Podoba teh mož na pravični misiji je eden najbolj osupljivih komičnih filmskih prizorov, kar smo jih lahko videli zadnjih nekaj let. Je popolnoma logična glede na vse, kar se je prej zgodilo, hkrati pa tako nepričakovana in čudaška, da je edina možna reakcija nemočen smeh. To je najbolj nenavaden prizor v filmu Išče se Eric (Looking for Eric, 2009) scenarista Paula Lavertyja in režiserja Kena Loacha, filmu, ki daje komičen poudarek režiserjevemu dolgoletnemu ukvarjanju z junaki, ki iščejo samospoštovanje in svoj skromni prostor pod soncem v tem grobem in nepravičnem svetu.

Ko prvič srečamo Erica Bishopa (Steve Evets), za volanom drvi v napačno smer po krožišču in konča v bolnišnici. Njegovo življenje razpada. Živi s pastorkoma, ki mu parata živce, za nameček pa je starejši vpleten še v lokalno tolpo in prisiljen v hiši skrivati pištolo psihopatskega vodje tolpe. Eric je poštar, ki mu v življenju stojijo ob strani dobri in zvesti prijatelji. Ko pa se dotakne dna, mu lahko pomaga le njegov idol, Eric Cantona, ki so ga navijači Manchesterja Uniteda proglasili za Kralja Erica.

Nekega večera se Eric pogovarja s plakatom svojega junaka, ki visi v njegovi sobi: "Si kdaj bil pri psihiatru, Eric?" sprašuje plakat. "Si kdaj storil kaj, česar te je sram?" Tisto, česar je Erica Bishopa sram, je, da je pred leti zapustil svojo prvo ženo Lily.

Moraš zaupati svojim tovarišem

Cantona se pojavi v njegovi sobi in mu deli nasvete o tem, kako rešiti sina pred psihopatom in kako si pridobiti nazaj čudovito Lily, ki toliko let pozneje še vedno goji nežna čustva do Erica. Njegov odnos do junaka spominja na tistega med navideznim Humphreyjem Bogartom in nebogljenim Woodyjem Allenom v Zaigraj še enkrat, Sam (Play it Again, Sam, 1972, Herbert Ross). Tako kot Bogie v tistem filmu Cantona v Išče se Eric predstavlja tisto, kar je najboljše v Ericu, in morda tisto, kar je sploh najboljše v ljudeh. Je tista pogumna in spretna stran Erica, ki jo je junak pokopal v letih životarjenja in samopomilovanja.

In tako kot Bogie Cantona izgovarja modrosti v zanj značilnem filozofskem slogu: "Če ne bi bilo nevarnosti, je ne bi mogli premagati" ali "Tisti, ki vedno predvideva nevarnost, ne bo nikoli jadral po morju" in, najbolj pomembno, "Moraš zaupati svojim tovarišem. Vedno. Brez tega smo izgubljeni." Ne da bi nam to vsiljevala, Laverty in Loach analizirata odnos, ki ga imamo do zvezdnikov, in domnevata, da je tisto, kar ljubimo v njih, projekcija naših najboljših, še globoko skritih lastnosti.

Razen v tako vztrajno in neusmiljeno sivih filmih, kot je Družinsko življenje (Family Life, 1971), je humor že dolgo časa sestavni del Loachevih filmov. Filmsko komedijo lahko delimo na tisto, ki izhaja iz stvarnega življenja in je predstavljena z zelo malo ali pa brez pretiravanja, in tisto bolj stilizirano, ki realnost jemlje za navdih in jo potem razvije do te mere, da je, če ne prav nemogoča, vsaj malo verjetna. Spomnite se samo Blaka Edwardsa in njegovega Inšpektorja Clouseauja. Loachev humor spada pod prvo definicijo: izrašča neposredno iz likov in situacij. Ni pa tem likom vsiljen.

Primer humorja, ki je liku vsiljen, je slavni prizor v restavraciji v ameriški komediji Ko je Harry srečal Sally (When Harry Met Sally, 1989, Rob Reiner), v katerem Meg Ryan glasno simulira orgazem, preseneti ostale goste in spravi svojega prijatelja Billyja Crystala v zadrego. Prizor bi lahko bil dober komičen skeč. Vendar se ne ujema z likom junakinje, ki nam je vse do tega hipa predstavljena kot precej zadržana. Sally Ryanove se ne bi nikoli tako vedla. Scenaristka in režiser sta žrtvovala psihološko konsekventnost, da bi izzvala smeh, in takšen smeh je poceni, ker ni organski del filma.

