Za katere kategorije turistov so takšne počitnice?

To so počitnice za ljudi, kar je najbolj boleče. Ni kategorije. Za enega je merilo nizka cena, za drugega to, da je bil vsak dan pijan, za tretjega, da je šel v Španijo. Tam se vsi najdejo. Britance za 99 funtov vozijo v Španijo. In kaj dobi takšen gost? Odplaknejo ga za točilni pult, zato podpirajo tiste, ki na dan spijejo deset piv po štiri evre, saj to skupaj nanese 40 evrov. To je vprašanje filozofije. Stvari so postale tako relativne in tudi umazane.

Današnji človek je preobjeden vsega, Amerika nas je strahotno pokvarila. Tam je na vsakem kilometru neka neumnost - umetna, plastična in potem vešče prodana. V človekovi naravi pa je, da hoče vedno več, vedno višje, vedno bolj noro. V Ameriki imajo umetno narejene hribčke s sto tisoč gugalnicami, drsalnicami... A ko potrkaš po stavbi, vidiš, da je iz plastike ali mavca. Če greš na blejski grad in potrkaš po kamnu, se boš udaril, v Ameriki se ne boš, saj je vse mehko, plastično.

Toda Američani očitno znajo to plastiko zelo dobro prodati, saj so bili v letu 2010 po turističnem obisku druga najuspešnejša država na svetu, takoj za Francijo.

Znajo jo prodati in tudi ne. Naredijo moralno famo, kako težko je dobiti vizum za ZDA, potem hoče vsak tja. Če bi v Sloveniji naredili to famo, smo ga nasrkali, saj bi bili prepolni gostov. Nehajmo govoriti o množičnem turizmu, saj pri nas ni mogoč. Slovenija je premajhna. Ko na Bled spustiš 10.000 do 15.000 ljudi, je prepoln, poka po šivih. Na kvadraturi, na kakršni imajo v ameriškem Disneylandu parkirišče, je ves Bled. Nihče si ne predstavlja, da si, ko greš v Disneyland, povsem izčrpan, ko parkiraš na robu parka, saj moraš potem kilometer do dva peš do vhoda, pri nas pa si že zelo daleč, če si od parkirišča do vhoda v objekt oddaljen več kot petdeset metrov. V Sloveniji ni množičnega turizma in ga tudi ne more biti.

Kakšna je še razlika med turizmom leta 1967, ko ste začeli delati v tej panogi, in danes?

Takrat je po svetu potoval približno enak odstotek Evropejcev kot danes Rusov. Na potovanje v Anglijo smo se psihično pripravljali pol leta, danes se za pot v London odločimo ob kavi, vzamemo osebno in kreditno kartico in za sto evrov smo tam. Takrat si je dopust privoščilo deset odstotkov Evropejcev, zdaj si ga šestdeset odstotkov. Takrat se je začel bolj organizirani turizem, pojavili so se reaktivci, letelo se je z letali, potovalo z avtobusi, z gradnjo evropske infrastrukture se je skrajšal čas potovanja po cesti, turistični kraji so se približali, najbolj z ljubljanskim letališčem. Pred štirimi desetletji je bila tudi hotelska soba s tekočo vodo pravo razkošje, polovica sob je imela na omarici vrček z vodo, kopalnica je bila na hodniku...

Pa da ne boste mislili, da je bilo tako le pri nas. V Avstriji, Švici, Nemčiji ni bilo nič bolje. V 70. letih prejšnjega stoletja je bil slovenski turizem po kakovosti ponudbe v evropskem vrhu.

In kje je danes?

Ni daleč stran. Vprašanje je le v glavah, v dojemanju, kam gre kdo na dopust.

Kako nas dojemajo tujci?

Kot vzhodno Evropo. Kot Don Kihot se borim proti temu, a potrebovali bomo nič manj kot štirideset, petdeset let, da jih prepričamo, da ne sodimo tja.

Ste direktor blejske turistične agencije Mtours, specializirane za privabljanje tujih gostov, predvsem Britancev. Kako jih pritegnete v Slovenijo, ki ima bolj skromne letalske povezave?

