Danes je osemindevetdesetletni Otto von Habsburg po prepričanju monarhist, po razmišljanju pa politični realist. Nameščen v naslanjač v svoji vili ob Starnberškem jezeru blizu Münchna mi je pred nekaj leti pripovedoval o parlamentarnem političnem sistemu, ki je v tridesetih prejšnjega stoletja še imel smisel. Zagovarjal je neposredno demokracijo, ki se je ljudje lahko dotaknejo. Med izgnanstvom v Parizu, se je spominjal, je pred drugo svetovno vojno nekega zimskega večera srečal kolega, poslanca francoskega parlamenta, s katerim sta se od parlamentarne zgradbe na obrežju Sene odpravila preko mostu proti domu. Z druge strani se jima je ravno tedaj - padel je že mrak - približevala množica delavskih demonstrantov. Ko so zagledali kolega poslanca, jih je nekaj steklo v napad. Poslanci delavcem nikoli niso bili a priori simpatični. Habsburg se je spominjal, da je bil med drvenjem drhali prepričan, da ju bodo v navalu besa vrgli v ledeno reko in bosta umrla. Nenadoma pa je iz zadnjih vrst visok bradati možak, ki je poslanca prepoznal, zarjul: "Stojte, pustite ga, to je moj kandidat!" Množica je obstala. Rešil jima je življenje. Bilo je v časih, ko so ljudje v parlamentu še prepoznavali zastopnike svojih interesov, je rekel prestolonaslednik in sin zadnjega cesarja Karla I., ki ni bil nikoli izvoljen, ampak je vladal, kot se je nekoč reklo, "po božji milosti", karkoli naj bi že to pomenilo. Otto von Habsburg ne bo "po božji milosti" nikoli več sedel na prestolu. In tudi njegovi potomci ne, saj Avstrija najverjetneje ne bo nikoli več monarhija. Morda pa bo kateri kdaj izvoljen v dunajsko predsedniško palačo, saj je v izjemnem, ironičnem obratu zgodovine eden od Habsburgov lani na sodišču za človekove pravice v Strasbourgu vložil pritožbo zaradi domnevno diskriminatornega zakona, ki Habsburgom prepoveduje kandidiranje.

V Evropi sicer deluje enaindvajset (nekdanjih) kraljevskih rodbin, ki nimajo kraljestva, in deset takšnih, ki jih lahko štejemo za polnopravne vladarje - četudi z drastičnimi ustavnimi omejitvami in natančno določenimi nalogami. V zadnjem tednu pred včerajšnjo slavno poroko v Londonu smo govorili z vrsto strokovnjakov na univerzah in raziskovalnih inštitutih v Stockholmu, Koebenhavnu, Bruslju, Madridu in drugod o vprašanju, zakaj so se nekatere monarhije v Evropi ohranile vse do 21. stoletja in zakaj posamezni narodi svoje kralje, kraljice, prince in princese (povsem solidno) podpirajo, če ne celo obožujejo. Osnovna odgovora sta bila, če zelo poenostavimo, dva: prvič, zato, ker tako je. Ker so monarhije v (amoralni) politični fluidnosti pač ena redkih trdnih točk, ki se navezujejo na privlačno večstoletno tradicijo. In drugič, ker monarhi praktično nimajo nobene politični moči, so pa krasni po videzu. Christopher Marlowe je že v šestnajstem stoletju zapisal ključno misel - "Kaj so kralji, ko regimenti odidejo, drugega kot čudovite sence v sončnem dnevu?" George Bernard Shaw pa je mnogo stoletij kasneje dejal, da "se kralj ne rodi, temveč to postane s pomočjo kolektivne halucinacije". Tudi zato kralji še danes uživajo relativno široko podporo: v Španiji si denimo kraljevino želi ohraniti od petdeset do petinšestdeset odstotkov ljudi, na Nizozemskem sedemdeset odstotkov in na Švedskem prav toliko.

Politično zatočišče

Vendar kraljevske zadeve v Evropi niso vedno enostavne. Trenutno so od vseh evropskih monarhov oči najbolj pozorno uprte v belgijskega kralja Alberta, ki ima po rekordnem brezvladju nalogo sestaviti vlado, medtem ko državi grozi, da bo razpadla na flamski in valonski del. Upokojeni belgijski diplomat Albert Maes, ki predava na univerzi v Namurju, je zato dejal, da je v primerjavi z drugimi državami "belgijska monarhija več kot zgolj protokolarna monarhija". "Kadar vlada deluje, nosijo odgovornost za državo ministri. V težkih časih pa postane belgijski kralj pomemben. Pogovarjati se mora s politiki in usmerjati dialog, dokler ni mogoče oblikovati nove vlade." V Belgiji večina ljudi podpira kraljevino, saj je "cement države", pravi Maes. Dr. Francois Foret, profesor politologije na svobodni univerzi v Bruslju, je dejal, da v belgijski družbi obstaja mnogo verskih, ozemeljskih, jezikovnih in ekonomskih razpok. "Kralj jih mora premostiti in zanj je veliko lažje, če ga ni mogoče povezovati z določenim delom ljudstva. Utelešati mora ljudsko enotnost." Nekdanji belgijski veleposlanik v Ljubljani Jean Loius Mignot pravi, da "kljub mnogim ustavnim spremembam po letu 1970 obstoj monarhije ni bil nikoli osrednja tema". "Tudi če se ljudje veliko pogovarjajo o neprijetnostih, ki jih prinaša nasledstveni sistem, pa te po prepričanju ljudi niso tolikšne, da bi jih lahko nadomestil katerikoli predsedniški sistem," pravi Mignot.

