Ali pa si bo moral svet, ki skorajda nemo opazuje ravnanje "svetovnega policista", slej ko prej priznati, da se preplet mednarodnopravne legalnosti in legitimnosti premika obenem z ameriškimi akcijami. Je svet (že) v vojni, v kateri se pravila sproti prilagajajo ciljem? K razmišljanju smo povabili nekaj najvidnejših slovenskih strokovnjakov za mednarodno pravo, mednarodno politiko in človekove pravice.

Boj proti terorizmu, a ne s terorističnimi sredstvi

Dr. Ljubo Bavcon, katedra za kazensko pravo, Pravna fakulteta v Ljubljani:

Vojaški poseg ZDA v Pakistanu in umor Osame bin Ladna sta samo še ena manifestacija odpora, ki ga ta država izkazuje zoper idejo o vladavini prava v mednarodnih odnosih, zlasti seveda na področju represije. Simbolično je dejstvo, da ZDA, Rusija, Kitajska in Izrael niso ne podpisali ne ratificirali mednarodne pogodbe o ustanovitvi stalnega Mednarodnega kazenskega sodišča (MKS). Ratificirati Rimski statut MKS pomeni podrediti se pravnim normam, ki med drugim zagotavljajo pošteno sojenje tudi storilcem najhujših mednarodnih hudodelstev, kot so agresija, genocid, hudodelstva zoper človečnost in vojna hudodelstva. Velikim in mogočnim silam to seveda ne ustreza, ker jim bolj ustreza načelo pravice močnejšega. To ni nič novega in ničesar ne spreminja v dosedanjih mednarodnih odnosih. Sprememba bi nastala, če bi se ZDA pridružile večinski, a žal prešibki volji mednarodne skupnosti po uveljavitvi vladavine prava tudi v mednarodnih odnosih. To bi ZDA teoretično lahko naredile že po 11. septembru 2001, ko bi namesto napovedi vojne terorizmu lahko sprožile akcijo varnostnega sveta OZN, pa tedaj že ustanovljenega Mednarodnega kazenskega sodišča in drugih univerzalnih in regionalnih mednarodnih skupnosti. Lahko bi se ravnali po geslu italijanske KP iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so v parlamentarni debati o represivnih ukrepih zoper Rdeče brigade izjavili: Boj proti terorizmu seveda da, toda ne s terorističnimi sredstvi.

Napoved vojne terorizmu je omogočala uveljavitev načela, da je v vojni vse dovoljeno, in sem sodijo vsa dejanja in postopki, od množičnih aretacij vsepovprek do koncentracijskih taborišč in mučenj, skratka vsega, proti čemur so se zahodne države borile v času vojne proti nacifašistični ideologiji in praksi, v času hladne vojne pa proti praksi in teoriji stalinističnega avtoritarnega sistema v Sovjetski zvezi in njenih satelitih. Vse to potrjuje tudi strel v glavo Osame, kajti v vojni se vodilnega sovražnika praviloma ubije, tudi če bi ga lahko aretirali in mu zagotovili pošteno sojenje.

Skrbita pa me še posebej dve dejstvi, ki ju razkrivajo ta in tudi drugi podobni dogodki. Najprej je to še kar razumljivo navdušenje množic, zlasti seveda žrtev in njihovih svojcev, saj so dobili zadoščenje, zmagala je "pravičnost" in kar je še podobnega. Na drugi strani pa prav to razodeva globinsko, elementarno maščevalnost in povračilnost nas, ljudi. Kaže, da imajo ljudje razumevanje za vrednote, kot so človekovo dostojanstvo, njegove pravice in svoboščine, humanost, solidarnost, samo v časih miru in blagostanja. Vse kaže, da tako pač je in da, samo za primer, na Hrvaškem ljudje večinsko niso ne razumeli ne sprejeli obsodbe dveh generalov, čeprav je imela njuna zmaga poleg osvoboditve hrvaškega ozemlja za posledico tudi 200.000 z domov pregnanih Srbov (etnično čiščenje) in požgano zemljo, kot se temu vojaško strokovno reče.

Toda še bolj kot to, kar se zdi, da je naravna reakcija ljudi, me skrbi to, da je že kar nekaj znanih profesorjev kazenskega in mednarodnega prava, ki poskušajo teoretično utemeljiti in upravičiti podivjano represijo z eklatantnimi kršitvami človekovega dostojanstva in njegovih pravic v imenu učinkovitosti in uspešnosti odkrivanja in pregona terorizma in drugih trenutno aktualnih pojavnih oblik kriminalitete. Ali niso to prav idealne razmere za nastop kakega avtoritarnega voditelja, ki bo v imenu tega ali onega -izma vzpostavil law and order z vsemi človeštvu že znanimi terorističnimi sredstvi?