Nismo osredotočeni le na Britance, tudi na Skandinavce, Nizozemce, Nemce smo, a smo za Britance in Skandinavce po cesti predaleč. Tako kot je moral imeti Nemec včasih jajca, da se je z avtom peljal v Jugoslavijo, danes velja za Šveda, Norvežana, Finca. Z avtom potuje k nam 24 ur, zato so Avstrija ali severna pobočja Alp v njihovem skrajnem dosegu.

Podobno je z Nizozemci, ki pregovorno slovijo kot zelo počasni vozniki. Po avtocesti se peljejo z 80 do 90 kilometri na uro, zato do Slovenije potujejo 15 ur, za volanom pa se običajno izmenjujeta dva voznika, da v enem dnevu prispeta do Alp. Pa bi lahko, če bi vozila sto na uro, z vsemi postanki na meji, v enem dnevu mirno prišla do Rovinja. In ker Nizozemci do Slovenije potujejo dva dni, raje letijo z letalom, saj je to hitreje in tudi ceneje, kot če z avtom potujejo dva dni in morajo vmes enkrat prenočevati. Toda z letalskimi povezavami smo zelo šibki.

Na nedavni seji sveta za turizem se je vlada odločila, da se bo Slovenija intenzivno osredotočila na vzpostavljanje novih letalskih povezav.

To je blablabla. Kako bomo to dosegli, ko pa je lastnica letališča država, prav tako letalskega prevoznika Adrie Airways. Enako velja za Luko Koper, tudi velika podjetja so napol državna. In tem je za nove letalske povezave malo mar. Kako izpeljati ta projekt, je predvsem vprašanje Adrie in njenega vodenja. Morda z državnim denarjem, s tihimi subvencijami, kot subvencionirajo nizkocenovne letalske prevoznike. Letalske povezave pogrešam predvsem s Skandinavijo. Skandinavec je zelo dober gost, vprašanje je le, kako ga pridobiti k nam, saj Švedi povečini ne vedo, kje je Slovenija. Vprašajte jih, težko verjamem, da bo eden od desetih to vedel.

Torej je imela gospodarska ministrica Darja Radić prav, ko je ob svojem imenovanju na ta položaj rekla, da je prepoznavnost blagovne znamke slovenskega turizma katastrofalna.

V tej točki ima ministrica prav. Slovenija je kot dežela slabo prepoznavna.

Britanci vedo, kje je Slovenija?

Tudi ne.

Pa Nemci?

Že bolj. Zaradi Avsenika. Toda to je trideset let glasbe, ki je določenemu deležu ljudi prišla v ušesa. To se ni zgodilo z danes na jutri. Nemec je najprej prihajal v Avstrijo, potem je zaradi Avsenika prišel pogledat k nam čez Karavanke, naslednje leto je prišel sem na dopust, ker je bilo ceneje. To je šlo eno z drugim. V Nemčiji nas tisti, ki nas poznajo, poznajo kot razmeroma čisto in varno deželo. To velja predvsem za Bavarsko, medtem ko nas severna Nemčija ne pozna. Gre za vprašanje dojemanja. Elana, Gorenja, Iskre ne povezujejo s Slovenijo. Včasih so poznali jugoslovansko Iskro, saj je Jugoslavija skrbela za promocijo, z osamosvojitvijo se je to izpraznilo kot balonček.

Pa saj Slovenija za promocijo turizma na leto nameni okoli devet milijonov evrov.

Res je, a se vprašajmo, koliko od tega porabi Slovenska turistična organizacija za lastno preživetje? Šest, sedem milijonov, torej ni res, da gre za promocijo turizma devet milijonov.

Bi bili učinkovitejši, če bi vlada vsako leto zakupila oglas na televizijski postaji CNN, kot da imamo posebno institucijo za promocijo turizma?

