Po zakonu je sleherni polnoletni državljan Filipinov upravičen do nošnje dveh kosov strelnega orožja. Tistim, ki revolveraške strasti upravičujejo z ljubeznijo do športa - članom strelskih klubov -, pa je dovoljeno registrirati kar 12 smrtonosnih, a za rekreacijo nepogrešljivih pripomočkov, ki naj bi posamezniku tako mimogrede zagotavljali še neodtujljivo svobodo.

Četudi je pridobitev orožnega lista na Filipinih razmeroma preprost opravek, v državi mrgoli nedovoljenega strelnega orožja. Poleg skoraj milijona registriranih revolverjev, pištol, pušk in brzostrelk naj bi bilo v državi po zadnjih podatkih vsaj še štiristo tisoč kosov orožja brez ustreznih dokumentov. Strelno orožje ima v posesti vsak osemdeseti Filipinec.

V kičastih megalomanskih nakupovalnih središčih, ponosu in simbolu filipinskega urbanega življenja, ne manjka trgovin, katerih police se šibijo pod sijočimi primerki najmodernejšega strelnega orožja znanih svetovnih znamk. K nakupom orožja sicer pomembno prispeva kupna moč, ki je posledica dela na tujem. Filipinski gasterbajterji, imenovani balikbayan, prispevajo namreč kar 17-odstotni delež vseh prihodkov v državi. Toda za večino prebivalcev, ki nimajo strica na tlaki v Singapurju ali Hongkongu ali tete, ki bi skrbela za naraščaj arabskih šejkov, ostajajo luksuzni nakupi ubijalskih igrač plemenitega porekla nedosegljivi.

Rešitev je plitvejšemu žepu dostopno, doma izdelano strelno orožje. Tako orožje kajpada nima ne dovoljenja ne serijske številke.

Med prebivalci mesta Danao na otoku Cebu sredi filipinskega arhipelaga odmevanje strelov ne izvablja občutkov tesnobe, pač pa skomine po denarju. Tamkajšnji domačini gojijo namreč svojevrstno domačo obrt - proizvodnjo strelnega orožja. Njeni začetki segajo v leto 1905, ko so bili Filipini pod ameriško kolonialno upravo, ki je nasledila obdobje španskega kolonializma, veliko razvojno spodbudo pa je doživela med drugo svetovno vojno, ko so imeli puškarji iz Danaa, ki so se priključili odporniškemu gibanju, pomembno nalogo prilagajanja japonskih pušk arisaka uporabi ameriškega streliva.

Mafija, hvaležna stranka

Več kot stoletna tradicija se je do danes razvila v zavidanja vredno puškarsko spretnost. Kovinarji iz Danaa so sposobni s preprostim orodjem in ob minimalni podpori električne mehanizacije iz odpadnega železja v kratkem času ustvariti replike najpopularnejših modelov strelnega orožja. Še bolj izjemna naj bi bila njihova sposobnost inovacij, ki je presenetila že marsikaterega poznavalca. Predstavnik podjetja Smith&Wesson se ni mogel dovolj načuditi, ko je pred leti na obisku v Danau dobil v roke kopijo magnuma, prilagojenega uporabi nabojev za avtomatsko puško M-16.

Strelno orožje, imenovano paltik, kar v dobesednem prevodu pomeni ponaredek, pa ni popularno le na Filipinih. Nanj naj bi prisegali tudi mafijci s Tajvana in japonski jakuze, ki orožje tihotapijo domov z ribiškimi ladjami... Celo v Ameriki naj bi častili v Danau izboljšan model kratke in robustne šibrovke, ki jo krasi v gangsterskih filmih tako pogosto prikazan "seksi" mehanizem repetiranja na poteg - tako imenovani "pump action".

Delavnica koltov kalibra .45, pod slamnato streho na prostem, v hribovitem zaledju mesta Danao, osuplja s svojo učinkovitostjo: velika kot enoposteljna soba ponuja prostor za šest parov kovinarskih rok. "Za vzorec nam služi stara pištola, ki je bila nekoč last ameriške vojske," je dejal mojster Jerry, lastnik delavnice. "US Property" je govoril napis, vgraviran na srebrno sijočem, čeprav rahlo zarjavelem koltu. Za demonstracijo je z delovnega pulta potegnil kos starega železa. Šele natančnejši pogled je razkril, da se ga je že lotila vešča mojstrova roka, kajti upognjen je bil v značilno obliko masivnega okvirja koltovega ročaja. Najboljša surovina so železne plošče z ladijskih pokopališč. "Naša delavnica kolt izdela v tednu dni," se je pohvalil mojster Jerry. Cena znaša deset tisoč pesov, okoli 160 evrov za kos. Ni slabo, ob dejstvu, da stane železo na odpadu 50 pesov (80 centov) za kilogram. Ob pogledu na množico zadovoljnih Jerryjevih otrok je bilo jasno, da je manufaktura strelnega orožja v Danau sposobna preživeti cele družine. Po nekaterih podatkih naj bi si s tem poslom služil kruh vsak deseti prebivalec mesta. Ocene o številu pušk in pištol, ki najdejo kupca, se gibljejo okoli petsto kosov mesečno.

