V dvajsetih letih vojne na severu Ugande med vladno vojsko in uporniško LRA, od leta 1986 do podpisa mirovnega sporazuma leta 2006, je LRA ugrabila več kot 35.000 otrok. Po oceni Unicefa je bilo ubitih vsaj 20.000.

Vsaka vojna pušča za sabo pogorišča. Ta, ki je divjala na severu Ugande, v prekrasni, zeleni pokrajini med DR Kongom na zahodu in Južnim Sudanom na severu, je bila hujša od tragedije v Darfurju in bolj grozljiva kot kjerkoli v Afriki. Pustila je na tisoče pohabljenih otrok, ki so jim prste, roke ali noge odsekali vojaki LRA ali jim iznakazili obraze tako, da so ostali brez ustnic, oči, nosov in ušes. Ostala so begunska taborišča, kamor se je zateklo 1,6 milijona Ačolov, večinskega ljudstva severne Ugande, ostale dolge trume otrok brez staršev, ostalo trpljenje, ker je zaradi vsega, kar se je dogajalo v vojni, pokrajino napadel še aids.

Začelo se je s Thomasovo pripovedjo

V tistih zadnjih decembrskih in prvih letošnjih januarskih dneh, ko se je sosednji južni Sudan pripravljal na referendum za odcepitev od Kartuma in je Džuba prišla na naslovnice časopisov vsega sveta, je severna Uganda znova trepetala. Ljudje so v strahu pred ponovnim napadom LRA postavljali vaške straže in vlada je okrepila vojaško prisotnost v Guluju. Zgodba, ki jo je v mešanici jezikov ačoli, svahili in kakšno angleško besedo vmes pripovedoval Thomas Kopkulu, me je spodbudila, da sem med potjo v Sudan ostala dlje, kot sem se namenila.

Košček za koščkom, korak za korakom sem šla po sledi Thomasove pripovedi in grozodejstev, ki jih je počela LRA. Od province Pader do meje s Kongom, velik del pokrajine, kjer ni asfaltiranih cest, ampak so poti iz zbite rdeče zemlje, kot bi jo napojila kri, sem razdalje premagovala na zadnjem sedežu razdrapanega motorja mojega boda-boda driverja, temnopoltega Ačola, med luknjami in lužami na poteh, s fotoaparatom v roki, med začudenimi ljudmi v krajih, kamor le redko zaidejo novinarji. Kdaj pa kdaj se je ulil dež. Vse pa se je začelo s Thomasom in njegovo pripovedjo v Kitgumu, rehabilitacijskem centru, kjer nudijo pomoč otrokom, ki so bili vojaki v LRA.

LRA, ta najbolj fanatična, nora in poblaznela vojska, ki je še vedno nihče ni zatrl in je v tistih dneh udarjala v vaseh na drugi strani meje, v Južnem Sudanu, je bila nenehna grožnja in neizbrisen spomin teh ljudi. Vsaka od njihovih zgodb bi bila morda še bolj krvava in pretresljiva, če bi jo govorili v bolj razumljivem jeziku. A kakršnekoli že so, kot zamolkel krik iz duše, kot solza, ki se je ulila komu od otrok, potrjujejo tisto, kar je rekel Jan Egeland, nekdanji podsekretar Združenih narodov za humanitarne zadeve: "Kje na svetu je bilo ugrabljenih toliko otrok, kje na svetu 80 odstotkov prebivalstva razseljenega in kje na svetu 80 odstotkov terorističnih upornikov predstavljajo otroci?"

"Ubijal sem. Bil sem v enoti za ubijanje in to je bila moja edina naloga," je pripovedoval Thomas.

Mladost se mu je ustavila leta 1992, ko je njegovo vas Waal napadla vojska LRA. Ropala je, požigala, morila, otroke pa ugrabila in odvlekla, ker je potrebovala vojake.

"Bil sem v skupini štiridesetih, ki so jo urili za ubijanje. Prve štiri dni se nismo smeli ganiti iz močvirja, petega dne se je začelo urjenje. Dva meseca je bilo tako: močvirje, urjenje, nazaj v močvirje, urjenje. Potem so vsakemu dali sekiro, nož in povelja… Ubijanje je postalo nekaj vsakdanjega."

Grižljaji hrane so se mi še dolgo ustavljali v grlu in ob pripovedih o podrobnostih grozodejstev, ki so jih doživljali ljudje, sem čutila slabost. Ta so tako zverinska, da o njih niti ne morem pisati.

