Slog, v katerem so pesmi izpisane, zbuja vtis, da je nastanek pesmi spodbudilo močno notranje dogajanje, ugibanje na to temo pa nam pravzaprav odpravlja sama avtorica, ki priznava, da je zbirka nastala v kratkem časovnem obdobju, nekako eruptivno, o "izbruhu" pa priča tudi podatek, da je v pripravi na objavo že naslednja avtoričina zbirka, ki je nastala skoraj sočasno s Sončnim obratom. Podatek je seveda nebistven za interpretacijo posamičnih pesmi, vendar pa ponuja splošno sliko o načinu zorenja pesemskih tvorb: dovršile naj bi se že v notranjih procesih avtorja samega, ne pa šele v zapisu, njegovih morebitnih spremembah, popravkih in izboljšavah.

Kljub nemirnemu ozadju, ki je porodilo Sončni obrat, pa ta prinaša že iz prvih zbirk znan ekonomičen, zglajen izraz, prost, dosledno kratek verz, sestavljen bodisi iz ene besede bodisi iz ene povedi. Pesmi so smotrnosti zavezane tudi v osredotočenju na en sam doživljaj, zamisel, vpogled, odziv, odpirajo se v eno samo smer in v en sam smisel. Pesmi so tako sestavljene iz ene same plasti, njihova napetost pa raste iz vrhnje ravnine te poezije, iz strogega pomena ubesedenega. V večini pesmi je prepoznaven postopek, ko se prvotno izgrajena podoba preporodi, kdaj izrodi, v novo podobo, ki je s prvo navadno že v odnosu: bodisi kot njena ustaljena metafora, bodisi pripada skupnemu tematskemu polju. Take pesemske strukture so pogosto privlačne, najbolj prepričljiv pa je način, kako se nove podobe komajda opazno, diskretno naselijo v pesmih in zasidrajo pomen. Kot v pesmi Puščava v malem: "V peščinah se vihar / lovi skrivalnice. / Pa tak vihar. / Kaj mu mar, / saj je njegov jutri / že varno zasut / v včeraj, / in danes / bo ravno tako / dvignil prah / v peščeni uri."

Pesmi zaznamuje jasen, poudarjeno prizadet in afektiran ter včasih umetelen jezik: ljubezni neizrekljive, pekoča meduza ljubezni, pa tak vihar, polzi solza, neslišno kričim. Dilemo oziroma problemsko plat pesmi pogosto izpiše v neposredni trditvi ali vprašanju: "Gotovo je bistvo / v sredici, / do katere / se ne morem / pregristi." "Hodim skozi dneve / kakor med panoji / dolgočasne razstave /.../ " "skrajni čas / za vprašanje, zakaj nadaljevati." Kar nekajkrat se je zapišejo ustaljene, v pesništvu pretirano elokventne primerjave: "Mar me ne / prehitijo / vse režeče zveri / povsod naokoli?" Posamične pesmi tako zaživijo, kadar se v njih uvajalna podoba spontano razraste v presenetljiv pomenski poudarek, manj, kadar nadaljnje podobe zgolj poudarjajo že nakazan problem. Na površje pa tu in tam prinese kako konteksta pesmi osvobojeno sintagmo: zamizni raj, visokopetni kazalci, gojena oblika laži, sončev obrat žoge ali krpanka živetja. Zbirka kljub ambivalentnemu jezikovnemu vtisu uspe odtisniti svoj pečat pristnega čustvovanja in odkritega čudenja, prekomerno pa se ukvarja z generičnimi problemi in bivanjski vprašanji, ki se posamezniku porajajo na poti in na katera ne obstajajo zares objektivni odgovori, kakršne pesmi terjajo od bralca, pač pa zgolj subjektivna manira spopadanja z njihovimi razsežnostmi.

To je tudi mesto, ki poraja večji del sodobne poezije, ki se ji redko poda pretirano in odkrito jadikovanje nad ubožnim stanjem stvari. V njej je tisto, kar avtorica imenuje "pritlehni vsakdan", obravnavano kot pisan bazar, neizčrpni vir navdiha in idej. V iskanju resnic, ki bi veljale, in v iskanju forme, ki bi vsakdanjost prikazala kot nizkorasel značaj, v iskanju besed, ki bi osvetlile plemenito željo in težnjo, se poeziji izmakne skrivnost: njena vloga v pesmih je zreducirana na sicer umestna, a tudi preveč umna in umljiva, domala vsakdanja vprašanja. To je tudi temeljno protislovje te poezije: z malo besedami kdaj pa kdaj pove preveč.