Ne, toda politika v Sloveniji je samovšečna. Misli, da je sama sebi namen. Nekoč je skrbela za to, da smo bili prepoznavni. Če je naš politik vzpostavil zvezo s kolegom iz tujine, je ta zagotovil zvezo naprej med gospodarstveniki, ki so druženje nadaljevali na ekonomskih temeljih, politiki pa so potem stopili stran. Zaradi tega imamo še vedno tako dobre povezave z Bavarsko, toda danes politiki delajo le zase.

S predsednikom vlade Borutom Pahorjem hodijo po obiskih v tujino tudi turistični gospodarstveniki...

Saj hodijo, toda to so posli, ki jih neki gospodarstvenik sam ne more obiti. Tukaj so pomembni stiki na malce nižji ravni, ki bi jih z agresivno politiko lahko gospodarstvenik sam dobil, a bi za to porabil ogromno denarja, ki pa ga ni. Ko politik odpre majhna vrata, se gospodarstvenika srečata in skleneta posel. To je politika majhnih korakov. Z Libijo in Irakom smo imeli včasih megalomanske posle, za katerimi je stal vrh države.

Toda v turizmu ni megalomanskih poslov, saj ljudem ne moreš zapovedati, kam naj gredo na dopust. V turizmu postanejo posli megalomanski šele takrat, ko se neka stvar razvija deset, petnajst let in potem z nekega trga dobiš 100.000 gostov. O tem, kam bo šel na dopust, ne odloča le vsak posameznik. Na to vplivajo tudi številni zunanji dejavniki, kot so cene, čas, antipatije, simpatije. O tem, kdo bo proizvajal avtobuse, pa odloča le gospodarstvo. Popolnoma vseeno je namreč, ali bo to počel Francl ali Janez, nekdo bo. V turizmu pa moraš za tisoč avtobusov dobiti 100.000 gostov in tem ne moreš ukazati: Ti boš šel tja in tja. Ponavljam, v turizmu ni megalomanskih poslov, so pa veliki posli, a traja, da do njih pride, saj je pomembno, kako nas gost dojema.

Dejali ste, da nas Nemci poznajo po Avsenikih. Kako pa nas dojemajo Italijani in Avstrijci?

Avstrijci kot sosede, ki jim nismo prav preveč všeč. Jaz temu pravim alpska fovšija; tako kot smo mi zavistni njim, so tudi oni nam, saj nam nekatere stvari uspevajo. Denimo to, da imamo hotele polne jeseni, pozimi in na pomlad. Kakšen trn v peti je bil Avstrijcem Elan! Pregriznili bi se. Nam so Avstrijci trn v peti zato, ker so prav tako uspešni, Italijani pa nas najdejo, ker smo cenejši in ker radi potujejo.

Kakšni gostje so Britanci, ki jih je na Bledu, kjer živite in delate, največ?

Slabih in dobrih gostov ni. Tisti, ki je slab gost, bi rad bil dober, a nima denarja za to. Toda zaradi tega, ker si marsičesa ne more privoščiti, še ni slab gost. Najdimo mu, denimo, cenejšo ribo, slabšo po rojeni kakovosti, a ne tako, ki je stara in zanič, in smo ga za vse večne čase privezali. Ko bo imel denar, bo prišel k nam na dopust, ne bo šel drugam. Čista pogoltnost pa je, če pričakujemo, da bo takšen gost naročil brancina ali orado, če ima denar le za sardelo ali sardona. Pa mu prodaj to. Sicer boš malce manj zaslužil, toda tega gosta si s to gesto kupil. Bodi človek. Če nekdo nima, zaradi tega ni slab gost. Če mu vljudno in z nasmeškom za malo denarja ponudiš ustrezno kakovost, bo večina to sprejela in bo tisto nekaj malega denarja, kar ga ima, zapravila pri tebi. Po drugi strani bi se počutili počaščeno, ker jih nismo zatolkli s kaviarjem.

Opisano ne velja za ruske goste, ki slovijo po zapravljivosti...