Bilo jih je za dolgo vrsto. Otrok, ki so jih pošiljali v napad, ker jih ni bilo škoda. Padli so in nadomestili so jih novi. Deklic, ki so še čisto mlade rojevale vojakom LRA in bile njihove sužnje. Otrok, ki so bili še premajhni za ubijanje, bili pa so uporabni za kuhanje in prenašanje težkega tovora, ki jih je upogibalo k tlom.

Thomas je pripovedoval o usodi enajstletnega dečka, ki je klonil pod težo tovora in potožil, da ga ne more več nositi. "Spusti ga dol. Tako," so mu rekli vojaki, otroci pa so ga morali obkrožiti. Gledali so, kakšno srhljivo kazen je doživel, da so si zapomnili in da jim nikoli ne bi padlo na pamet kaj podobnega. Otroci so postali njegovi zadnji morilci. "Bilo jih je devetnajst."

Zlomil se je, ko je dobil povelje, naj gre ubit svojega očeta. Ne zato, ker bi ga moral ubiti; zlomil se je zaradi njegovih besed. S solzami v očeh ga je oče prosil, naj pobegne morilski LRA in prosi za pomilostitev, on pa mu je zabrusil, da se ni prišel pogovarjat z njim, ampak ga ubit. "Kar daj, ubij me, sin moj, odleglo mi bo. Umrl sem že, ko si začel moriti." Pustil je očeta in šel, ponoči pa so se mu začeli pred očmi risati prizori strahu in bolečine njegovih žrtev, slišal je njihove krike in prošnje, mislil na očeta - in decembra 2003, po več kot enajstih letih, se je odločil: pobegnil je iz LRA in se zatekel v vojašnico UPDF, Uganda People's Defence Forces, uradne ugandske vojske. Država je leta 2000 sprejela zakon o pomilostitvi za vse, ki bodo prostovoljno zapustili LRA. Samo v prvih treh letih je za pomilostitev zaprosilo 4000 posameznikov.

Po nekaj dneh so ga namestili v rehabilitacijski center, kjer je še danes, ker je stiska v njegovi duši prehuda. Dolga leta je poznal en sam način življenja, ubijanje. Nenadoma je ostal brez njegove vsebine, prazen. Ta praznina, ki bi jo kdaj pa kdaj znova zapolnil z morilskimi dejanji, je težja od obrazov žrtev, ki mu ob nočeh vstajajo pred očmi.

Mali nočni pohodniki

Sto kilometrov stran, v mestu Gulu, mi je Chris Ochen Olum, 26-letni fant z univerzitetno diplomo, pripovedoval drugačno zgodbo, zgodbo otroka, ki je dolga leta večer za večerom z odejico odhajal iz vasi v mesto, da ga ne bi ugrabila LRA, zjutraj pa se je spet vračal v vas. Bil je eden od 25.000 otrok v severni Ugandi, ki so vsak dan pod večer, ko se je zmračilo, zapustili svoje domove in naredili dolgo pot, nekateri tudi 20 kilometrov daleč, peš, v bolj varen kraj, da so ubežali LRA.

"Za vedno si bom zapomnil te naše poti, ko se je četica otrok iz vasi Agwee ob prvem mraku odpravila v zbirni center v mestu kakšnih šest kilometrov stran, kjer smo spali drug ob drugem na tleh. Nekateri so bili tako majhni, da so jih starejši bratje in sestre nosili na hrbtu, in največkrat smo molčali, ker smo se bali vsakega glasu. Zjutraj smo se vračali in brez zajtrka šli v šolo. Spominjam se tiste odejice, ki me je spremljala vsa leta in s katero sem se počutil skoraj tako, kot da bi me pred spanjem pokrila mama. Spominjam pa se tudi lakote, ker je bila vojna in smo bili vedno lačni. In strahu, seveda, velikega strahu."

V družini je bilo enajst otrok, Chris je bil šesti po vrsti. "Oče in mama sta bila iz različnih plemen, vendar oba Ačola. Mama ni nikoli hodila v šolo, oče pa se je zaposlil v sanitetni službi ugandske vojske v Guluju in kupil zemljo v vasi Agwee. Družina je zapustila vas Kitgum, sto kilometrov stran, kjer je živela še pred mojim rojstvom. Potem je prišla LRA, pobila nekaj mojih bratov in sester, večino tistega, kar smo imeli, pa pokradla. Ostali smo brez vsega. Spominjam se smrti brata Patricka. Bil je starejši od mene in poročen z Lucy Akongo. Zvezali so ga in ženo posilili pred njegovimi očmi, potem so ga ustrelili. Njo so takrat okužili s HIV. Dve leti zatem so ubili še mojo mamo in očeta, ko so streljali na avtobus, poln ljudi. Dva brata so odvlekli s seboj in nikoli nismo dobili glasu, da bi bila živa. Od velike družine smo ostali samo še trije."

