Utrinek s hodnika, ki praktično odslikava stanje duha. Če manjka občutka že na hodnikih ustanove, ki naj bi bdela nad kulturo in umetniki, kako ga potem lahko pričakujemo šele na ravni vlade, države. Če seveda drži kot pribito, da "kulture v Sloveniji nikakor ni preveč", in ker njena "potenca bogati in plodi, je potrebujemo še več", kot se je na odprtju Slovenskih dnevov knjige te dni postavila v bran tudi ministrica Majda Širca, sicer ministrica z najmanjšim kosom proračunskega denarja.

V zadnjem času je vse pogosteje slišati predloge, da je kulturnih inštitucij preveč in da bi jih bilo smiselno in racionalno združevati. Na področju kulture se pripravlja reforma javnega sektorja, ki bo stremela k čim večji "fleksibilnosti" javnih zavodov, kar pa je lahko tudi spolzko polje. Je kulture pri nas res preveč, se bodo 7. maja v Cankarjevem domu spraševali tudi na Dnevnikovi okrogli mizi - gostje moderatorke Tanje Lesničar-Pučko bodo Mojca Jan-Zoran, Katarina Stegnar, Blaž Peršin, Simon Kardum in Maks Soršak -, mi pa smo k razmišljanju povabili pet drugih strokovnjakov: dva organizatorja kulturnih dogodkov in glasbenika, dva gledališčnika ter strokovnjaka za likovno umetnost - vsi pa so si enotni, da ne kulturnih ustanov ne dogodkov ni preveč.

Zaradi konkurence vsi boljši

"Zaradi konkurence smo dejansko vsi boljši. Ničesar ni preveč, dokler so gledalci in dokler se producenti finančno pokrijejo." Tako meni Darko Brlek, direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana. Dobro se mu zdi, da imamo pri nas še druge specializirane poletne festivale, preživijo tako samo kakovostni, vsi skupaj pa bi morali postati pomembnejši na nacionalni ravni. Nenazadnje so festivali priložnost za turizem. "Imamo veliko javnih zavodov, ki porabijo 80 odstotkov denarja samo zato, da so. Vlaganja v festivale ne bi smeli več razumeti le kot financiranje ali sofinanciranje, temveč kot investicijo, ki se povrne s porabo v restavracijah, hotelih, trgovinah in prek DDV. Čudim se le, da se tega nihče ne loti, v drugih državah imamo čudovite zglede."

Kar se tiče racionalizacije kulturnih ustanov, pa Brlek meni, da se na hitro in brez poglobljenih študij javni zavodi ne smejo zapirati, "ker lahko s tem znižamo splošni nivo, ki ga v slovenskem prostoru kultura ima. Zavidljivo je, da je Slovenija obdržala in še vedno financira vse te velike javne ustanove, kajti druge države, tako v zahodni kot vzhodni Evropi, tega niso zmogle in jih zato na veliko krčijo. Tu gre naši politiki pohvala. Dejstvo pa je, da bi lahko ta sredstva porabili še bolj smotrno, morda bolj financirali programe kot zaposlene, po drugi strani pa je morda pri nas res preveč nepopolnih korpusov, zaradi česar, če bi prišlo do združevanj, ni treba, da kdo ostane brez dela. Prej nasprotno: dobili bi dve ali tri zelo močne inštitucije, ki bi lahko bile konkurenčne tudi na svetovnem nivoju."

Ali bi, recimo, veljalo združiti ljubljansko in mariborsko Opero ali pa Slovensko filharmonijo in ljubljansko Opero? Brlek predlaga tretjo različico: Maribor potrebuje močan kulturni center, potrebujemo tudi močno Slovensko filharmonijo in močno ljubljansko Opero, dvomi pa v smotrnost dveh simfoničnih orkestrov; glasbeniki iz radijskega orkestra RTV Slovenija bi lahko napolnili manjkajoča mesta v Filharmoniji in ljubljanski Operi, pri čemer bi jih obvezali, da naročajo, izvajajo in snemajo tudi moderna slovenska dela.

