Se pa skorajda vsi navdušujejo nad nenehnim potovanjem. "Imam hišo v Monte Carlu, vendar ko sem več kot dva tedna doma, mi že postane dolgčas," željo po nenehnem premikanju razloži cirkuški direktor Elvio Anselmi. Artistka, ki nastopa pod umetniškim imenom Belinda, pa zatrjuje, da tudi ko ne bo več dovolj gibčna in elastična za izvajanje vaj, ki so na sedanjem repertoarju, nikakor ne namerava zapustiti cirkuškega sveta. "Si bom pač poiskala kakšno drugo zadolžitev, kot je recimo šivanje kostumov. Vsekakor pa nisem tip človeka, ki bi ždel doma in gledal telenovele. Potrebujem stalno gibanje," odvrne na moje vprašanje, kaj namerava početi, ko se bo prisiljena "umetniško upokojiti".

Kljub pogledu na to veselo in zadovoljno "nomadsko družino" vendarle ni mogoče spregledati, da se klasičnemu cirkusu kot instituciji ne obetajo ravno rožnati časi. Ekonomski termit, imenovan recesija, ni prizanesel niti bleščavemu cirkuškemu pročelju, kolesje artistične obrti pa zavirajo tudi vse bolj razraščajoči sodobni mediji ter nekateri novonastali zakoni o varovanju pravic živali.

Med divjino in umetniško ekstravaganco

Cirkus, podoben temu, kakršnega poznamo danes, se je oblikoval konec 18. stoletja v Angliji, ko sta karnevalska in ulična umetnost svoje zavetje dobili najprej v velikih, povečini lesenih stavbah, kasneje pa pod šotori. Idejni oče tega zabaviščnega prostora je bil nekdanji vojaški narednik, kasneje pa artist na konju, Philip Astley. V areni je občinstvo najprej skušal očarati ob predstavah s konji, nato pa je z ulic privabil še vrvohodce, žonglerje, klovne in spačke ter njihove veščine prikazal znotraj celostnega nastopa. Kljub temu pa domovanju norčij in artizma ni sam nadel imena "cirkus", ampak gredo zasluge za to enemu izmed njegovih nekdanjih klovnov in lastniku konkurenčnega Royal Circusa Charlesu Hughesu.

Krajevni in časovni kontekst začetka institucionalizacije poulične zabave pa nista bila prepuščena naključju, temveč se za njima razpira politično zaledje. To je bil čas, ko si je otoška aristokracija na vse kriplje prizadevala preprečiti kakršnekoli možnosti, da bi jo ogrozila revolucija, kakršna se je zgodila v Franciji, zato je družbo organizacijsko držala vse bolj na vajetih, tudi tedaj, ko je šlo za prosti čas. Prve cirkuške predstave so bile zato polne glorifikacije aristokratske moči ter ikonografije, ki je podložnikom prikrito zapovedovala pokorščino. Še dolgo zatem je cirkus predvsem skozi bogat vizualni jezik zrcalil različna družbena stanja, v obdobju kolonizacije pa predvsem preko eksotičnih živali uvažal različne kulturne modele ter jih, zapakirane v svoje lastne interpretacije, pošiljal med zahodnjaško občinstvo.

Cirkuška umetnost se je razcvetela v drugi polovici 19. stoletja ter prerasla v pravo zabavno industrijo. K temu je največ pripomogel razmah železniške infrastrukture, pa tudi izum trapeza, ki je vpeljal akrobatiko in gimnastiko, popularizacija hoje po vrvi ter nastopi dresiranih živali. Ljudje vseh slojev, ras in spolov so polnili šotore, da bi bili priča "resnični" nevarnosti in "divjini". S tem je cirkus gledalca približal njegovi surovi naravi in "neciviliziranim" čustvom. Prav zato se cirkuškemu artizmu tedaj ni uspelo preriniti med elitno "visoko" kulturo. Čeprav je med goste nemalokrat zvabil številne vladarje in druge veljake, ga je umetnost vedno poteptala kot nekaj manjvrednega. Izvajanje dramskih in drugih umetniških besedil je bilo v cirkusu kar lep čas celo prepovedano.

