Literarna kritika je v strogem smislu zavezana zgolj eni stvari - zvestobi do literature. Vsak recenzent je, preden se loti svojega dela, dolžan zavedati se, da so med človeškimi izkušnjami globoke razlike in da si vsaka med njimi, ne glede na to, ali je intimne, politične, epistemološke ali estetske narave, zasluži, da se jo misli, doživlja in o njej piše. Ko se lotevaš teksta, poskušaš svoje osebne estetske in identitetne kaprice pustiti ob strani in brati napisano samo skozi njegovo pripovedno moč. Lepota prvovrstnih tekstov je v tem, da te pretresejo kljub temu, da s tvojim siceršnjim okusom nimajo prav dosti zveze.

Vojnović je pri svojem poseganju v mnenjsko razpravo okrog Balkanske brvi zagrešil temeljno napako - dovolil si je biti površen bralec. Tekst, za katerega ga je intelektualna intuicija opozorila, da očitno govori proti stvarem, ki jih doživlja kot dragocene, je napadel kot nekdo, ki se je odločil, da je intuitivno sklepanje zanj dovolj. Tihi zakon intelektualne omike veli, da smo pri navajanju dosledni - kdor se obrača na nek tekst s citiranjem, je dolžan citirati korektno. Samo tako se namreč izogne tanki meji, za katero se pristranskost spremeni v objestnost in izkrivljanje. Če bi se Vojnović kot bralec odločil iti korak globlje od osebnega razburjenja, bi morda lahko opazil, da na nekem mestu, prav zato, da do tovrstnih nesporazumov ne bi prihajalo, izrecno izpostavljam, da ima v literaturi prostor vsak sentiment, če le premore določeno globino.

Naslednja težava se pojavi pri vihranju s konceptom "identitete". Rečeno s Sloterdijkom - zgodovino doživljamo kot "sfero temnih izvorov, svetle prihodnosti, izgubljenega bogastva ali obljubljenega obilja, vse to, kar nam daje identiteto in nam jo hkrati jemlje". Popolnoma pričakovano, smotrno in v določenih pogojih tudi lepo in ganljivo je obravnavati zunanje gibanje kot del svojega lastnega. Vpetost v družbeno vezivo je neizbežna, pričakovati, da bomo ljudje na intimni ravni doživljali samo stvari, ki trkajo ob nas med štirimi stenami doma, je kratkovidno in po svoje tudi nevarno. Vendar se ravno pri razpadanju Jugoslavije pozna, kako lahko postane še bolj nevarno dopustiti političnemu sentimentu, da ga preplavi patetika, ki ji je uspelo uničiti že marsikatero zasebno alianso.

Če skrajšam dolgo zgodbo - brezpogojno ima vsak pravico napolniti svojo identiteto z vsem, kar prepozna kot svoje. Vendar ima vsak intelektualec hkrati tudi humanistično dolžnost izmikati se demagoškemu opletanju z lastnimi ideali, ker nas ne pretirano očarljiva zgodovina dvajsetega stoletja na vsakem koraku opominja, kaj se zgodi, ko ideje postanejo pomembnejše od ljudi. Kdor je gledal Jugoslavijo propasti, bi moral razumeti, o čem govorim.

In kaj je pravzaprav tisto, kar je mene kot recenzentko zmotilo pri branju Debeljakove Balkanske brvi? Ko se Vojnović obregne ob moj prispevek kot prispevek nekoga, ki ga očitno moti, da še vedno razpravljamo o zapuščini rajnke domovine, se vede kot tisti, ki v vsem prepozna žebelj, ker zna operirati samo s kladivom. Za Debeljakovo generacijo je bila smrt Jugoslavije velik identitetni šok, brez dvoma tudi na zelo osebnem nivoju, in ko pravim, da se bolečina ob tej izgubi pri tej generaciji zliva tudi z bolečino ob izgubi mladosti, se mi zdi brati to kot cinizem strahotno omejeno. Tematsko polje Debeljakovih esejev je povsem smiselno in tudi sentiment, s katerim se ga loteva, je povsem upravičen. Zdi se mi, da Debeljaku spodleti na čisto drugem nivoju - da mu zmanjka globine. Zdi se mi, da ima literatura kot estetsko pribežališče humanistike neskončno dolžnost do avtorefleksije in recimo temu neke vrste intelektualne skromnosti. Kjer se začenja zdeti, da literatura zapada v narcistično samoizpostavljanje, postane šibka in izgubi prepričljivost.

Debeljakova težava je v tem, da je napisal knjigo o drugih, v kateri na vsakem koraku govori o sebi. Pa tudi to bi bilo lahko povsem upravičeno, če bilo dobro opravljeno - če bi se zdelo osveščeno in tehtno, če bi svoje doživljanje opisal s tako rafiniranostjo, da bi se dotaknilo tudi človeka, ki se ga razpad Jugoslavije osebno sploh ne tiče. Vsaka literatura, ki dregne naravnost v občečloveško izkušnjo, ne potrebuje nobene druge legitimacije. Vendar tako pisanje zahteva, da vanj vnesemo še kaj več od zgolj svojega doživljanja.

Katja Perat