Državljani kot talci politikov
V razsvetljensko-utilitarnih razpravah 18. in 19. stoletja je imela ideja predstavniške demokracije revolucionarni potencial omejevanja monarhične absolutne oblasti. Jeremy Bentham, ki je slovel po tem, da je do najmanjše podrobnosti opisoval okoliščine in postopke praktičnega uresničevanja svojih zamisli, je sistem predstavniške demokracije zagovarjal tudi z enostavnostjo in učinkovitostjo njegovega delovanja, saj naj bi temeljil na le štirih, na prvi pogled dokaj nezahtevnih predpostavkah.
Prvič, Bentham je bil prepričan, da bodo ljudje za svoje predstavnike izbirali najpametnejše kandidate, saj bodo uvideli, da bodo prav znanje in izkušnje predstavnikov v največji meri zagotavljali uveljavitev interesov volilnega telesa.
Najpametnejši ljudje, ki bodo izbrani, bodo, drugič, razpravljali in odločali na podlagi argumentov in torej vedno sprejemali modre odločitve. To naj bi zagotavljala parlamentarna razprava, v kateri vsak poslanec javno predstavi argumente v prid odločitve, ki jo predlaga v korist svojim volilcem. Temu sledi tajno glasovanje, ko predstavniki glasujejo o predlogih po svoji vesti in razumu - torej tudi proti lastnim predlogom, ki so jih morda predstavili in javno zagovarjali, če se je v razpravi izkazalo, da so drugi boljši. Z javno predstavitvijo argumentov predstavniki izpolnjujejo svojo dolžnost do javnosti in svojih volilcev, s tajnim glasovanjem pa svojo odgovornost do celotnega volilnega telesa.
Bentham je, tretjič, zagovarjal stališče, da lahko predstavniki ljudstva uveljavljajo splošni interes samo, če so dosledno individualni, če torej niso ujeti v skupinsko (strankarsko) identiteto in torej res lahko mislijo s svojo glavo, kot sta pisala že Rousseau in Kant. Rousseau je bil celo trdno prepričan, da se obča volja ljudstva lahko izrazi samo, če v državi ni nobenih posebnih skupin, ki bi bolj kot za obče skrbele za svoje posebne interese. Če se namreč posamezniki začnejo med seboj interesno povezovati, nastanejo stranke in klike, ki preprečujejo oblikovanje in izražanje obče volje, kar povzroča neenakosti v družbi. Če nastajanja skupin, kot so na primer politične stranke, ni mogoče preprečiti, pa je treba vsaj poskrbeti, da jih je čim več, in preprečiti neenakost med njimi.
Četrtič, Bentham je določil učinkovite mehanizme, ki naj bi preprečili parlamentarni despotizem in korupcijo. Med njimi je bil najpomembnejši nadzor nad parlamentom, ki naj bi ga opravljal "tribunal javnega mnenja" in njegov najpomembnejši "organ", tisk. Celotno delovanje oblasti mora biti organizirano tako, da nepretrgoma omogoča neposreden dostop javnosti.
Poltretje stoletje kasneje lahko ugotavljamo, da se je revolucionarna enostavnost ideje predstavniške demokracije sfižila do neprepoznavnosti. Nobena izmed štirih Benthamovih temeljnih predpostavk ne velja, morda niti nikoli ni veljala: v parlament niso izbrani najrazumnejši; v parlamentu se ne razpravlja in odloča na podlagi argumentov; predstavniki ljudstva so strankarski vojaki in so le občasno izpostavljeni nadzoru javnosti.
Državljani smo postali talci politikov, ki se bolj kot z družbenimi problemi ukvarjajo z uveljavljanjem lastnih (strankarskih, lokalnih, osebnih) pridobitnih interesov, ti pa so tudi ključni generatorji "političnih kriz", kakršno imamo tačas v Sloveniji.
Miš pšeničko, mačka miško ...
Sodobna splošna kriza predstavniške demokracije ni le posledica neuresničenih Benthamovih predpostavk. Povzročata jo tudi vprašljiva legitimnost teritorialno oblikovanih predstavniških teles v dobi globalizacije in njihova vse večja nemoč, da bi učinkovito reševala probleme, ki po svoji naravi presegajo nacionalne meje.
V takih okoliščinah je demokracija pokleknila pred plutokracijo in strankarsko-državno birokracijo. Isti ljudje neomejeno krožijo med različnimi vejami oblasti in poslovnim svetom (ali pa kar ves čas sedijo na isti veji). To klikaško "preurejanje" demokratičnih idealov v imenu učinkovitosti in na račun legitimnosti odločanja je leglo korupcije in karikatura demokracije.