Od 80. let prejšnjega stoletja naprej pa je cirkus storil velik preskok ravno v smeri teatra. Sodobni cirkuški performansi tako ne stavijo več zgolj na šov in zabavo, temveč tudi na umetniško ekstravaganco, estetski učinek, vsebinsko celovitost, dodelano kostumografijo ali izvirno glasbo, pogosto spisano prav za določeno predstavo. Gledališkemu svetu je cirkus ukradel celo nekatere priznane režiserje, kot sta Philippe Decouflé ali multidisciplinarni umetnik Robert Lepage. Nekatere današnje cirkuške predstave se tako opotekajo na robu zabavljaštva in uprizoritvene umetnosti gibanja, s čimer se postavljajo ob bok priznanih gledališč, plesnih institucij in filmske produkcije. Ta mešanica tradicionalnih cirkuških spretnosti in gledaliških tehnik tako privablja širok razpon gledalcev.

Znotraj artistične umetnosti te vrste je posebno zgodbo o uspehu spisal kanadski cirkus Cirque du Soleil, ki je iz arene odgnal vse klovne in živali ter se osredotočil predvsem na gimnastične sposobnosti akrobatov, razkošne kostume ter svetlobne učinke, v zadnjem času pa je pravi magnet za množice predvsem zaradi predstave o pokojnem pevcu Michaelu Jacksonu. "Pojav cirkusa Cirque du Soleil in njemu podobnih žanje tolikšen uspeh v vseh pogledih, da se klasične oblike cirkusa skorajda ne morejo več kosati z njim. Stari klasični cirkusi bodo lahko ostali konkurenčni le, če se bodo dodobra prestrukturirali in prevetrili svoj repertoar," meni cirkuška in gledališka umetnica Nataša Sultanova.

Raje na Youtube kot v smrdljiv šotor

Cirkuška scena je skozi čas vse bolj licitirala za pozornost čim večjega števila obiskovalcev ter tako začela podlegati komercializaciji, saj so posamezniki s poslovno žilico kaj kmalu zaznali, da je z zabavo in razvedrilom mogoče tudi dobro zaslužiti. Toda med obdobji izobilja so se tudi za cirkuško srenjo vrinili časovni pasovi, ki so prinašali revščino in pomanjkanje. Že na prehodu iz 19. v 20. stoletje so cirkus potisnile v ozadje druge oblike spektakla, predvsem vznik filmske umetnosti in s tem tudi pojav prvih zvezdnikov. Kljub temu si je po poročanju časnika Slovenski narod iz leta 1901 predstave ameriškega gigantskega cirkusa Barnum&Bailey, ki je tedaj gostoval v Ljubljani, dnevno ogledalo 30.000 ljudi. Druga občutnejša kriza se je pojavila med obema svetovnima vojnama, naslednji udarec pa je cirkusom v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja zadal razmah televizijskih oddaj.

V današnjem svetu, ki je nekakšen laboratorij za izumljanje vedno novih oblik zabave, se predvsem malim klasičnim cirkusom obetajo borni izkupički. "V Italiji in Franciji je težko preživeti zaradi poplave številnih cirkusov; v Italiji jih je mogoče našteti okoli 160, v Franciji pa 300. Le peščica med njimi se ponaša z zares visoko kvaliteto in zato tudi številnim občinstvom, drugi pa bolj životarimo," pravi direktor cirkusa Monte Carlo Elvio Anselmi. Medtem ko sva se zapletla v pogovor, so mu artisti ves čas poročali, koliko vstopnic jim je uspelo prodati. Ker je dobrih pet minut pred nastopom do blagajne prišlo le kakih štirideset do petdeset obiskovalcev, je odpoved šova visela na nitki. Gospod Anselmi mi razloži, da je prejšnje predstave v povprečju obiskalo vsaj okoli dvesto ljudi, ob tem pa se nostalgično spominja časov, ko so bili cirkusi tako dobro obiskani kot rockovski koncerti: "Ko sem pred dvajsetimi leti obiskal Ljubljano z nekim drugim cirkusom, ki je bil postavljen v Tivoliju, je šotor vselej pokal po šivih." Pri tem pa ugiba, ali ni za slabši obisk morda krivo tudi dejstvo, da je v prejšnjih časih Slovenijo cirkus obiskal približno na vsakih pet let, medtem ko se dandanes vsaj enkrat letno v naši prestolnici ustavi kakšna zabavljaška karavana.

