Redki tekste ali poezijo zgolj prepisujejo. Večina pa se ne more upreti verižnemu pisanju, ker v njihovih možganih divja idejna nevihta. Pa vendar ne gre za neke vrste trans ali zamaknjenost, temveč zgolj močan kreativni pogon, nekakšen notranji glas, ki sili k zapisovanju.

Običajno se skozi hipergrafijo projicirajo za posameznika pomembne tematike, predvsem religiozne, filozofske, mistične ali avtobiografske, le pri redkih izbrancih pa sta sproženi tudi kreativnost in literarna prefinjenost. Večinoma se hipergrafija namreč izraža kot besedni stampedo, zmedeno kracanje brez ločil, opremljeno z velikim številom opomb, ali kot ponavljajoče se in monotono dolgovezenje. Michael R. Trimble denimo v delu The Soul in the Brain: The Cerebral Basis of Art, Language and Belief opisuje primer pacienta, ki je popolnil zvezek od prve do zadnje strani z enim samim, relativno primitivnim stavkom: "Otoki so lepi in skalnati, otoki so lepi in goli." Je pa zato pri večini izjemno stilsko dovršena ter velikokrat tudi okrašena in obarvana sama pisava. Kljub temu, da je izdelan rokopis običajno eden izmed pokazateljev obsedenosti s pisanjem, pa nekateri "hiperpisci" sodobnega časa uporabljajo tudi računalnik, saj ta omogoča vstavljanje velikega števila različnih znakov med tekst.

Epilepsija kot sprožilec

Hipegrafija je pojav, ki se dokaj redko pretihotapi med množice. Na Katedri za nevrologijo medicinske fakultete v Ljubljani iz zadnjih desetletij tako denimo omenjajo le en primer pacienta, sicer epileptika, ki je kazal znake izrazite hipergrafije. Vzroke za to posebnost nevrologi običajno iščejo v spremembah možganskih aktivnosti v senčnem režnju, ki nastanejo ob epilepsiji. Neustavljiva želja po pisanju se tako pojavi kot simptom med posameznimi napadi. Po nekaterih podatkih naj bi se verižno beleženje misli pojavilo pri kakih osmih odstotkih epileptikov. Seznam pesnikov in pisateljev, ki so se borili s to "sveto boleznijo", pa je prekratek, da bi epilepsijo lahko navajali kot vzrok pospešene literarne kreativnosti.

Poleg epilepsije so možni sprožilci hipergrafije še manična depresija, shizofrenija, pa tudi negativna čustva, trpljenje in droge. Sicer pa hipergrafija ne terja posebne terapije, temveč običajno zdravijo njene vzroke. "Če je vzrok zanjo bolezenska motnja razpoloženja, kot na primer maničnost, ki lahko bolniku prizadene veliko škodo, potem zdravimo maničnost; če je vzrok tumor v temporalnem režnju, zdravimo tumor," pojasnjuje magister Bogdan Lorber, vodja epileptološke dejavnosti na ljubljanskem Univerzitetnem kliničnem centru. Poleg tega hipergrafija mnogim prinaša tolikšen užitek ob besednem žongliranju, da se ji preprosto ne želijo odpovedati.

Ob pomoči stenografke in vodoodpornega flomastra

Nevrologa Stephen Waxman in Norman Geschwind, ki sta v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja med prvimi medicinsko preučevala hipergrafijo, sta v svojem eksperimentu paciente prosila, naj pisno pojasnijo svoje trenutno zdravstveno stanje. Medtem ko so "običajni" pacienti za opis svojega počutja v povprečju nanizali 78 besed, so jih posamezniki s hipergrafijo natrosili okoli pet tisoč, saj so se v njihove zapise vrinili številni detajli. Enega izmed njih je prevevala tolikšna želja po beleženju, da je celo najel stenografko, ki je z zapisovanjem krajših znakov zanj krčila besede in tako veliko hitreje beležila njegove zamisli.