Vojna zoper terorizem ni mednarodnopravno sprejeta

Dr. Vasilka Sancin, katedra za mednarodno pravo, Pravna fakulteta v Ljubljani:

Pri ugotavljanju odgovornosti države je treba vedno dokazati, prvič, da je ravnanje državi pripisljivo - torej da ga je zagrešila ta država -, in drugič, da ravnanje predstavlja kršitev mednarodnopravne norme ali načela, ki to državo zavezuje. Državam so avtomatično pripisljiva vsa dejanja državnih organov, kamor nedvomno sodijo tudi specialne enote ameriške vojske. Zato ostane še vprašanje, ali je bila v tej akciji zagrešena kakšna od kršitev mednarodnega prava. Ali je bil oborožen poseg ZDA na ozemlju Pakistana v skladu s temeljnimi mednarodnopravnimi načeli o prepovedi uporabe sile, nevmešavanju in suverenosti držav ter njihovi ozemeljski celovitosti? ZDA in Pakistan naj bi sklenili dogovor za ameriško posredovanje na pakistanskem ozemlju v luči boja zoper terorizem. Veljavni pristanek države  lahko izključi protipravnost ravnanja druge države, a ker javnost ni seznanjena s podrobnostmi tega dogovora, ocena zakonitosti posredovanja v  tem pogledu ni mogoča. Ob tem se v izjemno kompleksno razpravo o primernosti in možnosti uporabe testa "nezmožnosti ali nepripravljenosti" ukrepanja zoper teroriste s strani teritorialne države (Pakistana) na tem mestu ne bi spuščali. Ključen za razpravo o morebitni kršitvi mednarodnega prava pri napadu in usmrtitvi bin Ladna je odgovor na vprašanje, ali so ZDA v konkretnem primeru delovale v okoliščinah oboroženega spopada. Ta opredelitev je namreč ključna za ugotovitev, ali je bilo v konkretni akciji uporabljivo tudi mednarodno pravo oboroženih spopadov ali zgolj pravo človekovih pravic, ki pa velja še naprej tudi v času oboroženih spopadov in zavezuje države, tudi kadar oblastno delujejo eksteritorialno (pravice do življenja, ki vključuje prepoved samovoljnega odvzema življenja, pa ni mogoče v nobenem primeru, tudi v izrednih razmerah ne, odpovedati). Deklarirana "vojna zoper terorizem" - teza, ki se je pojavila po enajstem septembru in se razbohotila zlasti po invaziji na Irak, namreč širše mednarodnopravno ni bila sprejeta in tako bi bilo treba tudi v konkretnem primeru dokazati, da je med udeleženci te akcije, kjer gre za spopad med državo in nedržavnim akterjem (Al Kaido oziroma njenim vodjo), šlo za spopad zadostne intenzitete, trajanja in organiziranosti - pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za obstoj oboroženega spopada. Če bi to lahko z gotovostjo potrdili, potem bi lahko bin Ladna razglasili za legitimni vojaški cilj, še vedno pa bi morali zagotoviti, da so bila pri napadu spoštovana načela sorazmernosti, razlikovanja in previdnostnih ukrepov.

Pakistan je moral kaj vedeti

Dr. Dimitrij Rupel, nekdanji dolgoletni zunanji minister:

Prvič, ne verjamem, da je šlo za poseg brez vednosti - vsaj nekaterih - pakistanskih vojaških oziroma varnostnih oblasti. Drugič, ves svet, vključno s Slovenijo, obsoja terorizem in organizacije, kot je Al Kaida. Terorističnih napadov ni mogoče zagovarjati in zanje ni nobenega opravičila. Vendar so nekateri (avtoritarni režimi) še danes v zadregi, ko je govor o terorizmu, saj so se sami povzpeli na oblast na nezakonit način. Mnogi spoštovani državni voditelji so nekoč veljali za teroriste. Teroristična dejanja si je nekoč privoščila tudi socialistična Jugoslavija: takšen je primer Velikovec! Američani so razvili posebno čustven in seveda sovražen, bojevit odnos do Al Kaide in njenega voditelja zaradi napada na New York in Washington 11. septembra 2001. Evropejci in še posebej Slovenci smo pri razumevanju operacij, kot je bila operacija v zvezi z Osamo bin Ladnom, občutljivejši in bolj načelni. Smrt - čeprav gre za zločinca - ne more nikogar veseliti, in gotovo bi bilo bolje, ko bi Osama bin Laden dočakal proces na sodišču. Pri mednarodnih pravnih in sodnih postopkih so ZDA (poleg nekaterih drugih držav, npr. Rusije) nekakšna izjema, saj nasprotujejo Rimskemu statutu oziroma Mednarodnemu kazenskemu sodišču (ICC). Američani so se celo izpisali iz članstva v tem mednarodnopravnem organu. Zadeva Osama bin Laden je pravni, vendar pa predvsem politični problem. Nekoč so bile državne meje bolj nedotakljive, kot so danes. Navsezadnje varnostni svet in Nato, torej dva foruma, v katerih Slovenija sodeluje, spodbujata in podpirata akcije, s katerimi se, ne glede na voljo (neciviliziranih) vlad oziroma državnikov, varujejo vrednote civiliziranega sveta. Mislim na koncept "odgovornosti za zagotavljanje varnosti" (Responsibility to protect), ki se je uveljavil v OZN. Seveda ne vem, kako je mogoče z obstoječimi pravnimi normami "pokriti" ameriško akcijo v Pakistanu, najbrž pa to ni nemogoče. Bolj pomembno se mi zdi, da konec Osame bin Ladna sovpada z demokratičnimi gibanji v arabskem svetu, kjer so se avtoritarni oblastniki izgovarjali, da bi v primeru njihovega "popuščanja" demokratičnim načelom zavladali teroristi. To pa se ni zgodilo. Navsezadnje so bili arabski diktatorji v marsičem podobni bin Ladnu. Njihova retorika, ko je šlo za Izrael ali za ZDA, je pogosto spominjala na propagandna gesla svete vojne in "spopada civilizacij".

Odziv držav kršitev legitimira

Dr. Milan Brglez, katedra za mednarodne odnose, Fakulteta za družbene vede v Ljubljani:

Menim, da poseg ZDA v Pakistanu ne spreminja in ne želi spreminjati obstoječega mednarodnopravnega reda, po katerem je bil ta poseg nelegalen. Mednarodno pravo temelji na suvereni enakosti držav, kjer mora biti v sistemu kolektivne varnosti Združenih narodov vmešavanje ali kršenje suverenosti druge države izrecno avtorizirano z resolucijo varnostnega sveta po 7. poglavju ustanovne listine. Enostranska uporaba sile proti drugi državi je poleg tega, razen v primeru samoobrambe, absolutno prepovedana. Kljub temu da gre v tem primeru za kršitev mednarodnega prava, pa odziv, praksa ali tolmačenje drugih držav oziroma njihovih uradnih predstavnikov, vključno s Pakistanom, to kršitev mednarodnega prava dela za legitimno. Iz uradnih protestov Pakistana pa tudi drugih držav proti napadom z brezpilotnimi letali in njihovim posledicam na svojem ali ozemlju drugih držav je namreč jasno, da enostranska uporaba sile na ozemlju drugih držav nima takšne legitimnosti, ki bi lahko vodila v spreminjanje obstoječega mednarodnega prava. Zato gre v konkretnem primeru za naknadno legitimiziranje izjeme s strani mednarodne skupnosti.

Tisto, kar o dogodku vemo, napotuje na to, da je šlo za zunajsodno likvidacijo bin Ladna, kar je nesprejemljivo tako širše s stališča mednarodnega varstva človekovih pravic kot tudi ožje s stališča prava oboroženih spopadov. Slednje, še zlasti mednarodno humanitarno (ženevsko) pravo, je namreč uporabno vedno, ko gre za uporabo vojaške sile kot ključnega atributa suverenosti v tujini. Kontinuirana praksa ZDA iz prejšnje "vojne" in današnjega "bojevanja" proti terorizmu nakazuje, da si skušajo administracije ZDA zase in za svoje državljane znotraj obstoječega mednarodnega prava zagotoviti izjemen položaj, ki bi jim dovoljeval kršitve tudi tistih pravil in načel mednarodnega prava, ki so za sodobno mednarodno skupnost konstitutivna. Doslej je namreč drugim državam, tudi Sloveniji, uspevalo z bolj ali manj jasnim nasprotovanjem ali vsaj zadržanostjo zamejevati proameriško interpretacijo mednarodnega prava, čeprav niti teoretično niso (bile) sposobne preprečiti ali voljne odpravljati posledic doktrine in prakse ZDA. Mislim, da se to tudi z ubojem bin Ladna ne bo spremenilo.

Snuff v realnem času

Dr. Zoran Kanduč, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti:

Če dogodek, kot je bil javno predstavljen, dojameš že z zdravo pametjo in nanj pogledaš z veljavnimi pravnimi in moralnimi očali, pravzaprav ni dileme: zgodil se je zločin, tako da tudi v tem primeru nikakor ni primerno opisati ZDA z oznako "svetovni policist".

