No, Toni Kukoč je iz Benettona po tistem odšel v Chicago Bulls, postal trikratni prvak NBA lige, najboljši šesti igralec lige in le za las mu je Michael Jordan speljal naslov najboljšega igralca finala proti Utahu. Jure Zdovc in Božidar Maljković pa sta končala kot selektorja slovenske košarkarske reprezentance.

Naj mi nesporna velikana Jure in Božo oprostita ta moj cinizem, ki se mu nisem mogel upreti, a rad bi le povedal, da se je tistega leta 1993, kar so ugotavljali že mnogi pred menoj, začela kriza evropske košarke, ki traja še danes. Seveda so bili vmes prebliski, za katere je bila zaslužna bodisi romantična litovska košarka (enkrat s Sabonisom in Marčulionisom, drugič z Jasikevičiusom in Šiškauskasom) bodisi zlata španska generacija (z Gasolom in Navarrom), a kljub temu v Evropi že vrsto let gledamo igro trenerjev, v kateri le sem ter tja prevladajo individualne sposobnosti posameznikov.

Zato ni čudno, da je v današnji Euroligi Juan Carlos Navarro morda še edini "znalec", ki je zmožen sam spreminjati potek določene tekme, pa še njega so v tistem na smrt dolgočasnem četrtfinalnem obračunu "velikanov" med Barcelono in Panathinaikosom povsem uničili Obradovićevi "diamantidisi". Bilo je tako zelo zanimivo, da sem pri neodločenem rezultatu nekaj minut pred koncem odločilne tekme mirne duše preklopil na posnetek nogometnega obračuna med Boltonom in Fulhamom.

Da bi lahko ta trenerska "antireklama za košarko" žela kontinuirane uspehe, je bilo na žalost vseh ljubiteljev košarke poleg lepote treba žrtvovati še marsikaj drugega. Le kako naj drugače razumemo to neprebavljivo poljubno "prilagajanje" sodniških kriterijev zdaj tem, zdaj onim agresivnim defenzivcem (v NBA že leta načrtno ščitijo napadalce, saj vedo, da brez košev ni košarke), cel niz nekaznovanih sodniških harakirijev in boleče nedodelana pravila igre, ki so vsakič znova čudežno nedodelana prav po meri določene ekipe. In ko se za povrh niti namerno stopanje na glavo nasprotnika ne sankcionira (kaj šele, da bi nekdo v Evropi kaznoval "nedolžne" zamahe s komolci), je jasno, da bo vsaka vrsta zanimanja, razen strogo navijaškega, začela upadati.

Evropska košarka je namreč z leti postala čvrsta moška igra, v kateri vladajo raznorazni tsartsarisi in kjer se pravila igre določajo sproti, včasih kar med polčasom tekem, glede na njihov potek.

V tem evropskem duhu je bil odigran tudi finalni obračun NLB lige (ki v svoji poljubnosti pridno sledi evroligi) med Partizanom in Olimpijo, kjer so "odlični" hrvaški sodniki pač zgolj "prilagodili" svoj sodniški kriterij beograjskima dvestokilašema Katiću in Jawaiu in smo bili igralci deležni tekme, v kateri je bilo podeljenih več udarcev kot takrat, ko je v isti dvorani nastopal Dejan Zavec. Reči, da je bil ta "kriterij" za vse enak, je ob tistem, kar smo videli na igrišču, tako cinično, da bi smeli vsi (ne samo oni, ki jih je s sedežev izrinilo tisoč organizatorjevih najboljših prijateljev v črno-beli opravi), ki smo si prišli v stožiško dvorano ogledat košarkarsko tekmo, od Romana Lisca in Danka Radića zahtevati svoj denar nazaj.

Sam si pač prejšnji četrtek nisem želel ogledati rokoborbe v grško-rimskem slogu, in ko se je od mene le nekaj metrov oddaljeni sodnik ob iz aviona vidnem namernem udarcu igralca brez žoge iz nekega razloga pretvarjal, da je to sestavni del športa, me je prvič v življenju prijelo, da bi skočil na igrišče in z incidentom prekinil to norčevanje iz košarke. Verjamem, da je med tekmo podobno čutil tudi Jure Zdovc, ki se je v nekem trenutku odločil, da se tega ne gre več.

Vodilni akterji evropske košarke, ki je v razmerju do ameriške vsako leto bolj tretjerazredna, v svoji neskončni vzvišenosti preprosto nočejo dojeti, da edini razlog za vse večji prepad med ligama še zdaleč ne tiči v tem, da v ZDA trenutno igra 99 odstotkov najboljših košarkarjev na svetu. Problem je namreč predvsem to, da si v Evropi, kjer bo že kmalu, tako kot v rokometu, vse prepuščeno sodniški presoji in njihovemu "kriteriju", iz nekega razloga domišljajo, da je to, kar nam servirajo, butična košarka za sladokusce, v resnici pa je le navaden peskovnik za posvečene, kjer se zdi vsem normalno, da zmaga ekipa, ki dobro dela "tudi" zunaj igrišča.

In edino, kar me pri tem vsem tolaži, je, da bo na čelu naslednje ekipe, zaradi katere bom izgubljal živce, prav Božidar Maljković, ki se v prostoru prostih sodniških presoj in prilagodljivih kriterijev preverjeno odlično znajde. Verjamem, da še bolje od svojega nekdanjega vajenca Jureta Zdovca, ki nas je na Poljskem popeljal do odličnega četrtega mesta.