Simptomi tega se kažejo v povečanju stopnje inflacije, primanjkljaju na tekočem računu plačilne bilance in v nevarnosti nastanka finančnih oziroma borznih balonov. V času, ko v razvitih ekonomijah še niso opravili s finančno krizo, v državah Latinske Amerike in Karibov (LAK) gospodarska rast presega svetovno povprečje, tako na račun povečanja cen surovin kot tudi zaradi uvajanja ustrezne ekonomske politike.

Pacifiški in severni veter

Po ekonomski teoriji se neko gospodarstvo pregreva, ko so uporabljene vse razpoložljive proizvodne zmogljivosti in ne morejo slediti ritmu agregatnega povpraševanja po dobrinah in storitvah, ki jih družba potrebuje po določeni ceni. Finančni strokovnjaki menijo, da je "gospodarsko okrevanje v regiji kmalu zapolnilo vrzeli neizkoriščenih zmogljivosti", a da bi se moral sedanji trend rasti bruto domačega proizvoda (BDP) ob koncu leta 2011 umiriti. Po podatkih BID gre v tej regiji za države dveh hitrosti po rasti ekonomij: ene jadrajo s pacifiškim vetrom, druge plujejo s severnim vetrom. Prve so vezane na trge vzhajajočih azijskih ekonomij, predvsem Kitajske, druge so usmerjene na trge Združenih držav Amerike (ZDA) in Evropske unije (EU). Po mnenju španskega ekonomista Joseja Ruiza je to poglavitna razlika med njimi, medtem ko razlike v deležu, ki ga predstavlja izvoz v njihovem BDP, niso tako očitne.

Države, ki so pretežno usmerjenje na pacifiške trge, po ocenah ekspertov tvegajo največ, da pride v njihovih ekonomijah do pregrevanja. Te države imajo najhitrejšo rast in največji priliv tujega kapitala. V tej skupini prednjači Brazilija, sledijo Čile, Bolivija, Argentina, Kolumbija, Ekvador, Paragvaj, Peru, Urugvaj ter Trinidad in Tobago. V drugi skupini držav je na prvem mestu Mehika, ki se ji pridružujejo še druge srednjeameriške in nekatere karibske države. Te je ekonomska kriza močneje prizadela zaradi navezanosti na zahodne trge, zato tudi počasneje rastejo in po ocenah IMF še niso dosegle svoje potencialne rasti, kar pomeni, da je tveganje pregrevanja gospodarstva v tej skupini manjše. A to se lahko kaj kmalu spremeni z oživitvijo povpraševanja.

Ne glede na razlike se bo po napovedih IMF povprečna gospodarska rast v celotni regiji letos v primerjavi z letom 2010 umirila. Kljub temu bo v prvi skupini, ki zajema vse južnoameriške države razen Venezuele, še vedno nad trenutnimi potencialnimi zmogljivostmi njihovih gospodarstev. Lani je povprečna gospodarska rast v državah LAK znašala 6,1 odstotka - največjo so imeli v Argentini (9,2 odstotka), v Urugvaju (8,5 odstotka) in Braziliji (7,5 odstotka). Letos naj bi povprečna gospodarska rast v regiji znašala 4,7 odstotka, leta 2012 pa naj bi po napovedih IMF dosegla 4,2 odstotka. Ta predvideni padec ocenjujejo analitiki pri IMF kot pozitiven, ker pomeni bolj uravnoteženo oziroma vzdržno rast gospodarstva.

Ekonomska komisija za Latinsko Ameriko in Karibe (ECLAC) pri Organizaciji združenih narodov je minuli teden objavila podatek, da se je lani obseg neposrednih tujih investicij (NTI) v državah LAK glede na leto 2009 povečal za 40 odstotkov in je leta 2010 dosegel skoraj 113 milijard dolarjev. Letos naj bi bil ta znesek glede na lani predvidoma večji za 15 do 25 odstotkov. Največ NTI je bilo v Braziliji (48,5 milijarde dolarjev), kar rekordnih 87 odstotkov več v primerjavi z letom 2009. Na drugem mestu je Mehika s 17,7 milijarde, za njo se uvrščajo Čile (15,1 milijarde), Peru, Kolumbija in Argentina. ZDA so s 17 odstotki še vedno največji vlagatelj v tej regiji, sledijo Nizozemska, Kitajska ter Kanada in Španija. A tudi latinskoameriške transnacionalke ali "translatine" so lani v tuje trge investirale več kot 43 milijard dolarjev (po podatkih ECLAC), kar je zgodovinski rekord. Gre predvsem za mehiški, brazilski, čilski in kolumbijski kapital.

Tuje investicije in povečanje cen surovin

Kaže, da doživljajo države LAK obdobje izjemnega razvoja, globalizacije in internacionalizacije gospodarstva. Osrednjo os po mnenju ekonomistov pomenijo neposredne tuje investicije in povečanje cen surovin. Ob tem velja omeniti, da imajo pomembno vlogo tudi notranji dejavniki, kot so ustrezna makroekonomska politika in socialni programi za odpravo revščine. Na tak način so zadnja leta vključili na trg delovne sile več deset milijonov prebivalcev, s čimer so jih pritegnili tudi v potrošnjo. Vse to je prispevalo k večjemu notranjemu povpraševanju, ki v posameznih državah raste hitreje kot BDP, kar vodi do pregrevanja gospodarstva.