Ni celostne podobe regionalizacije

Kako so s kulturno politiko zadovoljni zunaj prestolnice, smo preverili pri Gregorju Deleji, enem ključnih mož pri organizaciji dogodkov v Hiši kulture Celje, ki je tudi sam glasbenik. "Kulturna politika Slovenije je slamnati konstrukt. Nacionalne strategije so kopije tujih smernic in ne konkretne direktive, ki bi svojo pot našle v regionalni politiki, in to vam, kot kulturnik iz regije, zaupam iz prve roke," je kritičen Deleja. "Regionalne agencije sicer rastejo kot gobe po dežju, a doslej niti eni ni uspelo pripraviti celostne podobe regionalizacije, ki si jo vsi, vsaj tako nas prepričujejo, močno želimo. Dokler si ne bomo na jasnem, da identiteto nekega naroda tvorijo tudi bistva, ki se jih ne da materialno vrednotiti, tako dolgo bo kultura odrinjena na stranski tir, strpana v premnoge zavode za kulturo, šport, turizem ipd. s kadrovskimi konglomerati zaposlenih po politični plati, ne pa na podlagi referenc, temelječih na osebnem prepričanju, da kultura ne živi zgolj od 8. do 16. ure ter v bilancah."

Gregor Deleja se zaveda, da je delitev sredstev večinoma odvisna od ljudi, ki so za to zadolženi, medtem ko svetniki zgolj dvigujejo roke. Žal so dejstva taka: če je kultura županom blizu, dobi več kot pa pri tistih, ki jo venomer iščejo v slovarju tujk. Deleja: "Res pa bi rešitev problema kadrov pomenila izdatno optimizacijo. Tako bi lažje zadihal tudi podhranjeni nevladni sektor, ki kulturno produkcijo snuje na eni strani v skladu z globalnimi trendi, po drugi pa ostaja zavezan tradiciji slovenstva, in sicer kot naroda z bogatim in lastnim kulturnim izročilom, ki ne sme biti predmet sramovanja, temveč izhodišče za jasno mesto na kulturnem zemljevidu sveta. Javni kadrovsko zbirokratizirani sektor v tem trenutku večinoma ni sposoben presežkov, ki ne bi bili zgolj kopija videnega nekje drugje."

Nacionalni teater je lahko le eden

"Ne vem, ali je na Primorskem preveč gledališč, res so tri, toda na Štajerskem so tudi tri. Formalno gledano imamo sicer na Primorskem le dve gledališči, tretje je v Trstu, torej na italijanski strani. Če imajo ta tri gledališča vsako svoje poslanstvo in pokrivajo neki prostor, potem ne vidim razlogov, da ne bi bila tri ali pa celo deset," je prepričan Boris Kobal, režiser in dramski igralec, nekdanji direktor Mesnega gledališča ljubljanskega.

"Kulture ni nikoli preveč, imamo pa preveč politike in birokracije v kulturi, kar s samo umetnostjo nima nobene zveze." Se pa sprašuje, ali res potrebujemo tri nacionalna gledališča, kajti nacionalni teater je lahko samo eden. "Toda če bomo začeli zapirati gledališča, hitro ne bodo več potrebni niti knjige, slovenski filmi, akademije. Takšna ukinjanja vlečejo za sabo eno z drugim in ta politika se mi ne zdi pametna. Če bi določenim pustili, da odločijo, potem bi v Sloveniji imeli samo Big Brotherja, ker se pač konzumira - vse drugo pa tudi če nimamo. To je zelo nevarna past." Po njegovem mnenju so za to v veliki meri odgovorni slabi menedžerji, ki spravljajo v obup celotno državo.

Naš podatek, da so se vsa slovenska gledališča znašla pred finančnim bankrotom, je Kobal nekoliko omilil: prišlo naj bi do nediscipline pri načinu izplačevanja, tudi s strani ministrstva. "Nekateri teatri morajo svoj lastni zaslužek reinvestirati nazaj v program, investicije, tudi v plače, in nekateri bodo verjetno imeli hujše težave kot drugi, pri čemer brez državne pomoči ne bo šlo. Toda prepričan sem, da redkokdo slabo upravlja svoj teater, vedno se je naša gledališča vodilo pametno," pravi Kobal, ki je tudi sam deset let vodil MGL.