Kdor je nenadoma obogatel, razmetava denar in se širokousti, ni kakovosten gost, ki ve, kaj hoče, in ki bi poznal razliko med vini, mesom. Takemu lahko prodaš purana namesto noja, pa ne bo prepoznal razlike. Zame osebno to ni niti pristop niti pravi turizem. Po eni strani je krasno imeti goste, ki veliko in brezglavo zapravljajo, toda nikar ne upajmo, da se bodo še kdaj vrnili. Nikoli ne bodo šli dvakrat na isto mesto, saj hočejo videti vse. Žejni in lačni so novih krajev, novih delov sveta. Rusija tudi ni tako prekomerno bogata, da bi k nam petdeset let hodili sami bogataši, saj jim jih bo zmanjkalo. Zato turizma ne moreš graditi na tem.

Kaj pa Britanci, so znani po tem, da se vračajo?

Veliko se jih vrača oziroma je pri njih veliko kolobarjenja. Ko so malce starejši, se vrnejo v dva do tri kraje, kjer jim je bilo lepo, ko so bili mlajši. Si pa že po genski zasnovi želijo predvsem sonca.

Tudi smučat prihajajo v Slovenijo, a ravno spretni na smučeh niso...

To je moda. Britanci smučanja nimajo v genih, kot ga imamo Slovenci, Avstrijci, Norvežani in še kdo. Pred približno štiristo leti, ko je bila kratka ledena doba, so drsali po kanalih, pravega snega pa pri njih ni nikoli bilo, zato smučanja nimajo v genih.

Kam ste to zimo namestili britanske smučarje, ko je bil Ski hotel na Voglu zaprt, prav tako več hotelov v Bohinju?

Na Bled in v Kranjsko Goro, v Bohinju pa v hotel Jezero in penzion Kristal, saj je to na žalost vse, kar tam deluje.

Zaprt je tudi hotel Bellevue, v katerem je kratko obdobje bivala in ustvarjala znamenita pisateljica Agatha Christie. Tudi v egiptovskem Asuanu je ob Nilu hotel, v katerem je Christiejeva pisala eno od svojih kriminalk, toda ta objekt je danes zaradi Agathe Christie takšna turistična privlačnost, da je treba za čaj ob petih na njegovi terasi odšteti celo premoženje. Zakaj sobe 204, v kateri je v hotelu Bellevue bivala slavna pisateljica, ne znajo unovčiti tudi Bohinjci?

Sem proti delitvi na to, da nekdo zna, drugi pa ne. Tukaj gre za vprašanje praga rentabilnosti. V Asuanu imajo na leto skoraj pol milijona potnikov. Določen odstotek jih gre v muzeje, kar pomeni, da z vstopninami poberejo dovolj denarja, da se muzeji preživijo. Ko bo v Bohinju toliko potnikov, bo muzej Agathe Christie tudi živ.

Toda pogoj za to, da dobiš potnike, je, da imaš primerne objekte. Teh pa v Bohinju ni. Hoteli propadajo. Vsaj večina.

Drži, toda Bohinj bi poleg obstoječih objektov, dobrih ali slabih, napol propadlih, potreboval še okoli dva tisoč dodatnih postelj. Tako kot bi jih Bled potreboval še nekaj tisoč, ne samo hotelskih, vseh možnih. Nikar ne mislite, da so kakšne strahotne razlike med Bledom, Asuanom, Bangkokom... Povsod je določen odstotek gostov, ki gredo nekaj gledat. In če imaš dovolj velik bazen, da iz njega črpaš, boš imel dovolj gostov za restavracije, nočne lokale, muzeje, dnevne izlete, fotografiranje ptic... V tem je bistvo. Stvari, ki uspevajo v tujini, pri nas zaradi naše majhnosti ne morejo uspevati, za nameček na neki produkt obesimo še vso birokracijo od Ljubljane navzdol. Gremo tako daleč, da celo hrano uvažamo, čeprav bi jo lahko sami pridelali, a se v naših glavah nič ne splača.

Je med gosti, ki pridejo na Bled, veliko povpraševanja po slovenski hrani? Lani so menda jedli bolj špagete, ker so cenejši. Je to povezano s finančno krizo?

