Vendar razmere niso rožnate. Tudi njemu se dogajajo odpovedi zvezdnikov, vedno starejši slovenski igralci pa v svojih klubih igrajo vse manj. Ekstra kvalitetnih mladih igralcev bojda ni, prvi rezultat Maljkovićevega delovanja pri nas pa je prav to: da je stanje prepoznal takšno, kot je, in košarkarsko javnost postavil na realna tla.

Zadnja slovenska košarkarska rana je finalna tekma lige NLB med Olimpijo in Partizanom. Kako ste jo videli vi ?

Osebno ne mislim, da se je v tej tekmi zgodila zarota proti Olimpiji. Sodniki so preprosto dovolili igro na robu favla, v kateri je Partizan v tem prostoru daleč najboljši. Obstajata dva načina igre. Eden je fin, brez veliko kontaktov, drugi pa ta, kot smo ga videli na tej tekmi. Olimpija je v tej igri izgubila živce. Takšno igro je treba znati igrati. In da se jo naučiti. Jugoplastika je bila tak primer.

Na začetku so mi igralci ob porastu grobosti padali ven, kot prešibke električne varovalke. Kaki dve leti smo potrebovali, da smo se naučili igrati tudi trdo igro. In naj spomnim Ljubljančane na tekmo jugoslovanske prve lige med Olimpijo in Jugoplastiko, v kateri smo sicer za las zmagali. Prvega polčasa televizija ni prenašala, Vinko Jelovac pa mi je preko skupnega prijatelja poslal sporočilo: "Povej Božotu, da bomo Jugoplastiko pretepli." Zdržali smo prvi polčas, čeprav ga je Perasović končal z razbito arkado, in tudi v drugem polčasu, ki ga je televizija prenašala, tekmo izvlekli ter zmagali. Tudi ostre tekme je treba znati igrati.

Rekel bi, da sta na takšni tekmi možnosti dve: da se spustiš v pretep ali pa da ostaneš skrajno miren. Olimpija proti Partizanu je ostala nekje vmes.

To nekaj vmes je verjetno posledica tega, da gre za ekipo, ki je sestavljena na hitrico in nima kontinuitete, kakršno ima Partizan. Vujošević je ustvaril bazo in princip igranja, ki ostaja in ki mu zgolj dodajajo igralce s strani. Podobno, kar je Partizan naredil Olimpiji v Stožicah, je Siena naredila Partizanu v Beogradu. So pa po poreklu, znanju in delovnih navadah heterogene ekipe toliko bolj ranljive v ostri tekmi. Kajti ostra igra je še bolj selektivna.

Kako ste nekemu Toniju Kukoču, ki je bil suhlajtež, pritrenirali odpornost na močne tekme?

Kukoč je postal igralec šele, ko se je telesno razvil. Ko je njegov fizični status dohitel talent. Podobno kot tenisač Đoković. Zakaj mu prej ni uspevalo? Ker je bil fizično slabo pripravljen, ker je imel težave z dihanjem. Sedaj je zgubil par kilogramov, saj se je zatekel po pomoč k zdravniku, ki mu je iz prehrane izločil vse glutene, diha normalno in prvič v karieri je prišel na raven slabo pripravljenega Nadala. Ponavljam, slabo pripravljenega Nadala. Vendar pa Đoković ni začel resno igrati, dokler se ni fizično razvil. Brez kombinacije talenta in fizične pripravljenosti ni resne igre.

Tudi mentalno se je dvignil?

Seveda. Kdo je ponavadi največji prepirljivec v ekipi? V katerikoli. Tisti, ki je najslabše pripravljen. Tudi njega je prej motilo vse: hlad, vročina, oblak, sonce, avion na nebu... Danes ga ne moti nič od tega.

Ali ste kdaj v Sloveniji bivali tako intenzivno kot sedaj, ko ste postali selektor slovenske reprezentance?

Za tiste, ki ne veste, moram povedati, da sem včasih v Sloveniji bival celo več kot dandanes. Nekoč je veljalo, da Slovenci v Beograd prihajajo, ker morajo, in da mi Srbi v Slovenijo prihajamo, ker hočemo. Vse svoje dopuste sem preživljal v Sloveniji. Moj velik prijatelj je Jože Oseli, Titov butler. Od njega sem hotel zvedeti vse o Titu. On je bil moj veliki gostitelj. Kaki dve ali tri leta smo letovali na Bledu, prav tako na morju.