Nobenega dvoma ni, da del v Danau proizvedenih pokalic konča v rokah komunistične gverile Nove ljudske vojske, ki deluje v ruralnem zaledju večine filipinskih provinc. Tako kot je jasno tudi, da velika količina orožja najde pot s Cebuja na Mindanao. Na "napačno" stran fronte "vojne proti terorizmu", kot je ta konflikt svoje čase označil George W. Bush. Južni otok je že desetletja prizorišče oboroženega upora avtohtone muslimanske manjšine proti asimilaciji in kolonizaciji s strani večinoma krščanske filipinske večine.

Ker je orožje iz Danaa praktično neizsledljivo, nanj prisegajo tudi kriminalci. "Toda poleg te nadloge stranke pripadajo tudi skupini, ki si želi zgolj zaščite," sem prebral v časopisu Cebu Star o orožju iz Danaa. "In takih ni malo... Navadni bogaboječi, miroljubni ljudje. Tako kot drugi prebivalci Cebuja, ki imajo v lasti strelno orožje. Pri teh dobrih ljudeh je doma izdelano orožje vzbudilo zanimanje zato, ker ga je na voljo v izobilju, za majhen denar. Če ga s pridom uporabljajo kriminalci, bo dobro služilo tudi za osebno varovanje, so prepričani," se bere apologetska analiza kulture strelnega orožja s sedežem v Danau.

Država v državi

Po (pol)uradnem tolmačenju naj bi oblasti neregistriranim puškarjem v Danau desetletja gledale skozi prste zato, ker naj bi bila tamkajšnja proizvodnja strelnega orožja del "trajnostnega razvoja", ki prebivalstvu zagotavlja ekonomsko neodvisnost, medtem ko naj bi bile možnosti zaposlitev v drugih dejavnostih minimalne.

Bliže resnici pa je, da je neoviranemu ilegalnemu razvoju puškarskih spretnosti v Danau botrovala absolutna vladavina znamenitega klana Durano, ki z izjemo kratke prekinitve ohranja oblast v mestu vse od leta 1949. Duranov klan je skozi desetletja s pridom izkoriščal zmogljivosti svojih kovinarskih podložnikov. Tudi dandanes stvari niso kaj bistveno drugačne. Na oblasti so predstavniki tretje generacije politične dinastije Durano in vsakdo v mestu zna povedati, da proizvodnjo strelnega orožja nadzirajo pripadniki njihovega klana.

Začetnik politične dinastije Ramon Durano je bil gospodar vojne starega kova. Za ohranitev oblasti si je omislil kar zasebno vojsko, zato si pač ni mogel privoščiti, da bi orožja zmanjkalo. Zgradil je mogočen industrijski imperij, podložnike pa ohranjal v revščini. "Ustrahuj in nahrani" je bila formula njegovega uspeha. V času volitev je najel plačance iz drugih provinc, ki so imeli nalogo stopnjevati pritisk na morebitne volilne kandidate zunaj njegovega kroga.

Ugrabitve in umore je kompenziral z donacijami rimskokatoliški cerkvi. Znano je, da so njegove predvolilne kampanje tu in tam odkrito podpirali tudi duhovniki RKC, toda večinoma je cerkev igrala le tiho vlogo legitimacije Ramonove vladavine s poveličevanjem njegove krščanske dobrodelnosti. "Durano bi podkupil celo samega Boga," je nekoč izjavil eden izmed njegovih političnih nasprotnikov.

Ramon Durano je bil zagrizen antikomunist in lojalen dolgoletnemu predsedniku in diktatorju Ferdinandu Marcosu. Toda na Cebuju vedo o Marcosu povedati, da je bil prej ko zaščitnik kvečjemu Duranov dolžnik: ob vsaki priložnosti je lahko računal na glasove podpore v regiji, ki ji je z železno roko vladal Duranov klan. V Danau so glasove za Marcosa beležili v desettisočih, glasove proti pa si lahko preštel na prste. Manipulacije volilnih skrinjic, izjemno visoka volilna udeležba, nenavadno dolgi seznami volilnih upravičencev... Veljalo je pravilo: "Tudi mrtvi volijo v Danau."