Poprej marsikdaj prikrite povezave med političnimi in ekonomskimi elitami so postale povsem očitne po zlomu globalnega finančnega sistema. Pritiski finančne in bančne industrije na regulacijske in zakonodajne organe so se dramatično povečali. Po podatkih Corporate Europe Observatory je samo v Bruslju več kot 15 tisoč poklicnih lobistov, torej 16 na enega člana evropskega parlamenta, od katerih jih polovica ni registriranih. Za del članov evropskega parlamenta je bil lansko jesen to znak za alarm: javno so pozvali k podpori pri ustanavljanju ene ali več nevladnih organizacij, ki bi pomagale razvijati "protiznanje" o delovanju glavnih akterjev na finančnih trgih (bankah, zavarovalnicah, hedge skladih) in ga posredovati medijem in javnosti.
Tesna povezanost z zakonodajnimi organi je prislovično značilna za naftne družbe. Poročilo o delovanju British Petroleuma iz leta 2009 razkriva, kako je BP uspelo prepričati komisarje in politične elite EU, da so interesi korporacije BP identični interesom Evropske unije. To je korporaciji omogočilo uveljaviti profitno usmerjene pristope h klimatskim spremembam, kot sta na primer trgovanje s čezmernimi emisijami in spodbujanje tvegane odvisnosti od ruskega plina.
Na moč orjaških naftnih družb in nemoč zlasti manjših držav paradoksalno opozarja nedavna zmaga države Ekvador v tožbi proti Chevronu (ki ga je prevzel Texaco). Lani je ekvadorsko sodišče obsodilo Chevron na plačilo 8,6 milijarde dolarjev odškodnine, ker je v sedemdesetih in osemdesetih letih s črpanjem nafte onesnažil velik del ekvadorskega porečja Amazonke. Toda kot ugotavljajo poznavalci, korporacija Texaco te odškodnine ne bo nikoli plačala, saj država Ekvador nima moči, da bi izterjala dosojeno odškodnino, niti ne more doseči nikakršnih mednarodnih sankcij proti korporaciji.
Če smo državljani postali talci politikov, so politiki in celotne države postali talci vsemogočnih korporacij. Naj gre za lobiranje ali za manj civilizirane oblike pritiska, priče smo vse večjim razlikam v ekspertnem znanju in moči med legitimnimi predstavniki ljudstva ter samooklicanimi deležniki v (globalnem) vladovanju, ki ogrožajo temelje predstavniške demokracije.
Janusov obraz globalizacije
Neuspešnost ali odsotnost prizadevanj tradicionalnih nosilcev političnega odločanja, da bi našli nove legitimne načine demokratičnega reševanja problemov v spremenjenem gospodarskem in političnem okolju, je gotovo prispevala k razvoju novih oblik vladovanja na lokalni, nacionalni in nadnacionalni ravni. Te prinašajo nove udeležence in omrežja, ki bi hipotetično morda res lahko odpravili demokratični primanjkljaj, vendar pa je v praktičnih procesih vladovanja, ki jih obvladuje neoliberalna hegemonija, demokratično sodelovanje državljanov v veliki meri marginalizirano ali sploh onemogočeno.
"Denacionalizacija" odločanja prenaša pristojnosti za sprejemanje odločitev z nacionalnih političnih (predstavniških) institucij na tiste, ki delujejo v nadnacionalnem okolju, ne da bi se hkrati oblikovala transnacionalna politična skupnost kot legitimizacijska osnova odločanja. Še bolj škodljiva ovira participaciji državljanov je "depolitizacija", s katero se odgovornosti političnih institucij prenašajo na "politično neodvisne" (kvazi)javne regulativne agencije, zasebne ali polzasebne organizacije. S tem so zadeve in odločitve, ki so bile prej vsaj formalno pod političnim nadzorom bolj ali manj reprezentativnih političnih teles, prepuščene tržni regulaciji. Načelo javnosti izgublja boj z načelom ("poslovne") tajnosti in zasebnosti. Rezultat je, da globalno vladovanje omogoča zelo omejeno sodelovanje tistih, ki jih posledice odločitev najbolj prizadevajo - državljanov. Ni paradoksalno, da se kot reakcija na globalizacijske procese pojavljajo avtoritarni nacionalizmi; paradoksalno je le, da jih (bolj ali manj odkrito) spodbujajo politične elite, ki so v veliki meri odgovorne za denacionalizacijo in depolitizacijo.