Vendar pa se tokrat s Slovenijo bavite profesionalno. Kakšna so najnovejša spoznanja?

Da, sedaj je moja profesionalna dolžnost, da obiščem vse slovenske trenerje, klube, prizorišča. Pravkar sem prišel iz Postojne, naslednja postaja je Ptuj. Osnovno spoznanje je, da je Slovenija zares nenavadno majhna dežela, tako da lahko sliko kompletiraš zelo hitro. V Franciji v desetih letih ne moreš spoznati vsega, tukaj sem skorajda že prečesal osnovno sceno. To je seveda tako prednost kot slabost. Francija lahko računa na bistveno več fantov in deklet. Akcija treningov s štiridesetimi mladimi košarkarji, ki sem jo izpeljal v teh dneh, da bi skeniral stanje med mladimi igralci, je uspela že zato, ker je bila prej takšna akcija nemogoča.

Zakaj?

To je bolj vprašanje za vas. Stari prijatelj Janez Drvarič mi je čestital in dejal, da mi je uspelo nekaj, kar se je trideset let zdelo nemogoče. Namreč to, da so trenerji spustili svoje igralce na tak skupni trening. To je bilo prej menda nemogoče.

Kandidirajte potemtakem še na naslednjih volitvah za predsednika države.

Edino, kar znam, je ta posel. Košarka. Ko škripajo vrata, jih ne znam podmazati. A tako pravijo tudi v Splitu. Da bi, če bi kandidiral za župana, dobil.

V Splitu so še vedno zaljubljeni v vas?

In jaz v Split. To je zveza, ki je vojna ni spremenila. Ko sem s Panathinaikosom tistega vojnega leta prišel v Split, so mi priredili večer, ki ga ne bom pozabil. Lahko pozabim vse sprejeme. Kajti na sprejemih je razlog za dobrodošlico pokal, ki ga nosiš. Tistega večera pa ni bil razlog pokal, temveč odnos med njimi in mano. Ljudje kar niso hoteli iz dvorane in so mi priredili nepozaben šov.

Ljudje v Sloveniji brez dvoma silno ljubimo košarko. Od nje se je tudi največ pričakovalo, čeprav četrtemu mestu na evropskem prvenstvu težko rečeš razočaranje. Kaj vi menite o tem?

Ko je razpadla Jugoslavija, sem dejal, da bomo morali dobre rezultate v bodoče slaviti sedem dni. Kajti vsi smo postali manjši. To velja tako za Srbijo kot za Slovenijo, ki je še manjša. Gledal sem Slovenijo pod tremi selektorji, Pipanom, Bečirovičem in Zdovcem. Vsem je zmanjkal samo tisti mali korak. Po drugi strani je ta korak veliko. Veliko dela.

Največja reprezentanca je bila reprezentanca Jugoslavije. Bržkone bi sedaj, ko bom naštel ljudi, ki so v tej jugoslovanski košarki nekaj pomenili, morala vstati. Stanković, Šaper... Nebojša Popović je sredi Beograda rekel, naj iz Ljubljane pride Kristančič, da pokaže, kako se dela. Srb sredi Beograda da ti to reče!

Vendarle je bila Olimpija šestkratni prvak.

Da, vendar so v Beogradu znoreli, kar hočem reči, pa je, da je bila jugoslovanska košarka nabor najbolj sposobnih. Predsednik košarkarske zveze je bil v rangu ministra. Na drugi strani je bila reprezentanca kot klub. In tudi slovenska reprezentanca potrebuje intimnost kluba. Da se igralci radi odzovejo povabilu za igranje v njej. Niti enega velika igralca ne poznam, ki mu igranje za reprezentanco ne bi bilo pomembno. Saša Đorđević je tudi v najbolj odmaknjenih kotičkih Srbije Saša Nacionale.

To je dejal tudi Pero Vilfan lani - da morajo ti igralci, ki imajo dobre pogodbe, pridobiti še spoštovanje ljudi.

To je to.

Vendar pa fantje to vidijo drugače.