Velike artistične "družine" si na drugi strani manejo roke ob bajnih zaslužkih. Že omenjeni cirkus Cirque du Soleil, ki ima zaposlenih pet tisoč ljudi iz 49 držav, napoveduje, da bo v letošnjem letu zaslužek presegel milijardo ameriških dolarjev. Čeprav njegov večinski lastnik Guy Laliberté razkriva, da v vsako predstavo vloži od petdeset do šestdeset milijonov dolarjev, se še nikoli ni boril z izgubo.

Malim cirkusom, ki le stežka zadovoljijo vse bolj zahtevne apetite publike, pa izkupiček vse bolj odžira tudi sodobna tehnologija. "V dobi interneta si ljudje raje ogledajo kvalitetne cirkuške predstave na Youtubu, kot da bi plačali za ogled izmučenih živali v umazanih in smrdljivih šotorih," še en razlog za upad občinstva ponuja Nataša Sultanova. Etnologinja Jana Drašler pa v knjigi Na robu mesta, v središču sveta servira strokovno podkrepljeno razlago: "Postindustrijska družba spodbija sam pojem 'resničnega', katerega problematika je bila močno vpeta v zasnovo cirkusa in njegove predstave. Gledalci danes dvomijo, da je 'nemogoče, a resnično' mogoče, in domnevajo, da se v tistem, kar je videti kot izjemna spretnost, skriva plehek trik, potegavščina, prevara." Poleg tega so artisti med občinstvom nekdaj dodatno dvigovali napetost s tem, da niso uporabljali nikakršnih varoval pri izvajanju nevarnih točk. "Pomehkuženi" cirkus tako ostaja atraktiven zgolj za najmlajše. Drašlerjeva pa opozarja na še en tujek postindustrijske družbe, ki je morda nekoliko načel privlačnost cirkuške umetnosti: sprememba družinskih vzorcev. Ker cirkuška struktura običajno temelji na sorodstveni mreži, se je v obdobju razvrednotenja družine vrzel med pogledom na življenje cirkusantov in izkušnjo dejanskega družbenega življenja začela vse bolj širiti.

Živali krotijo trenerje

Klofuto številnim cirkusom pa so v zadnjem času primazali tudi borci za pravice živali. Ti so namreč v nekaterih državah, denimo tudi v sosednjih Hrvaški in Avstriji, dosegli, da tam gostujejo le artistične skupine, ki v svoj program ne vključujejo živali. Tako je bil tudi cirkus Monte Carlo, ki po koncu slovenske turneje potuje k naši južni sosedi, primoran številne živali pustiti v domači cirkuški bazi. "Gledalci se na to odzivajo zelo različno; nekaterim se zdijo takšne poteze hvalevredne, saj ne prihaja več do mučenja živali, spet drugi menijo, da cirkus brez živali sploh ni cirkus," svoja opažanja strne romska umetnica Mojca Rakipov Nursel, sicer tudi koordinatorka programa v te dni pri nas gostujočem cirkusu.

Pri nas še nimamo uzakonjene prepovedi nastopanja živali v cirkusih, je pa Veterinarska uprava Republike Slovenije (VURS) že pred štirimi leti v tej smeri predlagala spremembo zakona o zaščiti živali, ki je v pristojnosti ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, a je bil predlog v postopku sprejema novele zakona umaknjen. Tako mora VURS ob vstopu vsakega cirkusa na območje Republike Slovenije pregledati dokumentacijo in stanje živali. Sporočajo pa, da čeprav so bili inšpekcijski nadzori v cirkusih, ki so v zadnjih letih gostovali v Ljubljani, redno opravljeni, pristojni veterinarji niso zaznali neskladij z zaščitno zakonodajo.

Glasovi posameznikov in društev, ki se borijo proti mučenju živali v cirkusih, pa niso le sodoben pojav, saj jih je bilo slišati že v 19. stoletju. Sčasoma so postajali vse glasnejši in javnost vse podrobneje informirali o okrutnostih, ki se dogajajo tako med napornimi prevozi kot med dresuro živali. Te so velikokrat zaprte v pretesnih kletkah, v katerih jih prevažajo na tisoče kilometrov, pri tem pa niso deležne niti osnovnih dobrin, kot so hrana, pitna voda in veterinarska oskrba. Veliko živali tako trpi ali celo pogine, predvsem v poletnih mesecih, ko omahnejo zaradi dehidracije ali zadušitve. Nič kaj bolj prijetna pa povečini ni niti dresura, saj trenerji želene rezultate neredko dosegajo z uporabo električnih palic, bičev, kavljev in drugih podobnih orodij.