Primer nevsiljivega naravnega humorja, ki izraste iz situacije in likov, najdemo v Loachevem mladinskem filmu Kes (1969), ko je skupina dijakov prisiljena poslušati hruljenje šolskega predstojnika o pomakanju "discipline ali poštenosti ali morale ali dobrega vedenja" med mladino in se muči, da bi pridušila svoj smeh. Fantje so naravni, prepričljivi, simpatični. Film nas pritegne v situacijo tako, da se ne smejemo likom, ampak se smejemo skupaj z njimi. V dobri običajni komediji bi se ta prizor stopnjeval do vrhunca. Ampak v Kesu se razpoloženje v prizoru naglo spremeni, ko predstojnik fizično kaznuje dijake s palico.

Takšnih prizorov je v Loachevih filmih veliko. V filmu Sodrga (Riff-Raff, 1991) se pogovor med delavci na črno spremeni v strasten in duhovit prepir o tem, kdo je izvolil Margaret Thatcher. V nasprotju s tem je prizor v istem filmu, ko muslimanke v pajčolanih presenetijo delavca v banji, manj naraven in zato tudi manj smešen. Sestavljen je v slogu klasične filmske farse in v kontekstu filma deluje skoraj izumetničeno.

Išče se Eric si lahko marsikaj dopusti, ker je s pojavo Cantone ustvaril napol fantastično situacijo, zelo nenavadno za realista Loacha. Ampak humor je vseeno zemeljski. Izrašča iz prepirov o nogometu v točilnici, iz poskusov kolegov, da bi razveselili nebogljenega Erica ali da bi ga izvlekli iz potrtosti z amatersko skupinsko terapijo ("Upam, da to ni neka čudaška kultna zadeva," reče eden od prijateljev. "Ne bom slekel hlač.").

In Loachu je v prid, da lahko izpelje takšne krute prizore, kot je ponižanje Erica s strani kriminalcev ali vdor policijskih komandosov v hišo, in še vedno obdrži komičen in optimističen ton filma. Saj v pravi komediji junaki morajo premagati težave, preden naredijo boljši svet zase.

Loach v intervjujih deluje kot skromen človek. Na film gleda kot na kolektivno umetnost in svoj uspeh pripisuje scenaristom, s katerimi je sodeloval. "Nikoli mi ni bilo jasno, kako nekateri režiserji sploh lahko govorijo o 'svojem' filmu," je rekel. Ampak je nekaj konsistentnega v njegovih filmih, ne glede na to, ali so jih pisali Laverty, Nell Dunn, Troy Kennedy Martin, Bill Jesse ali kdo drug iz niza scenaristov, s katerimi je delal.

Sočutni opazovalec

Loach ni samo mojster svoje obrti, s posebnim darom za nasilje nežanrskega tipa in ustvarjanje občutka, da so liki izrasli iz svojih okoliščin. Kot je nekoč sam zapisal, prevzame vlogo "sočutnega opazovalca". Kot tak lahko sočustvuje s konservativno muslimansko družino v filmu En ljubi poljub (Ae Fond Kiss, 2004) in z otrokoma, ki se ji upreta, pa tudi z mlado ženo, kristjanko, ki se znajde v spopadu z družino, ali z izkoriščanimi imigrantskimi delavci v izredno pesimističnem Svobodnem svetu (It's a Free World, 2007) ter do neke mere celo z mlado žensko, ambiciozno sitno kapitalistiko, ki jih izkorišča.

V Išče se Eric je njegovo sočutno opazovanje proizvedlo odlično komedijo. In čeprav je film komedija, ostaja zvesta Loachevi viziji sveta. Film odpira še en pogled v Loachev svet britanskega delavskega razreda in čeprav je poudarek na humorju, vsebuje vse osnovne značilnosti režiserjevih filmov. To je svet, ki, v bistvu, ni svoboden. Film se odvija v proletarskem Manchestru, v katerem mali kriminalci ogrožajo družine in policijski specialci lahko vdrejo v hišo in ljudem obrnejo življenje na glavo. In tu je tudi iskrena vera v moč ljubezni, ki jo v Loachevih filmih lahko zrušijo takšne stvari, kot so brezdomstvo ali zasvojenost, in vendar lahko tudi zmaga na način, ki se, zaradi dobro dodelanih likov in okolja, vedno za las izogne občutku obrabljenosti.