"Vedno pa so bili problem zaposleni na ministrstvu za kulturo, ne glede na to, kdo jih vodi. Celoten trud birokratskih manijakov je osredotočen na izmišljanje novih sistemov, ob čemer ne vidijo, kaj v Sloveniji že dobro funkcionira," je kritičen Kobal. Primer je abonmajski sistem prodaje kart v gledališčih, ki gre nekaterim v nos; toda "tako že pred začetkom sezone pridobiš neka likvidnostna sredstva, s katerimi lahko operiraš. Če bi čakali samo ministrstvo, potem bi zagotovo prej crknili."

Ob tem se spomni tudi razprav o finskem modelu ureditve gledališč, ki naj bi bil najboljši in ki bi ga morali prevzeti vsi, a potem na srečo iz tega ni bilo kruha. Prav tako mu niso všeč razprave, ko bi radi redno zaposlene umetnike spravili "na cesto" oziroma na pogodbe. Kobal: "To govorijo, ker ne razumejo funkcioniranja gledališča; ne vedo, kaj pomeni bogastvo stalnega, fiksnega ansambla. Četudi v določene projekte vabiš druge goste, je ansambel duša gledališča in ga nosi naprej. Ker nosi naprej misel, kontinuiranost misli. Če ni umetnosti in kulture, kaj ostane od naroda? Ali tujci, ki nas obiščejo, hodijo gledat banke, kako so sezidane, ali si ogledujejo Plečnikove mojstrovine?"

Premalo učinkovite komunikacije

Robert Waltl, dramski igralec in soustanovitelj Mini teatra, meni, da je premalo resničnih kontaktov med državo in lokalnimi skupnostmi z institucijami, zavodi in nevladnimi organizacijami ter končnimi uporabniki kulture.

"Spomnil bi na idejo javnega gledališča, ki je proizvod visoko razvite meščanske družbe 19. stoletja ter socialističnih idej po drugi svetovni vojni. Elitna kultura, torej teater, film, razstave, knjiga so z neposrednimi akcijami države postali javni servis, kot oskrba z vodo, elektriko, plinom. Zdi se mi, da bi morali ministrstvo in lokalne skupnosti, ki namenjajo relativno velik denar za ustvarjanje - namerno se izogibam besedam produkcija, konkurenčnost... -, spodbuditi še posebej šole, da bo udeležba na predstavah, koncertih letna večkratna obveznost za učence vseh starosti. Mar ni absurd, da se financira ustvarjanje predstav, nihče pa se ne ukvarja s tem, ali bo sploh kdo videl te predstave," razmišlja Waltl.

"Usmeritev na umetniške in nekomercialne vsebine je imperativ današnjega časa. Kot je kultura služila obnovi in denacifikaciji Evrope po vojni, mora danes postati demokratsko orožje za njeno prihodnost. Mala kultura, kakršna je naša, bi se morala zgledovati pri uspešnih modelih, kakršen je recimo flamski. Več kreativnosti in inventivnosti v institucijah, favoriziranje sodobne kreacije nasproti tradicionalizmu, enak tretman institucije in propulzivnih nevladnih organizacij, kot so Mini teater, Španski borci... Z drugimi besedami: honorirati invencijo, izvrstnost, ne pa ponavljati avtomatizem v financiranju."