Je, pa tudi z miselnostjo in očmi, saj oko prodaja. Če je restavracija lepo urejena, ljudje vstopijo vanjo in tudi kakšen evro več zapravijo. Ali izbirajo slovensko hrano ali ne, pa je vprašanje, kaj je resnično slovensko. Slovenske jedi so in niso slovenske. Imamo skupek jedi, ki so alpska kuhinja. Pražen krompir je od Francije do sem, zaseka je po vseh teh deželah, prav tako ocvirki in sir z luknjami.

Kaj pa kremne rezine, so tudi te povsod?

Takih kot na Bledu drugod ni, saj je kremna rezina k nam prišla z ravnice. Ta, ki jo je prinesel na Bled, je bil iz Sente.

Pa je enaka kot pred štiridesetimi leti? Nekateri se pritožujejo, češ da ni več tako kakovostna in da je tudi draga.

Mislim, da kakovost blejski kremni rezini ni padla, problem pa nastaja drugje. Včasih je bila narejena iz jajc, masla, mleka in smetane, danes pa predpisi zahtevajo uporabo rastlinske masti ali smetane, da lahko zdrži več dni. Na Bledu je enaka, ker se jo porabi isti dan, tiste, ki jih prodajajo dva ali tri dni, pa zaradi predpisov ne morejo biti enake.

Pravite, da je Bled, kjer živite od rojstva, v resnici še lepši kot na razglednicah...

Res je. Bog nam je Slovencem dal to srečo, da so nekateri kraji v resnici skoraj lepši kot na sliki. Na Bledu je razmerje Alp, Karavank, Pokljuke z vodo, otokom in gradom postavljeno tako, da je to že naravni fenomen. Zame je težko najti še kje tako lepe kraje in poglede, kot so tudi v Ljutomersko-Ormoških goricah s terasami. V Španiji, denimo, se voziš dvesto kilometrov med vinogradi, ki pa so videti turobno, industrijsko, nerealno, nadrealistično. Jeruzalem s svojimi vinogradi in cerkvico na vrhu hriba pa je tako idiličen kot Bled. Podobno je na Krasu, ko prideš iz Pivke proti Brkinom, kjer se prepletajo rumena, zelena in rjava barva, kjer je nekaj zoranega, nekaj zelenega in nekaj v cvetju... Ti pogledi so fenomenalni, mešanica marelic, breskev in vinogradov v Goriških brdih prav tako. To dela Slovenijo zanimivo in enkratno.

Pa si vaši gostje na Bledu kaj od tega ogledajo? Povprečna doba bivanja v Sloveniji je namreč tri dni. Ni to malo?

Ogledajo si Postojnsko jamo, dolino Soče, Kras, včasih tudi Dolenjsko. To, da gostje pri nas ostanejo tri dni, ni malo. To statistiko je treba gledati realno, kajti v nočitvah je zajet tudi poslovni turizem. Računati morate, da ko je nekdanji ameriški predsednik Bill Clinton eno noč spal v Ljubljani, je bil tudi on zaveden v to eno nočitev. Prav tako vsi njegovi spremljevalci, ki jih je bilo več sto. Avtobus turistov, ki na Bledu ostane teden dni, to povprečje dvigne le na 1,1 nočitve.

Torej je naša turistična statistika v letu 2010, ki govori o treh milijonih potnikov in dobrih devetih milijonih nočitev, povsem spodobna? Zmoremo in prenesemo več?

Prenesemo več, vendar je čar imeti gosta vse leto. Imamo ogromno prostih zmogljivosti, a ne avgusta in za novo leto. Če bomo polni tudi vmes, se bosta v slovenskem turizmu cedila med in mleko. Toda vsak bi, po liniji najmanjšega odpora, prodajal le tisto, kar se samo prodaja. Prodaj oktober ali november v Bohinju, ko je tam grdo vreme, za nameček so tudi hoteli slabi. To je umetnost. Manjka nam razporeditev gostov čez vse leto, morda tudi nekaj višje cene, kajti za kakovost in prostor, ki ju nudimo, povečini nismo predragi. Nekateri sicer so, nekateri so tudi prepoceni.