Gledal je v tla, ko je to pripovedoval, in nekajkrat so se mu oči orosile, ko je govoril o mučenju in umoru brata Patricka. Kljub vsej žalosti, ki je zadela njegovo družino, je ohranil prvobitno afriško veselje do življenja. V težkih razmerah je dokončal študij pedagogike in odločil se je, da bo pomagal otrokom, žrtvam neznosne tragedije, ki je z LRA usodno zaznamovala severno Ugando.

"Desetletja dolge vojne se nikoli ne končajo tistega dne, ko razglasijo njihov uradni konec, ampak kažejo posledice še leta in leta. Generacije otrok niso mogle obiskovati šole, severna Uganda poka po vseh šivih zaradi revščine in samo v Guluju je 15.000 otrok popolnih sirot, vsaj 10.000 pa jih odrašča v tako siromašnih razmerah, da starši nimajo denarja za šolske potrebščine."

O malih nočnih potnikih, ki so bosi in lačni, s culico na rami iskali varno zatočišče v mestu, je pripovedoval tudi strokovni direktor slovite bolnišnice St. Mary's Hospital Lacor v Guluju, ene najboljših medicinskih ustanov v vzhodni Afriki, s častitljivo zgodovino.

"Vsak večer so prihajali," je rekel dr. Odong Emintone Ayella, "kamorkoli si pogledal, so se stiskali otroci, po hodnikih, ob vratih bolniških sob, na stopnicah, v kleteh. Več kot deset tisoč otrok je tako dobilo zavetje in nihče od osebja se ni pritoževal. Ko so zjutraj odšli, smo za njimi počistili, zvečer pa so spet prišli."

Bolnišnica v Guluju je res nekaj posebnega. V petdesetih letih, odkar so jo leta 1959 ustanovili katoliški misijonarji, ki so sledili svojemu ustanovitelju Danielu Comboniju, je za dvestokrat povečala število postelj. Njena svetla prihodnost se je začela dve leti po ustanovitvi, ko sta njeno vodenje prevzela italijanski pediater Piero Corti in njegova žena, kanadska kirurginja Lucille Teasdale Corti. O njuni ljubezenski zgodbi in smrti v Guluju govorijo z velikim spoštovanjem in posebnim žarom. Lucille je veljala za eno najboljših kirurginj v Afriki, toda to je bilo v času, ko se je aids že odpravil na veličastni pohod. Okužila se je s krvjo pri operacijah bolnikov in leta 1985 ugotovila, da je zbolela za aidsom. Do konca, dokler je mogla, je skrbela za bolnike, umrla pa je leta 1996 v Italiji, kjer je že hudo bolna iskala pomoč. Njeno truplo so prepeljali v Gulu, v bolnišnično kapelo, kjer sta se s Pierom leta 1961 poročila. Bilo je, kot bi se vsa Uganda hotela posloviti od nje, tako dolge trume so se vile h kapeli. In tistega dne, ko je bil pogreb, je celo LRA umolknila in prekinila napade.

Bolnišnica je doživljala tragedije in vojne zgodbe severne Ugande, sprejemala razmesarjena in iznakažena telesa, pomagala v epidemijah, ki so pobirale prebivalstvo zaradi krutih razmer v begunskih taboriščih. Bilo bi drugače, če bi denar za njeno delovanje prihajal iz Kampale, z naslova vlade. Roko nad njo ima gulujski nadškof, donacije pa večinoma prihajajo iz fundacije, ki jo je v spomin svojih staršev ustanovila njuna hči, prav tako zdravnica, ki živi v Milanu.

