Najini odnosi so po mojem mnenju dobri. Večkrat se srečava, vendar nikoli nisem zahteval odobritve nobenega posojila. Edina izjema je Pivovarna Laško, kjer sem glede na višino depozitov, ki smo jih dali v banke, apeliral, naj ne potopijo tega blue chipa.

Pristojnosti upravljanja kapitalskih naložb države so sicer podeljene AUKN, toda kot finančni minister ste skrbnik državnih naložb v NLB, NKBM in Zavarovalnici Triglav. Zato bi vas prosili za oceno poslovanja teh treh finančnih institucij. Kako ocenjujete kreditno aktivnost NLB in NKBM? Kako uspešne so sedanje uprave pri vodenju postopkov sanacije, obvladovanju skupine in tveganj ter kako skozi vse to ocenjujete konkretne finančne rezultate ob koncu lanskega leta? Skupina NLB je leto zaključila z 202 milijonoma evrov čiste izgube, skupina NKBM z 11,4 milijona evrov čistega dobička, skupina Triglav pa s 26,6 milijona evrov čistega dobička.

Finančni sistem je bil zaradi krize brez dvoma pod velikim pritiskom. Vsem bankam, ki so to želele, tudi v tuji lasti, je država z depoziti priskočila na pomoč. Od naštetih družb je bila pod najmanjšim pritiskom Zavarovalnica Triglav, ki se je tudi najhitreje sanirala. Banki sta v zadnjih dveh letih izrazito pazili na varnost poslovanja, še posebej NLB, ki je bila v preteklosti veliko bolj zadolžena v tujini. Brez dvoma je mogoče opaziti zelo različne strategije obeh bank. Medtem ko se NKBM celo širi na tvegan srbski trg, se NLB krči in izrazito pazi na tveganja, kar je tudi njena prva prioriteta pri poslovanju. Ima izredno visoko raven oblikovanih rezervacij in predvsem ogromne likvidnostne rezerve, s katerimi lahko kadar koli poplača svoje celotne obveznosti.

Toda NLB vendarle ni centralna banka!

Predsednik uprave NLB pač prihaja iz Banke Slovenije, zato vodi banko izrazito restriktivno.

Toda posledice tega čuti zlasti gospodarstvo, ki težko prihaja do posojil in stežka obnavlja zapadla posojila.

Treba je biti pošten in povedati, da kreditiranje drastično zmanjšujejo banke v tuji lasti, samo v zadnjem letu za sedem odstotkov.

Ste torej zadovoljni z upravami in nadzornimi sveti NLB, NKBM in Triglava?

Imam veliko informacij o njihovem delu, z njimi tesno sodelujem, zlasti je to veljalo v času najhujše krize, vendar se ne bi želel opredeliti do posameznih uprav ali nadzornikov.

Bi bilo treba koga zamenjati?

To na srečo ni več moja stvar, ampak je v pristojnosti AUKN.

Čemu pripisujete to, da se je v vladi tako okrepilo nasprotovanje vodstvu AUKN, tudi pri tistih ministrih, ki so najbolj zagovarjali ustanovitev agencije za upravljanje naložb države?

Tega nisem opazil.

Je Drago Isajlović, ki je zelo dejaven lobist v gospodarstvu, še vedno oseba, ki jo vprašate za nasvet?

Stike imava, težko bi pa rekel, da mi daje nasvete. Ker ga ni več v kabinetu, nimam več možnosti, da bi mu naročil, naj nekaj uredi.

Vam je potem jasno, s čigavimi pooblastili Drago Isajlović obiskuje uprave največjih slovenskih podjetij? Predsedniki uprav še vedno menijo, da prihaja v vašem imenu.

Odkar ni več član kabineta, nima več nobenih pooblastil, zato ga ne morejo sprejemati kot mojega predstavnika.

Se vam zdi mogoče, da njegov vpliv izhaja iz njegovih povezav z vodstvom AUKN?

Lahko da se z njimi pogovarja, toda ne vem, zakaj.

Se strinjate z ocenami, da ste v kontekstu svojega položaja v stranki, vpliva na AUKN in povezanosti z nekaterimi interesnimi skupinami trenutno najmočnejša oseba v vladi in stranki? Tudi pomemben del SD vas vidi kot edinega rešitelja, nekakšnega mandatarja v senci...

Ne. Nobena od vaših ocen ne drži. Nimam niti posebnih povezav s kapitalskimi centri moči, če odštejemo bankirje, ki hodijo k meni na sestanke, niti nimam vpliva na AUKN.