Kdo je predrag - Obala, hotel Kempinski?

Hotel Kempinski je še prepoceni, kajti če je že prvi hotel poceni, potem mora zadnji propasti. Potrebna so ustrezna cenovna razmerja, saj je v Evropi določen delež bogatih ljudi, bodisi so to poslovneži bodisi uslužbenci, katerih firma je bogata. Ti hočejo le najboljši hotel. Coca-Cola, na primer, je vprašala, kateri je najdražji hotel v Sloveniji. In ker je bila to Vila Bled, so svoje ljudi namestili v njej in jih vsak dan vozili v Ljubljano.

Turizem je pač skupek akcij, stanj, pogojev, ki jih ne moreš vkalupiti. Tako kot ne moreš vkalupiti dobrega kuharja. Tudi švicarskega turizma ni mogoče kopirati v Slovenijo in ne slovenskega v Švico. Lahko ga kopiraš, vendar ga moraš prilagoditi miselnosti domačinov in potem to prodajati, saj ne prodajaš le lepot Bleda, temveč tudi pletnarje, kočijaže, natakarico...

Toda natakarjev nam primanjkuje. Zanimanja za ta poklic ni.

Seveda ga ni, ko pa je Stane Dolanc nekoč vpil, da nismo narod slug in hlapcev. To je norost. Mar je natakarica, ki ga je postregla, manj vredna? Naj gredo vsi otroci v gimnazijo, s tem ni nič narobe, toda iz gimnazije naj se gredo nekateri šolat za natakarja. V tem primeru bodo gosta kakovostno postregli, z njim bodo lahko izmenjali tudi besedo ali dve. Koliko kuharjev svetovnega formata pa je izšlo iz kuharstva? Osemdeset odstotkov jih je med kuharje prišlo iz povsem drugega poklica. Enako velja za najboljše natakarje.

Omenili ste, da svoje goste z Bleda vozite tudi v Postojnsko jamo, ki je nedavno dobila novega lastnika - podjetnika Marjana Batagelja. Je prav, da je ta turistični biser ostal v slovenskih rokah?

Za hotele in restavracije je pomembno, kdo je njihov lastnik, ni pa nujno, da je to Slovenec. Lahko je tudi iz plemena Zulu, vendar mora biti po duši in miselnosti Postojnčan, Notranjec, jugozahodni Slovenec in Slovenec. Če gre po tem vrstnem redu, potem bo šlo Postojnski jami dobro. Lahko je njen lastnik Postojnčan, a bi jo lahko kljub temu vzel vrag, če po značaju ne bi bil Postojnčan, Slovenec in Notranjec. Torej ni vprašanje, kaj si po narodnosti na papirju, važno je, kaj si v glavi in kaj želiš doseči.

Piranskega župana Petra Bossmana zato spoštujem, saj je hujši Slovenec od vsakega Slovenca. Zelo rad ima svojo domovino Gano in družino, toda on je bolj načelen pri tem, da je Pirančan, kot so načelni Pirančani sami. To je bistvo; ni važno, kdo je kdo po papirju, važno je, kdo je kaj v glavi.

So kranjski "gumarji" v glavi Blejci (kranjska Sava je lastnica nekaj hotelov na Bledu, op.p.)?

Ne, in tega od njih tudi ni mogoče pričakovati, saj gre za korporativno lastništvo. Takšnim lastnikom je na prvem mestu dobiček, za rešitev blejskih hotelov pa je pomembno, kako strokovno močni so direktorji posameznih od njih, da lastnikom znajo razložiti, zakaj ni takega dobička, kot so ga pričakovali, in da so tudi lokalpatrioti. V Moravskih Toplicah mora biti torej direktor nekdo, ki drži z Moravskimi Toplicami, na Bledu nekdo, ki drži z Bledom...

In tega na Bledu ni?

Je, sicer bi bilo vse skupaj še bolj osiromašeno.

Če vas prav razumem, to, da je Sava kupila blejske hotele, ki jih zdaj prodaja, ni bila najbolj idealna rešitev?