Posebnost postmodernega časa je nemara v tem, da se tovrstna protipravna dejanja sploh ne skušajo več prikriti. Objavljena je bila celo fotografija ameriškega predsednika, ki v krogu sodelavcev pozorno spremlja umor v neposrednem prenosu, kar globalno inavgurira novi žanr: "snuff v realnem času" (izraz "snuff" v filmografiji označuje posnetke realnega nasilja ali umora, op.p.).

Problematično pa ni zgolj nasilje, ki ga ZDA rutinsko izvajajo v okviru svetovnega kapitalističnega sistema in tudi do precejšnjega dela lastne populacije. Obžalovanja vredne - ne pa ravno presenetljive - so tudi njegove osrednje medijske predstavitve. Te se celo praviloma osredotočajo na trivialne vidike, ki sicer naglo potonejo v produkciji "večne sedanjosti", prezrejo pa bistvo in celovito podobo problema, nenazadnje pa tudi njegove normativne in vrednotne koordinate. V danem primeru se, denimo, nihče ni obregnil ob dejstvo, da je "radostno" vest o umoru "svetovnega terorista številka ena" vesoljni javnosti sporočila oseba, za katero je očitno, da je - skupaj s peklenskim aparatom, ki mu poveljuje - odgovorna za neprimerno večjo in hujšo škodo od tiste, za katero naj bi domnevno odgovarjal misteriozni, mistificirani in v morje odvrženi - pardon, "pokopani" - bin Laden.

Veselje ali vsaj odobravanje, ki so ga številni izrazili ob tem dogodku, ne kaže le na navajeno sprijaznjenje z nasiljem, namreč z ubijanjem, mučenjem in trpinčenjem ljudi. Kaže tudi na predrugačeno dojemanje in delovanje kapitalistične države: namesto da bi služila dobremu in skupnemu, na primer idealu solidarne, pravične in racionalne družbe (ali pa se vsaj pretvarjala, da to počne), podrejene in izkoriščane ljudi raje zalaga z vedno "novimi" predstavami zla, torej uničevanja, trpljenja in plenjenja, ki gledalcu omogočajo vsaj amoralno in varno uživanje v nesreči drugih, zanj manj- ali ničvrednih.

Ko gre za tipično moralno reagiranje na nekaj, kar se dojema kot "zlo", sankcije niso usmerjene samo na odgovorne storilce, ampak tudi na tiste, ki takih pojavov ne obsojajo. No, dandanes se "moraliziranje" vse bolj šteje za zastarelo in brezzobo. To pa v marsičem prispeva k temu, da se nesporno zločinske aktivnosti prostodušno tolerirajo, ignorirajo ali "nevtralizirajo" z zavajajočimi opisi. To velja kajpak tudi za tukajšnjo "samostojno" parapolitično oblast in "neodvisne" ali "svobodne" medije, na primer v zvezi z vojaško udeležbo pri okupaciji Afganistana, uradno podporo agresiji na Irak in članstvom v Natu, ki je brez dvoma vse prej kakor obrambna, miroljubna in mednarodno pravo upoštevajoča tvorba.

Atomizirani in dezorientirani posameznik se seveda ne more uspešno zoperstaviti strukturnemu in institucionalnemu nasilju kapitalistične "družbe spektakla". Če ima srečo, se mu lahko zgolj bolj ali manj izmakne. Upiranje bi moralo biti zatorej kolektivno in organizirano. Medtem ko čakamo na tak politični "čudež", pa je priporočljivo vsaj to, da se čim bolje zavarujemo pred sistematično propagando in vsakodnevnimi manipulacijami globalno in lokalno vladajočih.

Nasprotujemo smrtni kazni

Dr. Zdenka Čebašek Travnik, varuhinja človekovih pravic:

Vprašanje, ali so bile kršene človekove pravice, je pomembno. S stališča človekovih pravic je vsak odvzem življenja kršitev, ne glede na to, v kakšnih okoliščinah se zgodi. Zato tudi nasprotujemo smrtni kazni. Nihče nima pravice nikomur odvzeti življenja. O umoru Osame bin Ladna - gre za umor, ker je bil skrbno načrtovan - pa slovenski varuh ne more govoriti, saj se je to zgodilo zunaj Slovenije. Govorim lahko zgolj načelno. Mogoče si je denimo zamisliti vprašanje, ali lahko ubijemo človeka, ki je ubil ali je dal ubiti več tisoč ljudi. Če izhajamo s stališča človekovih pravic, moramo odgovoriti, da vsako nasilje rodi novo nasilje. Domnevam, da bo tudi to nasilje, ki je končalo bin Ladnovo življenje, povzročilo novo nasilje. Če mislimo s človekovimi pravicami resno, se moramo zavzemati za nenasilje.