Tragedija severne Ugande ima namreč svoje vzroke in korenine, ki segajo daleč nazaj, v čas, ko je bila Uganda še britanska kolonija in je bil sever zapostavljen, izkoriščan in marginaliziran, jug pa privilegiran in gospodarsko razvit. Po osamosvojitvi leta 1962 so prihajali diktatorji Milton Obote, Idi Amin, ponovno Obote, vrstile so se krutosti in krvav boj za oblast. Ko je Yoweriju Museveniju in njegovemu uporniškemu gibanju leta 1986 ob podpori tanzanijske vojske uspelo Oboteja vreči z oblasti, so se ljudstva na severu, od koder je bil Obote, bala Musevenijevih čistk in maščevanja. Vsa dolgoletna zgodovina Ugande je bila prepletena z revanšistično politiko in prve Musevenijeve izjave niso zbujale upanja, da bo poslej kaj drugače. Nastala so mnoga uporniška gibanja, najmočnejša pa je bila Gospodova uporniška vojska, LRA, ki jo je vodila tridesetletna Alice Auma Lakwena, precej čudaška in zblojena ženska, a med ljudmi zelo priljubljena. Ljudstvo Ačolov ji je verjelo, da ga bo popeljala v svetlejšo prihodnost.

V njenih možganih je bilo marsikaj pomešano: sporočila, ki jih je dobivala od Svetega duha in boga Očeta, duhov vode, ki so ji narekovali, kako naj vodi svoje uporniške pohode, in navodila, ki so prav tako prihajala od duhov, kako naj se borci zavarujejo z olji in rastlinskimi sokovi, da se jih nobena krogla ne bo dotaknila in nobena kača pičila. A ni se zgodilo vse tako, kot si je želela, pritisk Musevenijeve vladne vojske je bil prehud in Alice je pustila svojo LRA, pobegnila ter po nekaj letih umrla v Keniji.

Joseph Kony, wanted

Zamenjal jo je visoki, takrat 26-letni Joseph Kony, nori, fanatični, krvavi bojevnik, strah in trepet prebivalstva, ime, ob katerem so se stari begunci v enem od taborišč začeli križati. Leta 1987 se je z njim začelo obdobje najhujšega pohabljanja in morije, tragedija severne Ugande in sosednjih držav: Joseph Kony, prvi na seznamu Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu, vse od leta 2005 obtožen, iskan z mednarodno tiralico, wanted.

Kony ni dobil podpore prebivalstva in obrnil se je proti njemu. Musevenijeva vlada je bolj zaradi lepšega večino Ačolov namestila v begunska taborišča, kjer so ropali, pobijali in posiljevali enkrat Konyjevi, drugič vladni vojaki.

William, Ačol s sprednjega sedeža starega motorja, ki me je vozil v odmaknjena naselja in ostanke begunskih taborišč, je velik del mladosti preživel v kolibi kampa, kjer mu je mater in sestro vzela malarija, očeta je ubila LRA, dva brata pa sta ubežala Konyju, a so oba ubili.

Z zadnjega sedeža rdečkastega obtolčenega motorja je bila pokrajina nebeško lepa, mehko valujoča v visokih travah, mikavna. Bila pa je tudi žalostna in zdela se je krvava. Videvala sem otroke, ki so morali prehoditi 20 kilometrov slabe poti, da so prišli do šole. Otroke, ki niso imeli niti sence tistega, kar pripada otroštvu, a se kljub temu niso pritoževali. V nevladnih in cerkvenih organizacijah, zavetiščih in sirotišnicah je bilo na tisoče otrok, ki so bili popolne sirote in so imeli le drug drugega ter pomoč dobrih ljudi. V Guscu, nevladni organizaciji Gulu Support Children Organisation, je deklica s prestreljeno nogo in berglami med temačnimi zidovi pripravljala kosilo. Sedemnajstletni fant, ki mu je Konyjeva morilska enota odrezala ustnice, ušesa in nos, se je poskusil nasmehniti, a ni šlo.

Prišli so glasovi, da je Konyjeva LRA, ki ji do zdaj še nihče ni prišel do živega in se spretno giblje na širokem ozemlju od Konga, Ugande in Južnega Sudana do Centralnoafriške republike, na drugi strani meje, v bližnjih provincah Južnega Sudana, v Zahodni Ekvatoriji in Zahodnem Bahr el Ghazalu, zverinsko pobila nekaj sto ljudi. Z mrakom je prišla tesnoba.

Kony pa se še vedno prosto giblje in seje grozodejstva, čeprav ga tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča Luis Moreno Ocampo že skoraj šest let obtožuje vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti. Njega in štiri njegove poveljnike. Interpol je 1. junija 2006 izdal Red Notice, rdeče opozorilo za aretacijo, a za zdaj brez učinka.

V tistih dneh so bile oči mogotcev, ki imajo v rokah niti sveta, obrnjene k nafti, k Džubi v Južnem Sudanu, kjer se je pripravljal referendum o odcepitvi.

Pod rdečo zemljo Ačolov ni nafte.