Ne, ni bila, a po drugi strani ni bilo niti tako slabo, da je njihova lastnica Sava. Veliko manj jih je izčrpala in veliko več je vložila vanje, kot bi verjetno kdo drug. Njeno lastništvo ni optimalno, a tudi katastrofalno ne. Sam bi ga na desetstopenjski lestvici ocenil z 8,5.

Predsednik vlade Borut Pahor ves čas poudarja, da je v slovenski turizem treba pripeljati tuji kapital.

Da, vendar kapital, kot je Peter Bossman ali novi lastnik Postojnske jame Marjan Batagelj, ki hočeta nekaj narediti. Danes namreč vsak misli, da zna voditi agencijo, organizirati potovanje, a je na koncu vse narejeno le napol in površno.

Premier je za leto 2010 tudi napovedal: "Aktivnosti v turizmu bomo pospešili sto na uro." Kako ste turistični delavci doživeli ta pospešek?

Te pospeške čutimo, seveda jih čutimo, samo ne vem, kdo in v katero smer.

Bi slovenski turizem, ki sodi pod okrilje ministrstva za gospodarstvo, potreboval svojega ministra?

O tem si še sam nisem na jasnem. Turizem namreč nista le pomfrit in izlet v Postojnsko jamo. Turizem je vse od osnovnega občutja do visoke tehnologije, od čistilke v bolnišnici in odnosa prodajalke v trgovini z živili do tega, ali bo internet na Pokljuki delal in ali je v hotelih širokopasovna internetna povezava. Vse to je turizem in vse to se prodaja v paketu. Mnogi ne razumejo, da če bi imeli na Trojanah luknjo na cesti, zaradi katere bi si ljudje uničevali avtomobilska kolesa, bi to vplivalo na ves štajersko-pomurski turizem. Že najmanjša reč nekje lahko škoduje na povsem drugem koncu.

Turizem je tako kompleksno vprašanje, da ne vem, ali naj ima svojega ministra ali ne. Turizem v Sloveniji je namreč izjemno razdrobljen. Diplomant bolonjske fakultete v Barceloni na španski obali prodaja več postelj, kot jih ima vsa Slovenija skupaj. Najbolj me pa razjezi, ko vsi povsod potujemo. Dovolj je, če Slovenijo na sejmu daleč v tujini predstavlja en človek z nekaj dobrimi pomočniki, namesto da tja potuje 50 turističnih delavcev, gosta imamo pa samo dva. Denar, ki gre za dnevnice in hotele, raje porabimo za dobro televizijsko oddajo.

Sejemski nastopi niso koristni?

Ne več, saj se je zamenjala tehnologija, zato bodo sejmi sčasoma propadli. Turistično ponudbo najbolje prodajajo zanimivo narejene oddaje o deželah. Če daš denar za televizijski oglas brez takšne oddaje, ne bo koristi, pa tudi sama oddaja brez oglasa ima veliko manjši učinek. Pri prodaji v tujini je treba upoštevati več dejavnikov, ne samo enega. O Rimu se ves čas govori in piše, toda Italijani imajo srečo, ker imajo tam papeža in norega predsednika vlade Silvia Berlusconija, saj oba vlečeta.

Tudi mi imamo nenavadnega predsednika vlade...

Kdo pa govori o njem v tujini? Se morda kakšen drug Slovenec kdaj pojavi v katerem od vplivnih tujih medijev? Ni nas, in tukaj je sivo polje, zato je v turizmu tako zelo težko biti sodnik, kaj je prav in kaj narobe. Veliko lažje je biti sodnik na nogometni tekmi kot razsodnik v turizmu, toliko je različnih dejavnikov, trenutnih razpoloženj...

Koliko pa povemo z našim sloganom I feel Slovenia?