Mini teater sta z Ivico Buljanom postavila na lastno pobudo in sredstvi, s sredstvi Mesta Ljubljane, donatorjev in sponzorjev ter Norveškega fonda (brez pomoči ministrstva za kulturo). Delujejo po vzoru britanskih ali ameriških malih neodvisnih gledališč, ki dobivajo minimalne subvencije, glavnino sredstev za delovanje pa morajo priskrbeti sami. Waltl: "Tam je tak model mogoč zaradi sponzorskih in donatorskih vzpodbud, ki jih pri nas ni ali pa so usmerjene izključno k velikim hišam. Ministrstvo za kulturo bi moralo osmisliti novo strategijo, vzore pa lahko najde v rešitvah, kakršne sta ponudili francoska socialistična stranka v svojem mandatu ter še posebej vlada Tonyja Blaira, ki ji je uspelo revitalizirati mnoštvo zapuščenih starih prostorov in je z velikimi vzpodbudami opogumila posameznike, umetnike in skupine, da so z obnavljanjem starega vlagali v nove kreacije in tako ustvarjali nove vrednosti.

Vprašanje odnosa do trga je zame umetniško vprašanje, in ključno je, da se ministrstvo za kulturo do tega strateško opredeli. Naš sistem pa ta hip deluje tako, da inovativni vidik malih, neodvisnih gledališč finančno zlomi, in to zaradi okostenelega delovanja institucij. Mini teater za vse predstave in za celotno delovanje dobi toliko denarja, kot ga imajo na voljo institucionalna gledališča za eno samo produkcijo. Govorim o nepriznavanju umetniške relevantnosti. Vsak spodrsljaj je na neodvisni sceni kaznovan dvakratno. Najprej trpi samo gledališče, kazen pa občuti tudi v zmanjševanju sredstev. Če je predstava nerelevantna v inštituciji, te ne doleti nikakršna kazen."

Veliko vprašanje Mini teatra: majhen prostor, ki omogoča ekskluzivnost, nizke cene vstopnic, javno gledališče, ki obstaja in vztraja z nizkimi dotacijami. Kako preživeti?

Absurdi par excellence

Aleksander Bassin, muzejski svetnik, deli kulturne dogodke na dvoje: hiperprodukcija tistih dogodkov, ki so po navadi medijsko celo najbolj podprti, pa si zaradi svoje majhnosti in pritlehnosti to najmanj zaslužijo, ter izbrani, kakovostni dogodki, ki jih mediji neustrezno promovirajo. Po njegovem mnenju bi se to dalo popraviti z uravnoteženim izborom kakovostnih dogodkov, ki bi lahko potovali tudi v večino ustrezno opremljenih slovenskih mest, pri čemer je vseeno, kdo neko razstavo zasnuje - bodisi nacionalni ali pokrajinski ali mestni zavodi. Bassin: "Ne zlorabljati kakovosti z izgovarjanjem na 'sto cvetov'! V Ljubljani si na to temo s pokojnim Petrom Božičem sicer nikoli nisva prišla na čisto. Uresničevanje javnega interesa v kulturi bomo zmogli samo prek kakovosti in ustrezne pedagoške vzgoje, vse od predšolske naprej. Pri tem se recimo sprašujem, zakaj pedagogi nimajo dovolj - če sploh imajo po programu - časa za vodstvo po likovnih razstavah?!"

Aleksander Bassin se zato sprašuje, ali nam bodo kulturne in kreativne industrije po slovensko, ki nam jih je pripravilo ministrstvo za kulturo, omogočile nastanek in razvoj ustreznih pogojev. "Mar ni namen tega vzpodbuditi nova razmerja med kulturo industrijskega značaja in ekonomijo, medtem ko ostajajo druge kulturne zvrsti tam, kjer so? Ozaveščanje je dolgotrajen proces, v katerega je treba vlagati. Kdaj in koliko časa je že minilo od dogovarjanja med ustreznima ministrstvoma, za kulturo in finance, in celo davčno upravo, da se omogoči sponzorjem in donatorjem bolj sproščena in seveda davščin oproščena dejanja!"

Združevanje kulturnih zavodov po Bassinovem mnenju ni najbolj primerna rešitev, pravi pa, naj se združujejo le istovrstne ustanove, ne samo na občinski, ampak tudi na regijski ravni. "Združevati recimo likovne galerije z gledališkimi ustanovami pa še s knjižnicami v tako imenovane zavode, kot so to poskusi ali že izvedena dejstva zunaj Ljubljane, je absurd par excellence!"