Imel sem karte za pot v ZDA, vendar pa nisem hotel trošiti slovenskega denarja. Govoril sem z Udrihom. Dejal je, da ima poroko. Okej, sem mu rekel, se slišimo. Podobno sem rekel Nesteroviću. Da mu ponujam reprezentanco Slovenije in da me zanima samo ja ali ne. Ne zanimajo me razlogi in zgodovina. Tudi sam bi rad imel vse najboljše na kupu, vendar se ne bom spuščal v genezo sporov. Včeraj je bila v beograjskem časopisu objavljena super izjava Iva Daneua, da se je v soboto ženil, v nedeljo pa je igral.

Kolikor sam dojemam razmere v Sloveniji, stare legende niti ne sodelujejo preveč aktivno pri vsem skupaj, medtem ko vi iz časov Jugoplastike omenjate, da ste imeli stalno opravka s "strokovnim štabom v senci", ki ga je sestavljalo dvajset upokojencev.

Da, velik klub mora imeti svoje notranje življenje. V Splitu sem bil ob 6. uri v klubu prvi jaz, ob 6.30 je prišel tajnik, čez dan pa so se v klubskih prostorih zvrstili domala vsi člani uprave. Magari samo na kavici in cigareti. Klub jim je bil drugi dom. Sam sem bil v klubu več kot doma. Ne da se drugače. To je ustvarjalo ambient.

Kako v slovenski reprezentanci ustvariti tak ambient?

Če bi prišli vsi igralci in če bi skupaj preživeli ta dva meseca na pripravah, bi se zadeve po mojem že bistveno popravile. Tudi v Limogesu ali Panathinaikosu, kjer so igralci govorili šest jezikov, smo štartali iz nič. Igralcev ne bi napadal apriorno, a je izostajanje Udriha velik manko. Vendarle gre za tretjega najpomembnejšega evropskega igralca v NBA. Ob Gasolu in Fernandezu.

Mar ni njegovo obvladovanje žoge pomanjkljivo?

Motite se. Udrih ima tudi to sposobnost, da soigralci ob njem bolje igrajo. Radi ga imajo.

Čudno. Nemalokateri novinar meni, da je arogantnež.

Veliki igralci so ponavadi malo divji. So kot divji dirkalni konji. Težko jih je osedlati. To moraš znati. Toda ko na koncu sprejme sedlo, najde svoje mesto v ekipi, kajti rad ima košarko in igro.

V kolikšni meri morda Slovenci enostavno precenjujemo vrednost naših košarkarjev iz velikih klubov?

Gre za neke vrste domino efekt. Ko Barcelona vzame Lakoviča ali Lorbeka, se ne odloča na podlagi statistike, temveč na podlagi imena. Oni ga poznajo. Kupujejo ime, ki si ga fant naredi na določeni tekmi ali na več tekmah. Tudi prej je bilo tako. Sabonis, Radža, Danilović so se prodali na podlagi imena. Po drugi strani je v Partizanu surovo. Tam mora imeti center povprečje 15 točk. No, sedanji problem je, da slovenski igralci vse manj igrajo. Za razliko od hrvaških igralcev, ki so imeli fantastično leto: Tomić, Barić, Tomas ali Bogdanović, ki sem ga pri šestnajstih letih odpeljal v Real.

Pomenljiva je situacija iz leta 2007, ko so slovenski zvezdniki prav tako odpovedovali nastop, ravno zožen nabor igralcev pa je selektorju omogočil, da je ekipo vodil z manj kompromisi in proti pričakovanjem uspešno.

Moj posel bo, da dobim določeno skupino ljudi, s katero bom poskusil igrati karseda dobro obrambo in napad. Ali bo to dovolj za medaljo, ne ve nihče. Vem samo, da ne bomo zabušavali. Kajti če mi česa ne morejo očitati, mi zagotovo ne morejo očitati, da sem kdajkoli lenuharil oziroma malo delal. Delaven sem kot konj. Seveda pa se lahko vprašamo tudi, ali so zadeve lahko odvisne samo od enega igralca. Da, lahko so. Odvzemite Gasola Španiji in nimate več ekipe za medaljo.

Vseeno se zdi, da objektivno močnejše košarkarske reprezentance lažje izberejo prvo peterko kot Slovenija.