Veliko. To je močan slogan, ki zleze pod kožo. Ali je učinkovit ali ne, pa se ocenjuje po tem, ali imaš goste. Po osamosvojitvi smo na veliko preklinjali Angleže in Nemce, ker ne vedo, kje je Slovenija, zato sem visoko izobraženega in razgledanega Slovenca nekoč vprašal, ali ve, kje je meja med Anglijo in Škotsko. Pa ni vedel. Kako boš potem od Angleža zahteval, da ve, kje je meja med Slovenijo in Hrvaško. Glede tega smo preveč občutljivi in mislimo, da je tisto, kar je nam samoumevno, samoumevno tudi drugim. Pojdimo raje dve stopnici nazaj in začnimo učiti ljudi, kje smo in kdo smo.

A bo trajalo dve generaciji, preden nas bodo spoznali. Turizem je dvosmerna komunikacija. Če hočeš nekoga razmeti, se moraš postaviti v njegovo kožo. Gosta je treba zelo dobro poznati, Slovence pa tepe zaljubljenost vase. Prepričani smo, da smo najboljši, kar ne drži, a tudi najslabši nismo. Če toliko tisoče ljudi živi od turizma, to pomeni, da nismo zanič.

Ste imeli opravka z veliko eminentnimi gosti?

Velikokrat sem vodil in še vodim protokole, denimo za britanskega princa Charlesa, za predsednika ruske in norveške vlade...

Kam lahko peljete te ljudi? Kje je dovolj dobro zanje?

Vsepovsod. Tudi Ljubljana je povsod dovolj dobra zanje. Poglejte predmestja velikih mest. Tam je svinjarija, ki je v Ljubljani ne boste videli. Včasih okolica pri nas ni bila urejena in čista, kot je danes, ker ni bilo denarja. Tudi za rožico namreč potrebuješ denar.

Velikonočni prazniki so bili v preteklosti vselej napovednik, kakšna bo turistična sezona. Je še vedno tako?

Za bližnje trge to še velja. V Italiji in Nemčiji je, ker je zaradi političnih nemirov ugasnil turizem v Afriki in na Daljnem vzhodu, moda, da potujejo v bližnje kraje. Ne velja pa to za bolj oddaljene trge, ki so vezani na letalske prevoze ali na prevoze z vlakom oziroma avtobusom, ki trajajo denimo dva dni. Včasih, ko je bilo letalskih gostov le nekaj odstotkov, vse drugo pa so bili individualni ali avtobusni gostje, je to veljalo bolj kot zdaj. Danes je veliko več turizma, ko nekdo pride in potrka na vrata za cimer fraj. Tega, kar imamo mi v glavi, ni več. Avtobusni turizem propada. Je predrag, saj nemške turiste za 299 evrov vozijo za teden dni v Španijo. Od tam dobivam ponudbe za 13 do 14 evrov za polpenzion v štirizvezdičnem hotelu v prvi vrsti ob obali.

Bi vi šli na takšne počitnice?

Nekdo, ki si želi sonca in toplote, si pregreti kosti ali si jeseni napolniti baterije za zimo, gre za teden dni v Hurgado v Egipt v štirizvezdični hotel po 399 evrov, pri čemer je vse všteto v ceno.

Koliko gre na roke evropskim državam, tudi Sloveniji, to, da imajo turistično najbolj razvite severnoafriške države - Tunizija, Egipt, Maroko, Sirija, Libija - velike nemire?

To je ogromna prednost, saj interesa za potovanje tja ni. Zaradi tega je Hrvaška že polna, zaradi tega so tudi rezervacije prenočišč, avtobusov in vlakov za Slovenijo za poletje zelo dobre.

Leta 2008 ste tri slovenske potovalne agencije, tudi vaš Mtours, kupile Globtour, da ga ne bi tujci razmesarili in uničili, kot ste takrat dejali. A se je v letu dni po spremembi lastništva to zgodilo brez tujcev. Zakaj?

Globtour je zgodba zase. Najlažje bi jo opisal z rekom Naivnost ne pozna meja! Na začetku je bilo vse videti lepo in pregledno, potem pa so začeli iz omar padati okostnjaki. Sledila je še svetovna kriza in rezultat je tu: bankrot in strahotne težave lastnikov, da sploh preživijo. Osel gre pač na led...