Globalizacija ne izpostavlja posameznikov le vse večjemu številu nadnacionalnih odločitev in čezmejnih transakcij, pri katerih niti posredno ne sodelujejo, ampak tudi transakcijam, v katere so osebno vpleteni. Migracijska gibanja so najbolj očiten primer. Preseljevanje iz ene suverene države, v kateri ima posameznik državljanstvo, v drugo suvereno državo v državah odseljevanja ustvarja državljane nerezidente, v državah priseljevanja pa rezidente nedržavljane, zaradi česar dobiva "članstvo v teritorialnih enotah" (državah) vse bolj prehoden značaj. Populacije nacionalnih držav sestavljajo državljani in rezidenti nedržavljani, ki so državljani druge nacionalne države, ne pa tudi njeni rezidenti. Ni si težko zamisliti, da bodo v prihodnosti večino državljanov marsikatere "nacionalne države" sestavljali nerezidenti, ki so se odselili v druge države, večina rezidentov pa bo nedržavljanov, torej priseljencev iz drugih držav. Če ostajata aktivna in pasivna volilna pravica državljanski pravici, državljanstvo pa vezano na nacionalno državo, ostajajo rezidenti države, ki v njej živijo, delajo in plačujejo davke, niso pa "njeni" državljani, brez vsakršnih političnih pravic, podobno kot sužnji v antičnih grških demokracijah. Položaj državljanov nekdanjih jugoslovanskih republik na delu v Sloveniji, na katerih se lomi slovenski nacionalizem, je dobra ponazoritev take "demokracije".
Predstavniki izgubljenega ljudstva
Vprašanje, kdo naj v prihodnosti sestavlja demokratično telo, demos, ki voli politično oblast in legitimira njene odločitve, ostaja brez jasnega odgovora tako v okviru spremenjene nacionalne države kot na širši, transnacionalni ravni. Če mislimo načelo vladavine ljudstva resno, bi morali v globalnem vladovanju razmišljati o tem, kako razširiti politično (volilno) telo celo onkraj skupnosti rezidentov nedržavljanov in državljanov nerezidentov - tako, da bi vključili vse tiste zunaj meja nacionalne države, ki jih lahko prizadevajo odločitve, sprejete znotraj dane države. To vprašanje postane še bolj zapleteno na transnacionalni ravni, kjer ni jasno niti, kdo (legitimno) sprejema odločitve, kaj šele, kdo jih legitimira; deležniki v globalnem vladovanju praviloma sploh ne potrebujejo mandata "ljudstva".
Ideja jasnega razlikovanja med politično in nacionalno skupnostjo (demosom in ethnosom) kot temelja postnacionalne demokracije je v ostrem nasprotju s prevladujočo prakso danes. Migranti so rezidenti nedržavljani, dokler ne postanejo kulturno asimilirani in politično nacionalizirani, kot na primer določa nova madžarska ustava. Rezidenti nedržavljani so odvisni od odločitev državljanov rezidentov in celo državljanov nerezidentov, vendar pa nanje ne morejo vplivati. Ideja "multi-kulti" naj bi bila po prepričanju Merklove, Sarkozyja in še koga politično "neuporabna".
Zgodovinsko je bila vzpostavitev demokratičnega sistema tesno povezana z nacionalno pripadnostjo. Demos (politična skupnost ali vsi državljani) kot skupni subjekt reprezentacije, odločanja in pravic je bil neločljivo povezan z ethnosom, z zamišljeno skupnostjo pripadnosti, z narodom. Globalizacija je odnos med njima spremenila do neprepoznavnosti. V nadnacionalnih okvirih ethnos kot "naravni" temelj in okvir demokratičnih procesov (znotraj nacionalne skupnosti) ne obstaja. Znotraj nacionalnih držav pa vztrajanje pri izenačevanju populacij politične in nacionalne skupnosti spreminja "nacionalno politično" skupnost v avtoritarno tvorbo v odnosu do rezidentov nedržavljanov, izločenih iz politične skupnosti. Vzpon nacionalizmov v skoraj vseh državah Evropske unije in drugod po svetu opozarja, do so rešitve predstavniške demokracije iz obdobja razcveta nacionalnih držav preživete. Ne le, da povzročajo demokratični primanjkljaj; pravzaprav so postale celo grožnja demokraciji.