Prevlado Duranovega klana na lokalni politični sceni nadaljujejo njegovi potomci. "Politika je preveč resna zadeva, da bi jo zaupal komu izven družine," je nekoč izjavil stari patriarh. "Da bi na volitvah premagal Durana, se moraš pisati Durano," se glasi volilna maksima v Duranovi deželi.

Nova generacija politikov Duranovega klana si je prizadevala legalizirati puškarsko industrijo. Lokalni obrtniki so si z leti pridobili že toliko znanja in usposobljenosti, da bi ju bilo vredno nadgraditi in začeti serijsko proizvodnjo strelnega orožja, je bil njihov argument. V filipinskem parlamentu je leta 1996 Ramon "Nito" Durano uspešno lobiral in izposloval licenco za ustanovitev puškarske zadruge. Namestil jo je v opuščeno skladišče Duranove tovarne za predelavo sladkornega trsa, kjer stoji še danes.

Tihotapska nosečnost

Toda medtem ko v zaledju mesta v ilegalnih delavnicah veselo pojo puškarske stružnice, prostori Workers League of Danao-MultiPurpose Cooperative (WORLD-MPC) samevajo prazni. "Čakamo na obnovitev dovoljenja, ki nam je poteklo pred dvema mesecema," mi je povedal Boyet Roble, predsednik puškarske zadruge. Zanikal je, da bi bilo to kakorkoli povezano z zmago člana klana Aquino na lanskih predsedniških volitvah, ki je še iz Marcosovih časov tradicionalni nasprotnik klana Durano. Dogajanje je pripisal običajnim birokratskim postopkom.

Razkazal mi je prazno halo z nepregledno vrsto delovnih miz, kjer v serijski proizvodnji na podlagi domačega znanja nastajajo znameniti revolverji lapu lapu - ime so dobili po plemenskem poglavarju, ki je leta 1521 smrtno ranil španskega zavojevalca Ferdinanda Magellana. Izboljšan model smith&wesson 629 kalibra .38 iz delavnice WORLD-MPC je postal igrača za vsak filipinski žep. Zanj je treba odšteti pičlih štiri tisoč pesov (okoli sedemdeset evrov). Najboljši odjemalec so varnostne agencije, ki se v dobi "vojne proti terorizmu" in naraščajoče globalne revščine množijo kot gobe po dežju. Tako se uradno na Filipinih reče tudi zasebnim vojskam Duranovega tipa.

"Kljub znanju in spretnosti se brez računalniško vodenih strojev ne moremo kosati s proizvajalci na globalnem trgu," je potožil gospod Roble. "Potrebovali bi dobrega investitorja," je zatrdil. "Država bi lahko naredila več za trženje in promocijo v domovini izdelanega strelnega orožja," si je želel predsednik puškarske zadruge. Prizadevanja, da bi z znamko world opremili filipinsko vojsko in policijo, doslej niso bila uspešna, bojda zaradi prevelike moči lobija uvoznikov orožja, ki skrbno varuje privilegij sklepanja donosnih pogodb z državo.

Tako kot jim ni uspelo pridobiti dovoljenja za proizvodnjo večjih kosov avtomatskega orožja. Največji hiti industrije paltik so prav kopije modelov uzi, ingram in KG-9.

Nazaj v hribe. Tokrat me je gostil Joel, ki je mojster izdelave kratke avtomatske puške KG-9. Izdelana je v štirinajstih dneh, nabavni stroški materiala znašajo petdeset evrov, dobiček nekaj več kot sto. Razodel mi je tudi način dostave blaga kupcu. "Stvar prepustim ženi, ki po potrebi zanosi," mi je povedal skozi smeh. Tihotapske naloge v verigi proizvodnje in trgovine s strelnim orožjem so ponavadi zaupane nosečnicam. Včasih se le pretvarjajo, da so noseče, včasih res pričakujejo naraščaj. Pravilo je, da "vijaheros" delujejo čim bolj nedolžno in nebogljeno ter pri ljudeh vzbujajo sočutje. Tudi če jih odkrijejo, se jim ponavadi ne zgodi nič hudega. "Orožje, ki ga prenašajo, je preveč mamljivo za policiste. Mogoče ga je dobro unovčiti. Skozi prste jim pogledajo tudi, ker ni napolnjeno, kar pomeni, da niso imele namena ubijati," mi je razlagal Joel, medtem ko je vihtel pilo nad enim izmed sestavnih del svojega novega "otročiča".

"Otrok v avtu" pravi napis na še eni izmed pogostih nalepk na prtljažnikih filipinskih avtomobilov. Z razliko, da je na mestu, kjer bi pričakoval sliko zibke in dude, upodobljena brzostrelka.