Nekdanji učenec Primož Novšak, ki je danes tudi sam ugleden pedagog, je dal pobudo za to glasbeno srečanje, povabil še tri "nekdanje" violiniste, Andreasa Jankeja, Ji-Čen Lin in Mirana Kolbla ter še goste, violista Mileta Kosija in Majo Rome ter violončelistki Susanne Basler in Petro Gačnik Greblo. Slavljencu so igrali Brahmsa in Mendelssohna.
Igorja Ozima so že z osmimi leti sprejeli na ljubljanski glasbeni konservatorij, s štipendijo Britanskega sveta pa je študij nadaljeval na Kraljevem glasbenem kolidžu v Londonu. V šestdesetih je začel poučevati na ljubljanski AG, pozneje še na Visoki glasbeni šoli v Kölnu ter na Konservatoriju oziroma Visoki šoli za glasbo v Bernu. Še vedno poučuje na slovitem Mozarteumu v Salzburgu.
Po uspehih na mednarodnih tekmovanjih v Ženevi (1950), Londonu (1951) in Münchnu (1953) se mu je odprla koncertna pot po vsem svetu, kot solistu ali v komornih zasedbah. Nastopil je z Berlinsko filharmonijo, Londonskim filharmoničnim orkestrom, Londonskimi simfoniki, Simfoničnim orkestrom BBC in Varšavsko filharmonijo. Posnel je veliko plošč doma in v tujini, bil je član žirij na najpomembnejših tekmovanjih ter vodil poletne šole v Velenju, Luksemburgu, Bernu. Leta 1957 je prejel Prešernovo nagrado.
