Ena od teh dogem je trditev, da trošimo več, kot ustvarimo, da je zato nujno zategniti pas in da je le to pot iz gospodarske krize in zagotavljanje blaginje državljanov.

Že osnovni fizikalni zakoni nam povedo, da nečesa, kar ni ustvarjeno, ni mogoče potrošiti. To velja tudi v ekonomiji, kjer je potrošnja vedno enaka ustvarjenemu družbenemu proizvodu in obratno. Družbeni proizvod je vedno do evra enak obsegu potrošnje in če se zmanjšuje potrošnja, se zmanjšuje družbeni proizvod.

Res je, da v globalni ekonomiji lahko posamezni subjekt (državljan, gospodarska družba, država) potroši več, kot mu je v delitvi dodeljeno, vendar le, če si sposodi od tistih, ki jim je dodeljeno več. To pa so tisti, ki so na trgu konkurenčni, imajo monopolni položaj, uspešno špekulirajo, si prilaščajo družbeni proizvod s pomočjo korupcije ali trgujejo na sivem trgu.

Pretok kapitala, akumuliranega v finančnem sektorju s kreditiranjem potrošnje, je v kapitalističnem ekonomskem sistemu gonilo gospodarske rasti. Na tem temelji neoliberalna ekonomska filozofija, ki pravi, da je cilj družbene reprodukcije ustvarjanje dobičkov, ker ti, ko se prek finančnega sektorja prelivajo v potrošnjo (investicijsko, javno in osebno), poganjajo gospodarsko rast in s tem zagotavljajo blaginjo državljanom.

Ta ekonomska filozofija se je v praksi pokazala kot uspešna, saj je bil gospodarski razvoj visok in hiter ter je z njim tudi rasla blaginja državljanov. Kot vsak piramidni finančni sistem pa ima v svojih genih zapisan neizprosen konec.

Dokler je obseg akumulacije v finančnem sektorju v ravnovesju z obsegom družbenega proizvoda in predvsem njegovo rastjo, sistem deluje uspešno. Ker ima kapitalistična ekonomija, še posebej neoliberalna, edini cilj ustvarjati vedno večje dobičke in je s tem rast akumulacije v finančnem sektorju višja od rasti družbenega proizvoda, posledično raste tudi zadolženost (brez posojanja finančni sistem umre), to pa nujno vodi v ekonomsko neravnovesje, ki se mora prej ali slej porušiti. To se zgodi, ko zadolženosti iz ustvarjenega družbenega proizvoda, z obstoječim modelom delitve, ni mogoče več servisirati. Prav to se je zgodilo v zadnji finančni krizi, ki je prerasla v gospodarsko in splošno družbeno krizo.

Je vzrok v prezadolženosti ali je prezadolženost posledica prevelike rasti akumulacije v finančnem sektorju?

Zadolženost je realen problem, vendar ni vzrok, je posledica nenehne rasti akumulacije kapitala v finančnem sektorju. Torej vzrok krize ni v potrošnji, pač pa v delitvi, ko si finančni kapital prisvaja vedno večji delež družbenega proizvoda. Dobički gospodarstva s tega vidika niso problematični, ker jih lastniki praviloma trošijo za investicije v gospodarsko dejavnost in ne vodijo k zadolženosti.

Dogma, da je zadolženost vzrok krize, tudi narekuje ukrepe, ki jih sprejema zahodni svet. Filozofija gre nekako tako. Ker je vzrok krize previsoka zadolženost, jo je treba zmanjšati, in to tako, da se zmanjša potrošnja.

Zmanjševanje zadolženosti z ukrepi zmanjševanja potrošnje je teoretično mogoče, če s tem ne zmanjšujemo gospodarske rasti. To pa pomeni, da mora ekonomija ustvarjati finančne presežke v drugih ekonomijah. V zahodni ekonomiji tega enostavno ni mogoče doseči, ker bi praktično morali ustvarjati presežke s Kitajsko in drugimi rastočimi ekonomijami - stanje je danes obrnjeno - ali pa bi moral imeti ameriški proračun namesto 13.500 milijard dolarjev dolgov toliko presežkov, da bi Evropa v trgovini z Ameriko lahko ustvarila presežke za zmanjševanje zadolženosti. V preteklosti se je akumulacija finančnega sektorja stare Evrope selila v južno Evropo, kasneje na vzhod ter s tem odpirala nove trge in zagotavljala gospodarsko rast. Danes teh možnosti ni. Na imaginarni trg pa ni mogoče prodajati.

Zato je povsem jasno, da bo zmanjševanje potrošnje, kar nam prinašajo pakti stabilnosti, francosko-nemški vlak, naše strukturne reforme in še podobni "reševalni ukrepi", vodilo le k zmanjševanju gospodarske rasti in s tem družbenega proizvoda. Tako kot je zadolževanje v preteklosti poganjalo spiralo gospodarske rasti navzgor, jo bo varčevanje in tovrstno zmanjševanje zadolženosti poganjalo navzdol. Res je, da bodo ti ukrepi zagotavljali varnost finančnemu kapitalu, ker bo v proračunih držav več prostora za servisiranje kreditov. Nižji stroški dela pa bodo ustvarjali prostor za servisiranje kreditov realnega sektorja.

