Littera scripta manet! Bom kratek, ker je obsežnejše utemeljitve vseh navedenih predlogov mogoče najti v športoslovnem in pedagoškem slovstvu zadnjih dvajset let.

1. Kurikularna komisija za vrtce, ki jo je vodila psihologinja Marcela Batistič s pedagoške fakultete, je leta 1996 zavrgla program gibalne/športne vzgoje z imenom Zlati sonček, ki temelji na sodobnih kinezioloških spoznanjih in na teoriji integralnega razvoja, ki poudarja medsebojno povezanost gibalnih in intelektualnih vzgojno-izobraževalnih spodbud. Imenovani program je komisija razglasila za nadstandardni in prepustila vrtcem, da se sami odločajo za njegovo udejanjanje. Error fundamentalis! Tisto, kar spodbudno vpliva na celostni (integralni) razvoj odraščajočih otrok, vendar ne more biti nadstandardno in prepuščeno volji posameznih vodstev vrtcev.

Hkrati je nedopustno, da nekateri otroci imajo sodoben gibalni program, drugi pa ne. Zato je nerazumni spodrsljaj kurikularne komisije iz leta 1996 treba popraviti in takrat zavrnjeni program sodobne gibalne/športne vzgoje razglasiti za standardni (obvezni) program vzgojno-izobraževalnega dela v vrtcu. Program ne zahteva specialne športne izobrazbe, saj se z njim seznanjajo vzgojiteljice med svojim rednim šolanjem in na strokovnih podiplomskih seminarjih.

2. Obe obliki šolske športne vzgoje (obvezna in interesna) imata dva temeljna vzgojno-izobraževalna smotra: kratkoročnega in dolgoročnega. Kratkoročni smoter temelji na teoriji človekovega integriranega razvoja, po kateri so človekov čustveni, gibalni in intelektualni razvoj neločljivo povezani. Pomanjkanje spodbud na enem izseku negativno vpliva na druga dva, zato mora šolar za najboljši celostni razvoj dobiti uravnovešene in kakovostne spodbude na vseh izsekih, torej tudi na gibalnem oziroma športnem.

Dolgoročnejši smoter športne vzgoje je izobraziti in vzgojiti mladega človeka, da bo športni življenjski slog čustveno in razumsko sprejel kot zdrav, kulturen in samoumeven način bogatenja prostega časa v vseh življenjskih obdobjih ter zato ozaveščeno in samoiniciativno skrbel za svojo gibalno higieno, posredno pa za zdravje in vitalnost naroda. Tako kratkoročni kot dolgoročni namen športne vzgoje sta zagotovo v nacionalnem interesu. Zato na nobeni šoli število tedenskih ur ne bi smelo biti manjše od štirih šolskih ur, kar je še vedno manj od mednarodnih priporočil. Hkrati šolski predpisi ne bi smeli omejevati števila ur interesne šolske športne dejavnosti, ki bi poleg rednega pouka vsaj delno udejanjila mednarodna priporočila, ki zagovarjajo vsak dan uro športne vzgoje.

3. Minister Gaber je leta 1996 ukinil humanejšo tristopenjsko besedno oceno iz športne vzgoje in spet uvedel petstopenjsko številčno oceno. Napako je treba popraviti in ukiniti ocenjevanje tega predmeta (ali vsaj vrniti na humanejšo besedno oceno). Za ta ukrep so najmanj trije strokovni in etični razlogi. Prvič, športne vzgoje ni mogoče enačiti z drugimi učnimi predmeti. Ta trditev je obsežno utemeljena v pedagoškem slovstvu. Drugič, ocenjevanje gibalnih sposobnosti je krivično, nehumano, rasistično, ker je vrsta gibalnih sposobnosti prirojena in v populaciji normalno razpršena po načelu Gaussove krivulje. In tretjič, od šolske ocene ni odvisno udejanjanje obeh vzgojno-izobraževalnih smotrov. K njunemu udejanjanju prispevata že zgolj ustrezna količina in kakovost pedagoškega procesa.

Ocenjevanje storilnosti marsikoga življenjsko zaznamuje in odvrne od športa. Pedagoški proces mora temeljiti na emocionalni in razumski razsežnosti (notranji motiv), ne pa na prisili in grožnji z ocenjevanjem (zunanji motiv). Najbrž je res, da bi nekateri pedagogi imeli pri svojem delu težave, ker ocene uporabljajo za zastraševanje učencev. Zato bi bilo smiselno uvesti uvajalno obdobje, v katerem bi se športni pedagogi na šoli in vodstvo šole lahko prostovoljno odločili, da športne vzgoje ne bodo ocenjevali. S tem bi čez čas dobili tudi verodostojne informacije, kaj se dogaja, če predmeta ne ocenjujemo.