Iz tega izvira vrsta problemov, ki vladam povzročajo glavobole, ker imajo lahko nekatere rešitve bodisi negativne posledice ali pa negativne trende. Med njimi so precenjena domača valuta in inflacija. Brazilska centralna banka je, da bi zajezila ta pojav, povečala referenčno obrestno mero - to je spodbudilo še dodaten priliv tujega kapitala, kar je privedlo do revalvacije domače valute.

Brazilska vlada predsednice Dilme Rousseff si je postavila za cilj, da bo letošnjo rast cen zadržala na ravni 4,5 odstotka, kot zgornjo mejo pa postavila 6,5-odstotno rast inflacije. Vendar je inflacija v prvem letošnjem četrtletju že dosegla 2,44 odstotka, kar pomeni, da bo na letni ravni 10,12-odstotna, če se bo ta trend nadaljeval. Za Rousseffovo to ni sprejemljivo. Zato je brazilska vlada, ki tako kot večina drugih južnoameriških držav ni pripravljena slediti priporočilom IMF, že napovedala zmanjšanje javne porabe za 30 milijard dolarjev. Poleg tega je brazilska centralna banka povečala referenčno obrestno mero s 6,5 na 7,5 odstotka, a kaj, ko se je znižala tudi vrednost dolarja, s 24 na 19 realov za dolar.

Urugvaj ima podobne težave, lanska inflacija je dosegla 6,93 odstotka, za letos napovedujejo 9,6-odstotno rast cen. Urugvajski predsednik Jose Mujica, podobno kot sedanja brazilska predsednica nekoč levičarski gverilec, je prejšnji teden priznal: "Inflacija ima monetarne vzroke in kot tako jo razumejo tudi levičarske vlade, brez ideoloških predsodkov. Za konsistentnost denarne in fiskalne politike ne bodo oklevale z omejevanjem javne porabe."

Kolumbija in Čile, kjer je na oblasti desna vlada, imata podobne težave in sta aprila že povečala obrestno mero. V Peruju pripravljajo ukrepe za omejitev javne porabe, medtem ko sta Venezuela in Argentina zgodba zase, ker se že več let spopadata z visoko inflacijo (Venezuela je imela lani 27,4-odstotno, Argentina pa 10,9-odstotno).

Pod pritiskom razvitih ekonomij

Pri vsem tem je prihod tujega kapitala nedvomno dobrodošel, a je tudi vir "prijetnih problemov, ki jih povzroča razvoj in jih je treba rešiti", pravi brazilski finančni minister Guido Mantega. Brazilija je ena od držav z največ tovrstnimi problemi, med katerimi so močan dotok tujih investicij, pomanjkanje kvalificirane delovne sile in pregrevanje gospodarstva, je pred parlamentarno komisijo za ekonomske zadeve povedal Mantega.

Ob velikem dotoku kapitala in zaradi poceni dolarja je prišlo do revalvacije domače valute v primerjavi z dolarjem, kar po eni strani pomaga centralnim bankam v boju z inflacijo (poceni uvoz), po drugi strani pa poslabšuje konkurenčnost domačega gospodarstva. Med najbolj precenjene valute se v tem trenutku uvrščajo kolumbijski, čilski in mehiški peso ter brazilski real, kar sili k ukrepom za ohranitev konkurenčnosti izvoza. "Velik dotok kapitala ima to potencialno moč, da spravi v nevarnost finančno stabilnost ekonomije," zagotavlja guverner brazilske centralne banke Alexander Tombini. Mantega pa opozarja, da so Brazilija in še nekatere druge države postale tudi "tarča špekulativnega kapitala". Gre predvsem za kratkoročna tuja vlaganja, ki se okoriščajo na račun spremembe obrestnih mer in vrednosti domače valute. Zato spada med ukrepe nadzor nad prilivom kapitala, da bi tako preprečili prihod špekulativnega kapitala, ki te motnje še intenzivira.

Pisci poročil IMF opozarjajo, da je vse te motnje, ki se pojavljajo na trgih LAK, treba zelo resno obravnavati in so primerljive z grožnjo tako imenovane nizozemske bolezni, s katero razlagajo odnos med povečanjem priliva tuje valute v velikih količinah in rastjo vrednosti domače valute, čemur sledi upad proizvodnje v industrijskem sektorju zaradi nekonkurenčnosti. O tej "bolezni" je govoril tudi Mantega. Dejal je: "Napadajo nas države, ki hočejo še več trgov za svoje proizvode, in ne smemo dopustiti, da se nizozemska bolezen ustali tudi v Braziliji. Devizni trg je zelo ustvarjalen za pridobivanje denarja. Stroj za tiskanje dolarjev dela s polno paro, z injiciranjem dolarjev po svetu si zagotavlja trge za svoje prihodnje proizvode."

Vse to je lahko dokaz, da je mogoče umreti tudi od uspeha, če ni pravočasnih in primernih varovalnih ukrepov, v tem primeru proti monetarnemu pritisku in špekulacijam iz razvitih zahodnih ekonomij. Te imajo gromozanski primanjkljaj in povzročajo probleme vzhajajočim gospodarstvom zaradi prevelike likvidnosti.