Z vidika kratkoročnega in parcialnega interesa finančnega kapitala vsem tem ukrepom, ki jih ponuja politika, ni kaj oporekati. Jasno pa nam mora biti, da vse to vodi v dolgoročno negativno gospodarsko rast z vsemi posledicami za javno potrošnjo in standard državljanov.

Zakaj potem silimo v take ukrepe, ki nas vodijo v stagnacijo?

V času gospodarske rasti rastejo tudi prihodki proračunov in vsakoletna rast zadošča za servisiranje dolga in ni potrebno zmanjševanje druge potrošnje. Ko gospodarske rasti ni, je treba denar za servisiranje dolgov države najti v zmanjšanem proračunu. Torej zmanjšati izdatke za druge porabnike. Brez teh ukrepov bi bila ogrožena servisiranje kreditov in interes finančnega sektorja. Pri tem je treba vedeti, da bo delež družbenega proizvoda, ki bo v prihodnje odtekal iz proračunov v finančni sektor, rasel tako relativno kot absolutno in tudi delež družbenega proizvoda, ki bo odtekal v finančni sektor, se bo povečeval, kljub zmanjševanju zadolženosti. Zaradi zmanjševanja kreditnih plasmajev, ker pač ni dovolj varnih naložb, bodo rasle obresti, ker banke morajo ustvarjati enake prihodke za plačevanje obresti, ustvarjati dobičke, pokrivati svoje stroške in seveda deliti astronomske nagrade. Da bodo rasle zaradi zavrnitve pokojninske reforme, je blef in izsiljevanje. Navsezadnje v Evropi obresti že danes rastejo. Zato je trditev, da bodo reforme zmanjševanja potrošnje prinesle pogoje za ponovno gospodarsko rast in blagostanje, povsem enaka obljubi, če ujameš mavrico, se ti izpolni vsaka želja, ko vemo, da se z vsakim korakom proti mavrici ta za enako razdaljo odmika. Pričakovati, da bodo banke ob zmanjšani potrošnji pognale nov investicijski ciklus v gospodarstvu in da se bo s tem povečevala potrošnja, pa je čista utopija, saj se z zmanjševanjem potrošnje zmanjšuje varnost naložb. Seveda so posamezne panoge ali firme tudi v takih pogojih uspešne. Problem ni linearen.

Pa je pot iz krize?

Če sprejmemo dejstvo, da je zadolženost posledica rasti akumulacije v finančnem sektorju, kar je posledica neoliberalnega modela delitve, ta pa je dosegla oziroma presegla prelomno točko, je odgovor, kako zmanjšati zadolženost, ohraniti potrošnjo in s tem gospodarsko rast, na dlani.

Iz prepolne čaše akumulacije finančnega sektorja je kapital treba preliti v potrošnjo, in to s pomočjo davkov na kapitalske profite, posebej tiste, ki se ustvarjajo na špekulativen način, z monopolom, na sivem trgu, s korupcijo ali nedovoljeno trgovino.

Trdim, da druge poti za ta svet enostavno ni. Če tega ne bo storila politika in podrla tabu nedotakljivosti finančnega sektorja ter se odrekla ortodoksni filozofiji neoliberalne ekonomije, bo to storila inflacija, ki je naravni obrambni mehanizem v ekonomiji in odpravlja neravnovesja. To pa pomeni, da se bo finančni sistem zrušil. Res je, da politika še nima spoznanja o pravih vzrokih krize in še zdaleč ni pripravljena, da bi posegla v tabu nedotakljivosti finančnega sektorja. Obama dela rahle poskuse z davki na finančne transakcije. Davek na bančne bilančne vsote, kar dela naša vlada, pa je zdravljenje posledice, ne pa vzrokov bolezni, in še eden od nerazumljivih birokratskih prijemov.

Svet potrebuje korenito strukturno reformo, in to tako, ki bo posegla v interese kapitala zato, da zavaruje njegov interes. Nujnost tovrstne strukturne reforme ne izhaja iz "socialne pravičnosti".

Tak poseg v delitev, ki bo zmanjševal akumulacijo finančnega sektorja in dolgoročno ohranjal ravnovesje med delitvijo in potrošnjo, bo ohranjal obseg finančnih sredstev, denarna masa se namreč ne skrči in se celo poveča masa v obtoku, zagotavljal ohranjanje gospodarske rasti, zmanjševal stroške dela realnemu sektorju (javna poraba se bo v znatno večji meri financirala iz dobičkov finančnega sektorja) in krepil socialno varnost državljanov, ker bo rasel družbeni proizvod.

Le na tej temeljni strukturni reformi je mogoče graditi vse ostale. Pokojninska reforma in druge so nujne, vendar brez te temeljne ne bodo dale nobenih rezultatov. Lovili bomo mavrico, a je nikoli ne bomo ujeli. Reforme bodo služile le finančnemu kapitalu, pa še temu kratkoročno. Te druge pa morajo služiti prestrukturiranju potrošnje (ne zmanjševanju) in zagotoviti večja vlaganja v človeške vire, varstvo okolja, proizvodnjo hrane, racionalno rabo energije, socialno podjetništvo in podobno. Prav ta vlaganja bodo zmanjšala potrebo po milijardah za socialne transferje. To so strukturne reforme, ki ne obljubljajo mavrice, ampak bi jo ustvarile, tu in za vse.

Mladi ekonomisti! Dajte boljši odgovor.

Silvester Koprivnikar, Velenje