Čeprav posebnih predpisov za ravnanje z živalmi v cirkusih v Sloveniji nimamo, eden izmed členov zakona o zaščiti živali veleva, da so vzreja, vzgoja in šolanje na način in s pripomočki, ki živali povzročajo bolečine ali kako drugače škodijo njenemu zdravju, prepovedani. Nedovoljeni so tudi preobremenjevanje živali, uporaba plemensko nezrelih živalih, onemogočanje potrebnega počitka, fizično izkoriščanje bolne, ranjene, poškodovane ali ustrahovane živali, preobremenjevanje s tekom ob prometnem sredstvu ter vzpodbujanje s poživili. "Točke, kot so skakanje skozi ognjeni obroč ali vožnja monocikla, pa same po sebi niso obravnavane kot mučenje, če so izvedene na način, ki živalim ne povzroči hudih poškodb ali dalj časa trajajočega trpljenja," sporočajo iz VURS-a.

Iz Tivolija v neznano

Prvi cirkusi se niso po nomadsko premikali iz kraja v kraj, temveč so se ugnezdili na neki stalni lokaciji. Trend potujočih karavan so šele leta 1842 sprožili ameriški artisti, ki so raje kot repertoar menjavali občinstvo. Odtlej tako tudi prihod verige zabavljaških vozil ter postavitev barvitega šotora predstavljata del cirkuške predstave, saj se prej zapuščeno prizorišče prelevi v pisano oazo.

Od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne je Ljubljana poznala posebej rezervirane prostore, kjer se je lahko nastanila "potujoča horda". Središče zabaviščnega dogajanja je bil Lattermanov drevored (današnje Jakopičevo sprehajališče) v Tivoliju, ob redkih priložnostih, ko je tu zmanjkalo prostora, pa so cirkusanti zavzeli bodisi Krekov trg ali park pred sodiščem. "Cirkuško razvite dežele premorejo posebej za artistično kulturo pripravljeno infrastrukturo, medtem ko si je treba v naši prestolnici vedno znova priboriti ustrezno mesto in s tem tudi različna dovoljenja od Upravne enote Ljubljana, kot na primer dovoljenje za najem prostora, priklop elektrike ali priklop na vodovodno omrežje," razlaga Ilko Atanassov, direktor podjetja Art Arena, ki kot edino v Sloveniji organizira gostovanja cirkusov.

"Tako kot na drugih javnih prireditvah pristojni organi izdajo dovoljenje za postavitev cirkusa, če je organizator izkazal, da je predvidel zadostne ukrepe za zagotovitev reda, varnosti življenja, zdravja udeležencev in varnosti premoženja, ter če prireditev ne bo ogrožala javnega prometa in predstavljala nedopustne obremenitve okolja," pa v formalnem pojasnilu sporočajo iz Upravne enote Ljubljana. Strokovne službe tako preverijo varnost, opravijo meritve hrupa in druge preventivne preglede, na podlagi katerih potem izdajo dovoljenje za obratovanje "tovarne zabave".

In kako sploh privabijo cirkus v Slovenijo? Predstavniki že omenjenega podjetja Art Arena si v tujini ogledajo različne predstave, nato pa s cirkusi, ki imajo po njihovi presoji kvaliteten program, podpišejo pogodbo in se dogovorijo za datum prihoda. Na podoben način pa včasih poteka tudi trgovanje z artisti. "V Evropi obstaja veliko dobrih agencij, ki ponujajo cirkuške umetnike na posojo. Če recimo za neko točko potrebujem žonglerja, mi agencija predstavi nekaj spretnih žonglerjev, enega izberem in z njim podpišem pogodbo za čas, kolikor ga pač potrebujem," poslovanje v cirkuškem svetu razlaga Elvio Anselmi. Dodaja pa še, da v Evropi dandanes mrgoli dobrih artistov, tako da težav s sestavljanjem ekipe nastopajočih še ni imel. Številni člani njegovega artističnega hrama, med njimi tudi on sam, so se sicer že rodili v cirkuškem ringu in se tu "zaposlili" na podlagi sorodstvenih vezi. Večji cirkusi velikokrat razpisujejo tudi avdicije za artiste ali pa njihov talent prepoznajo na cirkuških festivalih. Čeprav se zdi, da zanimanje za poklic cirkusanta vse bolj usiha, se število njegovih privržencev v resnici množi, razrašča pa se tudi sama cirkuška umetnost.