V sosednji Nizozemski je o odnosu Nizozemcev do izjemno čislane kraljeve družine pripovedoval dr. Paul Schnabel, priznani sociolog in generalni direktor vladnega urada za socialno in kulturno načrtovanje. "Kraljica Beatrix sama je nekoč dejala, da kraljeva družina ostaja, ker jo hočejo ljudje. V trenutku, ko bodo Nizozemci rekli, da nočejo več kraljevine, ne bodo mogli več opravljati funkcije, ki jo opravljajo." Na Nizozemskem nihče ne razmišlja - vsaj ne na glas - o koncu monarhije. "Zgodovina ima pri tem gotovo pomembno vlogo, saj je kraljeva družina Oranje z nami že več kot petsto let in je odigrala ključno vlogo pri oblikovanju naroda. Tri kraljice, ki so bile na prestolu od leta 1890, so pustile v nizozemski družbi in politiki še posebej velik vtis, saj so zagotavljale napredek." Kraljica Beatrix se je tako nedavno zavzela za pravice tujcev, predvsem muslimanov, ki jih napada nizozemska desnica. Mimogrede, z enako gesto je na Švedskem nastopil kralj Karl Gustav. "Ob tem pa ne smete pozabiti, da ljudje v kraljevi družini vidijo predvsem tiste, ki se poročajo in ločujejo, katerim se rojevajo otroci in ki se starajo in postajajo krhki ter potrebni pomoči. So projekcija vsakdanje družine, četudi na 'višji ravni'." Kraljica sicer nima realne politične moči, a preko svojih svetovalcev vpliva na dnevno politiko, predvsem na oblikovanje zunanje politike države. "Kraljeva družina je visoko profesionalna, ko gre za izpolnjevanje nalog. Prepričan sem, da smo z njimi na boljšem, kot bi bili z voljenim ali imenovanim predsednikom," še pravi dr. Schnabel.

O profesionalnih vrlinah kralja je govoril tudi profesor dr. Francisco-Javier Ruiz-Martínez z oddelka za politologijo in sociologijo univerze Karla III. v Madridu. Juan Carlos I. je po njegovem "doslej pravilno izpolnjeval vlogo, ki mu jo določa ustava", zato monarhija v Španiji ni sporna. "Njegova politična vloga je zgolj simbol - kot zastava ali državna himna. V politični areni pa ni prisoten in se vanjo ne vmešava. Sam se lahko odloči le, koliko denarja bo porabil za zimske počitnice ali kaj podobnega. Nič več kot to," se je nasmejal Ruiz-Martínez.

"V Španiji je družba sicer precej razdeljena ob vprašanju monarhije," je povedal. "Vendar ne ob vprašanju kralja osebno," je nadaljeval. "Večina Špancev je z njim zadovoljnih. Brani državo in ustavo, kar sicer v politiki ne pomeni nič, veliko pa pomeni ljudem." Videti je, da je tudi španski kralj, kot mnogi drugi evropski vladarji, moralni zmagovalec vse manj moralne politične bitke, ki se kaže predvsem v odvračanju ljudi od politike in (z vsesplošnim upadanjem volilne udeležbe) zavračanju volitev kot demokratičnega inštrumenta. "Če bi se kralj postavil na katero od političnih strani, bi se njegova vloga porušila," je opozoril profesor. "Vendar se Juan Carlos obnaša, kot je treba." Podobno velja za angleško kraljico, medtem ko njen naslednik, princ Charles, prevečkrat prestopa monarhična pravila in se izreka o aktualnih vprašanjih, denimo o islamski veri, ki jo podpira kot enakopravno versko prepričanje, ali o ekologiji. Monarhisti monarhom takšno ravnanje zamerijo.

Kralj Juan Carlos si je dobro ime ustvaril tudi po spletu zgodovinskih okoliščin, saj je leta 1975, po smrti generala Franca, v Španijo z obnovljeno monarhijo (poprej je njegova družina od tridesetih let dalje živela v izgnanstvu) prinesel olajšanje. "Ker je vzpostavil povezave z vsemi političnimi strankami, je uspel," pravi Ruiz-Martínez. "Izkazalo se je, da je vzpostavil celo boljše odnose s socialisti kot s konservativci. To morda zveni paradoksno, vendar je res." Enako meni tudi Otto von Habsburg, ki je v enem od svojih esejev zapisal, da v Veliki Britaniji, na Nizozemskem in v skandinavskih državah "ne najdemo zgolj čudovitih odnosov med krono in socialisti, temveč se tudi ne moremo znebiti vtisa, da monarhije omogočajo boljšo podlago za delavske stranke kot republike". Monarhisti tovrstne navedbe povezujejo prav z dejstvom, da monarhi niso izvoljeni in zato kot šefi držav niso ničesar dolžni elitam, ki bi jih (finančno) podprle na volitvah.