Enega najbolj poznanih primerov hipergrafije znotraj medicinskih krogov pa ponuja Alice Weaver Flaherty, tudi priznana nevrologinja, zaradi česar je postala sama sebi pacientka. V knjigi The Midnight Disease svojo posebnost metaforizira takole: "S pisanjem sem zasvojena tako kot z dihanjem. Če ne pišem, me duši na enak način, kot če ne bi dihala." Na Flahertyjevo je na tisoče idej, ki so hotele biti zapisane, začelo pritiskati v času poporodne depresije, v katero je zapadla, ko sta ji kmalu po rojstvu umrla dvojčka.

"Bilo je, kot bi nekdo prižgal idejno stikalo," nenaden vznik pisateljske vneme razlaga v že omenjenem delu. Želja po pisanju jo je zbujala ob štirih zjutraj, jo za nekaj mesecev povsem odtujila od prijateljev in družine ter jo silila, da je preskakovala obroke. Zvok tipkovnice ali prazen list papirja sta ji pomenila prav toliko kot droga odvisniku. Pa vendar je po drugi strani to posebnost dojemala kot blagoslov, zaradi česar se je njeno življenje v tem času odbijalo med prisilo in evforijo.

Najboljše ideje so na plano menda kapljale ravno pod prho, zato je imela poleg vedno vodoodporni flomaster, s katerim je lahko kracala po mokrih ploščicah. Kemični svinčnik pa je imela venomer pričvrščen tudi na kolo, saj se idejnega streljanja ni mogla ubraniti niti med vožnjo. Po štirih mesecih je besedni vrelec nenadoma usahnil in nekaj tednov je preživela v skoraj popolni tišini.

Med literarno umetnostjo in opravljanjem velike potrebe

Nekaterim umetnikom je hipergrafija omogočila namakanje v besednem razkošju. Eden izmed ruskih literarnih velikanov, Fjodor Mihajlovič Dostojevski, ki je bolehal za epilepsijo, je pred posameznimi napadi menda doživljal nekakšno ekstatično in religiozno občutje, ki je sprožilo "besedni fetišizem". Tik po napadu se je boril z miselnim kolapsom, zatem pa so se mu besede in stavki razlivali vsepovsod.

Pri Van Goghu pa se je hipergrafija mešala s "hiperslikarstvom", saj je sorodnikom vsakodnevno poslal dve do tri dolga pisma, približno vsakih 36 ur pa je dokončal tudi po eno sliko. V manj kot dveh letih bivanja v nizozemskem mestu Nuenen je denimo ustvaril 225 risb, 185 oljnih slik in 25 akvarelov.

Poleg že omenjenih dveh, Georgea Byrona, Stephena Kinga ali Danielle Steel je hipergrafija literarno obogatila tudi Lewisa Carrolla, avtorja dela Alice v čudežni deželi, ki je v različnih formatih zapustil kar 98.000 pisem. Zanimivo je, da so bila ta spisana večinoma ritensko - pisati je začel v spodnjem desnem kotu, nato pa stavke tvoril od desne proti levi, medtem ko je besede ohranjal v običajni obliki - mnoge pa tudi v obliki rebusov, anagramov ali različnih vzorcev.

Med besedami pa se je utapljal tudi vsakdan nekaterih politikov. Častiti Robert Shields, nekdanji ameriški minister, je v letih od 1972 do 1997 (ko ga je prizadela kap) v dnevnikih skoraj vsakih pet minut opisoval svoje življenje, kar je naneslo okoli 37,5 milijona besed. Petindvajsetega julija 1993 je ob sedmih zjutraj zapisal: "Očistil sem kad ter si z nohti postrgal odmrlo kožo na podplatih." Pet minut kasneje pa je zabeležil: "Opravil sem veliko in malo potrebo ter pri tem porabil pet lističev toaletnega papirja." V dobrih 25 letih pa je okoli štiri tisoč zvezkov, katerih vsebina se je razlivala od povsem vsakdanjih opravkov do resnih državnih zadev, napolnil tudi nekdanji guverner Floride Bob Graham.