Zgodaj popoldne je, okoli Dvora pa so na majhnem prostoru kar štiri vojske: Hrvati še niso vkorakali v mesto, bošnjaške sile so na drugem bregu reke, srbske so se umaknile prejšnjo noč, na sredi pa je enota dvesto "modrih čelad" iz danskega bataljona Unproforja. V Dvoru na Uni ni žive duše, vsak, kdor je mogel, je svoje življenje pospravil v nekaj torb in zbežal skupaj z vojsko. Vsi niso mogli: devet starih, onemoglih in duševno zaostalih so pred umikom evakuirali v šolsko stavbo. Tu bodo na varnem, saj so danski vojaki pred šolo, dva pa celo v bunkerju na strehi poslopja.

Ob 14. uri in 25 minut Danci na šolskem dvorišču opazijo dvanajst oboroženih vojakov v maskirnih uniformah brez oznak. Eden od njih vrže granato in razstreli šolska vrata. Danski vojaki jih imajo na muhi. V glavah jim odmevajo kriki iz šole in hamletovska dilema - ubiti ali ne ubiti?

Pokličejo poveljstvo in vprašajo, kaj naj naredijo. Trideset jih je, trikrat več od napadalcev, nahajajo se dobesedno nekaj metrov stran, izvrstno so oboroženi in dobro izurjeni. Toda general Jorgen Kold jim ukaže, naj ne ukrenejo ničesar in naj samo opazujejo, kaj se bo zgodilo.

Nato se je zaslišala še ena eksplozija in kratek rafal. V naslednjih petnajstih minutah so bili vsi hendikepirani in bolni v šolski zgradbi, večinoma nepokretni starci in invalidi, drug za drugim pobiti z granatami in rafali iz kalašnikovih. Na šolskem hodniku so ostali razmetani invalidski vozički, bergle, očala, mlake krvi in devet iznakaženih trupel. Danski vojaki so ubogali ukaz: stali so ob strani, nekaj metrov od prizorišča strašnega pokola, poslušali srhljivo stokanje in opazovali.

Nekaj ur kasneje, okoli sedmih zvečer, so v Dvor vkorakale enote hrvaške vojske. Reporter Večernjega lista je fotografiral trupla, oficirji hrvaške vojske so zločin prijavili nadrejenim, danski vojaki pa so poslušali in opazovali.

Dobro so poslušali in opazovali ter si dobro zapomnili. Naslednjih šestnajst let se jim bodo v nočnih morah vračali stokanje in prizori iz šole v Dvoru na Uni. Danski vojaki so si zapomnili, saj so danes edini, ki se še spominjajo pozabljenega pokola ob robu velike, zgodovinske Nevihte. Trupla so že zdavnaj zakopana, v arhiv so zakopane tudi fotografije Večernjega lista, nekje na mračnem in neoznačenem mestu je zakopana prijava hrvaških oficirjev, zakopano in kot državna skrivnost zapečateno je poročilo danskih vojakov.

In vendar, ko se je v Haagu končalo sojenje hrvaškim generalom za zločine v operaciji Nevihta, jih je zlomilo. Jan Wellendorf, ki je s tridesetmetrske razdalje opazoval pokol nemočnih invalidov, je odprl srce novinarjem danske televizije BT. "Lahko bi ubili napadalce, to je bilo lažje kot streljati v igračke v zabaviščnem parku Tivoli," je rekel Jan. "Videli smo pobijanje, a nismo smeli posredovati."

Javnost je bila zgrožena in Danska je dobila svojo Srebrenico, tako kot imajo srebreniški genocid na vesti Nizozemci. Pričanja danskih vojakov so sprožila zahteve po preiskavi dogodkov iz leta 1995: kako je bilo mogoče, da dobro izurjena, opremljena in oborožena enota mirno opazuje peščico morilcev, ki pred njenimi očmi drugega za drugim likvidira devet invalidov?

Odgovor je preprost in pozna ga vsak bruc kavarniške geopolitike: malo banijsko mestece Dvor na Uni leži, kot pove že samo ime, na reki Uni. Po reki Uni pa, na nesrečo deveterice nesrečnikov iz dvorske šole, teče običajna voda. Če bi po kanjonu Une in skozi Dvor proti reki Savi namesto običajne vode tekla nafta, bi deveterica invalidov iz šolskega poslopja preživela Nevihto. Dvesto danskih vojakov ne bi mirno gledalo pokola v Dvoru na Nafti in general Joergen Kold svojim vojakom nikoli ne bi ukazal, naj držijo cevi proti zemlji. Bilo bi lahko, še lažje kot - če parafraziram vojaka Jana Wellendorfa - streljati v Moamerja Gadafija v Tripoliju.

In to je seveda res. Če ne bi bilo, Tripoli ne bi bil Tivoli, zabaviščni park za zavezniško letalstvo, in Gadafijeva palača ne bi gorela, če bi po libijski puščavi namesto nafte tekla reka Una. In slaba vest danskih vojakov danes ne bi bila poslednje počivališče devetih onemoglih, nepokretnih bolnikov iz malega mesteca Dvor na Uni.

A o tem se v nesrečni državi, po kateri namesto nafte teče voda, ne govori. Devet trupel iz šole v Dvoru je samo devet križev, devet zarez na veličastni svobodi, odvečno vprašanje. Oni so v vsej zgodbi najmanj pomembni, o teh devetih življenjih ne vemo prav nič. Izvedeli pa bomo, ali pa tudi ne, vse o tem, zakaj so Danci dobili ukaz, naj ne posredujejo, morda bomo izvedeli tudi, kdo so bili morilci, ali so bili to, kot trdijo Srbi, hrvaški vojaki ali - kot trdijo Hrvati - srbski vojaki na umiku. Ali morda bošnjaški vojaki z drugega brega reke.

In odgovor na mater vseh vprašanj, edino, ki v vsej zgodbi muči varuhe hrvaške svobode: zakaj se je danskim vojakom po šestnajstih letih vest prebudila ravno danes, ko so bili hrvaški generali obsojeni zaradi zločinov v Nevihti?

Morda zato, prav je, da dopustimo tudi to možnost, ker jo imajo.

Če bi takšno ali kakršnokoli vest imeli tudi hrvaški vojaki in varuhi svobode, devetih trupel iz Dvora na Uni ne bi imeli šestnajst let zakopanih v tuji. Tako kot tistih dvanajst vojakov, danes nekogaršnjih mož, očetov in dobrih sosedov, niti v enem samem trenutku ni imelo tiste hamletovske dileme - ubiti ali ne ubiti.