Tradicionalni simboli

Najbolj stabilne se sicer zdijo monarhije v Skandinaviji, predvsem zato, ker so monarhi tam v političnem življenju dokaj neopazni. Profesor dr. Lars Bille, predstojnik oddelka za politologijo na univerzi v Koebenhavnu, je poudaril, da je formalno v danski ustavi sicer zapisano, da kralj ali kraljica odločata o imenovanju in razreševanju premierjev, vendar se to v zadnjih sto letih ni zgodilo. To je tudi glavni razlog za ohranitev monarhije: zakaj bi razpustili kraljestvo, če kralj nima nikakršne politične vloge? Profesor Bille pravi, da je danska kraljica predvsem zelo inteligentna. "Kraljestvo je pretvorila v moderno monarhijo, tisku je dopustila vpogled v zasebna življenja članov kraljeve hiše. Celotna kraljeva družina je zelo priljubljena in na Danskem skoraj nihče, z izjemo slabih desetih odstotkov prebivalstva, ne bi podprl ukinitve kraljestva," je zatrdil. Zato ji ne nasprotujejo niti politične stranke.

Enako velja pri sosedih na Švedskem. "Levičarske politične stranke so na Švedskem edine, ki monarhični ureditvi načelno nasprotujejo," je dejala dr. Cecilia Ase z oddelka za politologijo na univerzi v Stockholmu. "Vsi politiki pa se bojijo, da bi vroča debata o monarhiji ljudi preveč razburila." Rekla je, da je ključ do odgovora na vprašanje, zakaj so monarhije v Evropi preživele, dejstvo, da imajo kralji tako strogo omejeno vlogo v političnem življenju. "Kraljeva družina deluje kot nekakšna simbolična družina. Ker nimajo formalnega političnega vpliva, je toliko večji njihov neformalni vpliv na področju družinskih vrednot in odnosov med spoloma." Dr. Olof Ruin, zaslužni profesor politologije z univerze v Stockholmu, je dodal, da je kraljev politični vpliv popolnoma omejila švedska ustava iz leta 1975. "Res je, da na Švedskem, kot tudi v drugih evropskih državah, narašča skepticizem do monarhije," je dejal. "Vendar na Švedskem predvsem zato, ker se je kralj Karl Gustav nekoliko grdo obnašal." Lani je bila razkrita njegova afera z igralko in pevko Camillo Henemark. "Še vedno pa mislim, da razpustitev monarhije ni aktualna tema," je ocenil. V parlamentu sicer občasno potekajo debate o stroških monarhije, vendar je po drugi strani jasno, "da mora država kriti kraljevske stroške, če hoče imeti kralja". Mimogrede, tudi na Švedskem so lani pripravili spektakelsko poroko princese Viktorije, ki jo je država skušala pretvoriti predvsem v priložnost za turistični zaslužek. In tudi na Švedskem se je privrženost kraljevi družini med ljudstvom po tem okrepila na solidnih sedemdeset odstotkov. "Če ima država dolgo monarhično tradicijo, lahko z njo nadaljuje, vse dokler se kralji obnašajo, kot je treba," se je nasmejal dr. Ruin. "Če se ne, pa jih je treba ukiniti."

Kot pri drugih opisih vloge kraljevih družin se je izkazalo, da kralji in kraljice na Švedskem in v Evropi funkcionirajo kot "dejstvo" oziroma kot "status quo" v vsej svoji veličastni neizbežnosti. "Politični proces, ki je v sedemdesetih letih švedski kraljevi družini odvzel politična pooblastila, se je začel že v poznih petdesetih. Tako dolgo je trajalo, ker se politiki niso hoteli raziti ob vprašanju monarhije. Šlo je namreč za kralja osebno in o posamezni osebi se niso hoteli prepirati," je razložila Cecilia Ase.

Dr. Thomas Hylland Eriksen, profesor antropologije z univerze v Oslu, pravi, da tudi na Norveškem ni mogoče najti jasnega odgovora na vprašanje, zakaj se monarhija ohranja in kakšne koristi takšna ureditev državi prinaša. "Jasno pa je, da monarhijo podpira večina družbenih segmentov, z izjemo nekaterih levičarskih skupin, ki ji nasprotujejo na podlagi egalitarističnih in modernističnih zahtev," je zapisal v elektronskem pismu za Dnevnik. "Kralj in kraljica sta tu sprejeta kot figuri, kot politično neškodljiva simbola norveške neodvisnosti," je dodal. "Živobarvni tisk in ženski tedniki v velikih nakladah redno objavljajo trače o kraljevi družini, iz česar je mogoče razbrati, da se ljudje zelo zanimajo za te nenavadne, anahronistične pojave. Morda bi lahko govorili o nostalgiji: v svetu, ki se nenehno, hitro spreminja, plemstvo predstavlja stabilnost in kontinuiteto s preteklostjo."