4. Šola v naravi je dolgoročna naložba z bogatimi možnostmi medpredmetnega pouka z vsebinami, ki jih navadno v šolskih okoliščinah ni mogoče učinkovito posredovati. Samo v šoli v naravi je mogoče učinkovito seznanjati učence z nekaterimi športnimi vsebinami, ki so nepogrešljiv del zdravega življenjskega sloga. Čedalje bolj se kaže tudi potreba po učinkoviti naravovarstveni vzgoji prihodnjih generacij, če nočemo, da bomo usodno onesnažili svoje okolje in svet. Težko je učinkovito naravovarstveno vzgojo pričakovati od teoretičnega pouka v razredu. Takšna vzgoja je lahko učinkovita le v naravnem okolju, kjer se po eni plati oblikujejo čustvene vezi do narave, po drugi plati pa je v naravi mogoče prepričljivo spoznavati naravne pojave in procese ter človekovo nemarnost, ki naravo ogroža.

S tega zornega kota je nevzdržen zdajšnji šolski predpis (tudi dediščina ministra Gabra), ki šole obvezuje, da organizirajo ENO šolo v naravi, hkrati pa še ta ni obvezna za učence. Šola, ki ne skrbi za učinkovito ekološko in naravovarstveno vzgojo, ni sodobna šola. Nevzdržno je tudi, da država podpira neenakost vzgoje in izobraževanja v osnovni šoli: nekatere šole namreč avtonomno organizirajo tudi pet in šest šol v naravi, nekatere pa eno, pa še ta ni obvezna za učence. Zato je treba šolo v naravi vrniti najmanj na raven, na kateri je že bila pred osamosvojitvijo, in ji priznati status obveznega osnovnošolskega programa.

5. Pred leti (tudi pod ministrom Gabrom) je bil vpeljan nenavaden red glede športnovzgojnega informativnega sistema, znanega pod imenom športnovzgojni karton. Sodelovanje učencev pri meritvah gibalnih sposobnosti ni bilo več obvezno. S tem je športnovzgojni karton bistveno razvrednoten. Naloga tega informativnega sistema, ki je edinstven v svetu, je dvojna: prvič, spremlja gibalni razvoj slehernega učenca ter tako omogoča individualno strokovno svetovanje in ukrepanje, in drugič, omogoča nenehno raziskovalno spremljanje stanja in razvoja gibalnih sposobnosti v populaciji. Z neobveznim sodelovanjem učencev ni mogoče neoporečno udejanjati ne prve ne druge naloge. Individualnega razvoja učencev, ki se izognejo meritvam, ni mogoče spremljati, hkrati pa so raziskovalne ugotovitve na podlagi takšnega informativnega sistema metodološko oporečne in ne kažejo dejanskega stanja v populaciji. Zato je spet treba uvesti obvezno udeležbo učencev na meritvah kot neločljivi del predmetnega programa. Hkrati je učiteljem treba prepovedati sleherno šolsko ocenjevanje učencev na podlagi testnih izidov, saj so vendar naravno in normalno različni.

6. Zveza društev športnih pedagogov že 23 let organizira strokovni posvet z mednarodno udeležbo. Vsakokrat izide zbornik referatov, ki vsebuje enoletni strokovni obračun treh ravni: znanosti oziroma teorije, zavoda za šolstvo in neposredne prakse. Fundacija za šport že drugo leto z nerazumnimi izgovori zavrača sleherno pomoč pri izdaji zbornika. Kdor pozna razmere, je prepričan, da gre za samovšečno in samozadostno oblastniško ravnanje glavnega uradnika fundacije. Smiselno in samoumevno bi bilo, da Fundacija za šport, ki je pod nadzorom ministrstva za šolstvo in šport, dostojno in sistemsko skrbi za temeljno področje športne kulture z ustreznim vložkom v vsakoletni pisni strokovni obračun športnih pedagogov.

7. Kazalo bi tudi razmisliti o ponovni uvedbi pedagoških inšpektorjev pri zavodu za šolstvo, kakršne smo imeli še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Res je nenavadno, da imamo inšpekcijske službe za celo vrsto družbenih dejavnosti, le za "proizvodnjo" človeka ne.