Prva peterka objektivno niti ne obstaja več. Na tekmovanju, ki traja tri tedne, je treba igralcem dati odmor, jih čuvati, zato potrebuješ veliko igralcev. Prva peterka torej obstaja samo pogojno. Nominalno da, sicer pa ne.

Vendar pa mora imeti selektor avtoriteto, da vsaj nominalno postavi prvih pet.

Da, in to morajo igralci znati sprejeti.

No, ravno to je slovenski problem, razlog Udrihovega nezadovoljstva, na primer.

Ne vem, to so stare zgodbe. Slišal sem marsikaj. Ko sem govoril z njim, sem mu rekel, naj mi ne govori o zgodovini. Ta me ne zanima. Vsi se lahko pritožujejo.

Kaj pa Vujačić?

Vedno hočem imeti najboljše igralce, v njegovem primeru pa gre za drugo zgodbo. Črna gora je izrazila željo, da bi igral zanje, in dal sem besedo več ljudem, tudi Milu Đukanoviću, ki je moj prijatelj, da se ne bom jezil, če bo morda tako.

Kako Milo igra basket?

Odlično. Igra, kadarkoli lahko. Žogo ima stalno v prtljažniku. Kakorkoli, potem so se pojavile izjave, da prodajamo Vujačića (kar je Vujačić sam izjavil za Pop TV, op.p.). Kdo koga prodaja!? Tega ne razumem.

Naj vas kot velik privrženec Aleksandra Ćapina vprašam, ali računate tudi nanj.

V tej varianti ne, ker imamo dovolj igralcev tega profila. Lista sicer še vedno ni dokončna, v kakih 80 odstotkih pa je.

Lahko računamo na kako skrajno presenečenje, na primer na Tuška?

Tuška imam kot igralca sicer izjemno rad, vendar pa je od teh zares starih igralcev v igri samo Jagodnik.

Na katerem mestu smo najšibkejši?

Imamo samo eno trojko, to je Nachbar...

... ki pa prav tako ni posebno zanesljive roke…

... da, vendar - zakaj ravno naslednje prvenstvo ne bi bilo končno njegovo? To sem mu tudi rekel. Ima vse pogoje, višino, izkušnje, igral je za vse te klube. Naj poskusi fant odigrati vrhunsko prvenstvo. To bi lahko spremenilo vse. Ga bom pa uporabljal tako na položaju tri kot na štiri.

Če prav razumem, ste mlade igralce na preglednih treningih zbrali zato, da bi že zdaj dobili vpogled v to, na koga lahko računate čez dve leti?

Seveda, čez dve leti oziroma v naslednjih letih bo dobršen del starih igralcev odpadel. Take so biološke zakonitosti. Vprašanje je, kaj bomo po tem. Že zdaj bom na prvenstvo vzel dva ali tri mlade igralce, da ga doživijo in pridobijo določene izkušnje. Akcija z mladimi igralci je v vsakem primeru uspela. Fantje so angažirani, čeprav se še niso povsem sprostili in se me še malo bojijo, jaz pa ne bi rad, da se me bojijo.

Vam je kak igralec posebej padel v oči?

Hočem jih videti vse enako. Nekoč sem z Redom Auerbachom, tvorcem Boston Celtics, gledal tekmo, na kateri so bili tudi Vranković, Radža in Saša Đorđević. Auerbach je tekmo gledal s posebno kapo, ki mu je omejevala pogled navzgor in omogočala samo opazovanje nog. Kajti samo to ga je zanimalo. Delo nog. Ni se hotel na igralce navezati vizualno, po simpatijah. Šele ko je kdo naredil kaj zares izjemnega, si ga je ogledal v polni pojavi. Tako gledam tudi jaz. Med temi mladeniči ni nekega ekstra igralca, vseeno pa jih gledam strogo. V kratkem se bom pogovorili z njihovimi trenerji, pa tudi s starši nekaterih.

O čem?

Nekateri med njimi so na razpotju. Ni jim povsem jasno, kaj bi radi. Igrali košarko ali bili boemi. Nekje med terenom in diskoteko so. Rad bi jim razložil, da se da od košarke spodobno živeti, vendar pa zgolj z delom.

Nekoč je Ante Mladinić, veliki nogometni trener...

... da, Biće, moj prijatelj.

