Jasno, manjkal je dokaz. Dokaz v obliki posnetka, slike, skratka nečesa, v kar bi vsi verjeli. Potem smo ves teden po zaslonih spremljali zgodbice, ki niso bile niti za otroke. Da so slike grozne, da bi se naredila prevelika škoda, da bi to samo podžigalo negativna čustva, da so se spoštovali običaji in se je truplo vrglo v morje in tako naprej. Skratka, predpostavljalo se je, da predsednik Obama pač ne more govoriti neresnic. Da je on pač garant verodostojnosti, neizpodbitna avtoriteta, ki daje legitimnost vsaki izjavi.

Zato je tudi voditelj Odmevov Igor E. Bergant brez ovinkov postavil trditev oziroma vprašanje, kakšno funkcijo sploh še imajo fotografije, če pa vsi verjamemo televiziji.

In v tem je ves štos. V popolni dominaciji televizijskega zaslona. Tisto, kar se pojavi na njem, je realnost kot taka. Za dokaz ni potrebno, da je logičen, ampak je dovolj, da se pojavi na tv-ekranu. Pa četudi le v obliki verbalne izjave ali neme slike. Pred malo manj kot desetimi leti smo zijali v ekrane in spremljali podiranje dvojčkov. Slike so bile apokaliptično nadrealne in zbujale polno emocij. Krivec takoj detektiran in vojna napoved terorizmu logična posledica. In to vse na osnovi trditev, ki je bila izrečena z najvišje instance: za tem stoji Osama bin Laden in pika. Dokazi, ki so potem sledili, so bili zabavne zgodbice, ki so imele polno lukenj. Ampak to so bile malenkosti. Problem pa je ostajal ves čas le v eni točki: obstajali so slike, posnetki. Ti posnetki pa so razkrili veliko več, kot smo videli prvi dan, in zakrili še več, česar sploh nismo videli.

Ravno s tem se ukvarja serija dokumentarcev pod naslovom Zeitgeist. Analitično se raztrga mit o enajstem septembru, ki ni nič drugega kot spretno režirana predstava. Predstava, ki je imela en sam cilj: vzpostaviti legitimnost državnega terorizma. Vzpostaviti prepričljivo medijsko realnost, skozi katero bomo vsi podpirali vojno proti terorizmu in pri tem pozabili, da je to vojna proti nam. Kaj pa je pregledovanje na letališčih vseh do kosti drugega kot popolno nezaupanje. Demonstracija suma, da smo vsi s plastenko vode v roki že grožnja miru in vzpostavljenemu redu. Če je v starih časih na teh tleh veljalo, da je vsak na cesti potencialni tuji špijon oziroma notranji sovražnik, smo zdaj vsi legitimirani kot potencialni teroristi.

In perverznost je seveda v tem, da se včasih res tako počutimo. Preprosto zato, ker smo začeli verjeti vsemu, kar nam servirajo proizvajalci zgodb in mitov. Težko bomo verjeli bivšemu francoskemu obveščevalcu Pierre-Henriju Bunelu, ki trdi, da vsak obveščevalec dobro ve, da ne obstaja islamska armija ali teroristična skupina z imenom Al Kaida. To, da vsi govorijo o njej, je le produkt propagandne vojne, kateri smo nasedli. Tako kot smo nasedli fabriciranim slikam, dokumentom in manifestom.

Skratka, ko se bodo v naslednjih dneh najverjetneje pojavili posnetki ali slike akcije eliminacije terorista številka ena, bo ostalo eno samo vprašanje: kaj je tu res? Gledamo fikcijo ali falsifikat? Gledamo realnost kot tako ali že njeno interpretacijo? Zanimivo seveda je, da smo v tednu, ko se je iskalo dokaze o avtentičnosti izrečenega, na ekranih videli film Otok. Film, ki govori točno o tem: iluziji in grožnji, skozi katero korporacije obvladujejo skupnost. Znanstvena fantastika je dobila realen okvir.

Z realnim okvirjem se bomo ukvarjali tudi naslednji mesec. Mesec, ko bomo na ekranih videli kopico argumentov za in proti pokojninski reformi. Mesec, ki bo dajal absolutno popačeno sliko realnosti, ki bo odvisna le od naše percepcije tistih, ki se bodo izrekali. Dobro vemo že vnaprej, komu ne verjamemo. In dobro vemo tudi že vnaprej, da nobena reforma ne more biti dobra. To vztrajanje v dobrem starem ima le eno lepotno napako. Da to staro pač ni več tisto, kar smo videli pred desetimi leti. Morda pa se premalo zavedamo tega, kar je kot gost povedal Mojmir Mrak. Namreč, šestega junija se ne bomo zbudili v nekem novem svetu, kjer ne bo več problemov.

Zbudili se bomo v svetu, ki je že produkt manipulantov in propagandistov. Zbudili se bomo kot televizijske slike. In na ekranu ne bo Tomaža Terčka z besedami, da je umrl tovariš Tito, ampak kakšen brezimni mednarodni bankir, ki nas bo spomnil, da smo od zdaj naprej v njegovi lasti. Potem pa se le zapodite na splet in si oglejte Zeitgeist. In več kot tri četrtine vas bo žalostnih...