... izjavil, da lahko v petih minutah po gibanju in vedenju prepozna, iz katerega socialnega okolja prihaja igralec.

To je res. To pride iz pameti in izkušenj. Biće je bil izjemen opazovalec. Nekoč sem po treningu prišel na vrt splitskega hotela Park na Bačvicah, kjer je sedel na čelu mize s še kakimi desetimi patološkimi nogometnimi bolniki. Ko me je zagledal, je začel pred vsemi vzklikati: "Evo ga, moj trenerski idol. Čestitam za vse!" "Šjor Biće, za kaj mi čestitate?" sem ga vprašal, on pa odgovori: "Ker si edini trener, ki mu je uspelo s tremi Črnogorci v ekipi. Celo čezoceanka, ki ima na krovu tri Črnogorce, je ogrožena, kaj šele športna ekipa!" V ekipi sem zares imel tri Črnogorce, Luko Pavičevića, Duška Ivanovića in malega Radovića. V Splitu sem veliko presedel z Mladinićem. V Beogradu, dokler je treniral Partizana, ki je pod njim bojda igral najboljši nogomet vseh časov, tako vsaj pravijo poznavalci, ga še nisem poznal.

Kaj menite o letošnjih manevrih Joseja Mourinha?

Mourinha sem spoznal, ko sem treniral Barcelono, on pa je bil tedaj Robsonov prevajalec. Simpatičen, ambiciozen človek. V vsakem primeru velik trener, toda Guardiola, ki ga prav tako osebno poznam, je bliže mojim videnjem trenerstva.

Mourinho je letos prestopil neke meje, mar ne?

Mourinho se izpostavlja zato, da bi pritegnil pozornost nase in s tem igralcem zagotovil mir. Bil sem trener v Realu in vem, kako težko je živeti v tem klubu.

Kako je ta rojalizem obremenjujoč oziroma ovirajoč?

To je takole: greš z Realom v Izrael, tam tolčeš Maccabi, prideš domov, pričakuješ pohvalo, vendar pa te kar nekako ni. To, da si premagal Maccabi v gosteh, je namreč normalno. Kajti "mi smo Real!", pravijo. Dobiš CSKA sredi Moskve, pričakuješ enako, in spet nič. Potem pa zgubiš z Barcelono in takoj nimaš pojma. Po eni strani je delati v Realu težko, obenem pa je v igri stalno velik motiv. Real ima velikega predsednika, Florentina Pereza. Pred dnevi sem ga poklical in mu čestital za osvojitev pokala. V dobrih odnosih sva. Ravno tisto sezono, ko je zapuščal Real, sem mu prinesel nepričakovani košarkarski naslov, in takrat je spoznal, da poleg nogometa obstaja tudi košarka. Velik človek je to, ki pa sploh ne dojema cifer med enim in desetimi milijoni, ampak šele cifre preko desetke.

Realu ne uspeva, tako v košarki kot nogometu. Zakaj?

Za strukturni problem gre. Vsaj za košarko to velja. V Barceloni je na primer glavni motor kluba Chichi Creus, najmanjši - 176 centimetrov - in najpametnejši španski igralec vseh časov. Je izjemen poznavalec, ki živi za košarko. Košarka je v Barcelono vsajena organsko, v Real ne. Letos se je zgodila velika investicija. Bomo videli.

Košarka se mi zdi zelo psihološka igra. Kadar igralci čutijo odgovornost, znajo igrati celo boljše, kot če je ne.

Da, a to se dosega na treningu, in trening je moje glavno orožje. Moram pa reči, da so igralci iz tega našega prostora izjemno odgovorni. Premorejo tisti osebni motiv: "Jaz sem na terenu, ne morete zmagati."

Saj, točno to pogrešam pri Olimpiji ali celo v slovenski reprezentanci, z redkimi izjemami, kot je Goran Jagodnik, ki to osebno noto premore.

Olimpija potrebuje mir. Krka ga ima, čeprav je od Olimpije oddaljena vsega nekaj deset kilometrov. Letos je osvojila evropski naslov in izkoristil bom ta intervju, da jim čestitam za lovoriko. To je izjemen dosežek.

Slišati je, da ste tudi v igri za trenerja Olimpije.

Prvič slišim.