V novejši zgodovini je za to daleč najbolj zaslužna krepostna, dolžnosti skrajno predana in dosledno "nadpolitična" 85-letna monarhinja. Kraljica Elizabeta II. je številne podanike samo enkrat razočarala - s petdnevnim molkom v dneh po tragični smrti princese Diane leta 1997, ker jo je, kot mnoge druge Otočane, ki ravno ne slovijo po javnem razkazovanju čustev (prej po stiskanju zob), presenetil kolektivni izbruh žalovanja za "ljudsko princeso". Za takšno jo je razglasil takrat mladi, novopečeni novolaburistični premier Tony Blair, ki je sicer veliko tega razglašal za ljudsko, vendar je znal veliko bolje oceniti razpoloženje večine Otočanov kot kraljica. Celo takrat, ko je bila priljubljenost kraljeve družine na najnižji točki v zgodovini, pa je samo 20 odstotkov vprašanih Otočanov podanikov dejalo, da bi na referendumu o zamenjavi monarhije z republiko glasovali za republiko.

To je bila druga, prej velika drama kot velika kriza monarhije in kraljeve hiše Windsor v dvajsetem stoletju, čeprav so za prvo razglasili "abdikacijsko krizo". Zelo presenetljivo je, da republikansko gibanje ni dobilo kril decembra 1936, ko se je tedanji novi kralj Edvard VIII., okronan januarja tega leta, raje odpovedal prestolu kot poroki z ločeno ameriško katoličanko Wallis Simpson (ta kriza je zgodovinsko ozadje letošnje filmske uspešnice Kraljevi govor), vodilni republikanci pa trdili, da je "kraljev izbor žene pokazal, da je monarhistični sistem preživel svojo koristnost". Prevladalo je soglasje politikov o tem, da je monarhija pomembnejša od monarha. Glasovanje v poslanski zbornici parlamenta - v katerem je laburistični poslanec, ki se je razglasil za "teoretičnega republikanca", dejal, da ga veliko bolj zanima odprava revščine kot monarhije - se je končalo s prepričljivo zmago (403 proti 5) zagovornikov ohranitve monarhije. In Britanci so dobili novega, jecljajočega kralja Jurija VI., mlajšega brata Edvarda VIII. in očeta sedanje kraljice.

Elizabeta II. je na prestolu že skoraj šestdeset let (prestol je podedovala leta 1952, uradno kronanje je bilo leto kasneje). Ko je imela opravka s prvim izmed do zdaj dvanajstih premierjev, Winstonom Churchillom (ko je bil ta drugič na oblasti, 1951-1955), je Blair še vlekel dudo, sedanjega premierja Davida Camerona pa sploh še ni bilo (rojen je leta 1966).

V Britaniji že dolgo (od leta 1848) obstaja republikansko gibanje, vendar njegovi aktivisti priznavajo, da se mu ni posrečilo zasesti pomembnega prostora v sodobni družbi. Nekdo je duhovito ocenil, da se ga Otočani morda bolj zavedajo kot društva, ki še vedno trdi, da naš planet ni okrogel, ampak ploščat, vendar veliko manj kot na primer gibanja za pravice živali. Številni imajo republikanizem celo za neke vrste ekscentričnost. Kraljeva družina se je najbolj bala za obstoj monarhije, ko je leta 1900 ustanovljena laburistična stranka začela hitro pridobivati moč. Kralj Edvard VII. (1901-1910) je bil tisti, ki je zaradi hitre krepitve laburizma nekoč svojega prestolonasledniškega sina gostom predstavil kot zadnjega britanskega kralja. Na laburističnem kongresu leta 1917 (po ruski revoluciji) so napovedali, da bodo začeli za Britanijo delati, kar je dosegla ruska revolucija v Rusiji. Tudi ta grožnja je minila. Več ko je imela laburistična stranka članov, manj sovražna je bila do monarhije. Samo pet let kasneje (1923) so njeni člani glasovali o tem, ali je "kraljeva družina še potrebna kot del britanske ustavne ureditve". Spet so zmagali zagovorniki monarhije (s 3,604.000 glasovi proti nekaj manj kot 400.000).

Najbolj nespremenljiva stalnica raziskav javnega mnenja v Britaniji je nizka podpora zamenjavi monarhije z republiko, monarha pa s tako ali drugače voljenim predsednikom. Otočani si ne želijo še enega politika na visokem položaju, ki mu ne bi bilo zaupati, politika in politiki pa so se Otočanom v zadnjih nekaj letih bolj zamerili kot kdajkoli prej (škandal s poslanskimi izdatki, ki je izbruhnil leta 2009, in dolgoletna slepota do pohlepa in hazarda bankirjev, ki sta povečala britanske težave po izbruhu globalne finančne krize leta 2008, sta samo dva glavna izvora zamer).

"Republikanci so potisnjeni v tako absurdno slepo ulico, ker v javni areni nimajo nobenega učinkovitega prostora. Ni resnih republikanskih kampanj, ni pravega republikanskega gibanja, ni republikanskega tiska...," je pred leti potožil marksist Tom Nairn. Ne gre samo za to; monarhija ima tako zelo malo prave moči, da je republikancem tako rekoč nemogoče pokazati, da bi Britanci karkoli pridobili, če bi se je znebili. Tako je že vse od pojava republikancev leta 1848, ko je čez Evropo pljusnil val revolucionarnega političnega nemira. Monarhije na celini so se tresle in padale, v Britaniji pa so bili nemiri zelo "civilizirane" narave. Razbitih je bilo nekaj oken in nekateri ljudje so vpili "za republiko", ne da bi zares vedeli, kaj to je, pametne glave pa so se javno spraševale, kaj bi Britanija pridobila z republiko, vendar tudi, kaj bi izgubila s spremembo. Na kratko: ali se splača vreči monarhijo? Potem pa se je nekaj let kasneje poročila prestolonaslednica, najstarejša hči tedanje kraljice Viktorije, ki je vzela pruskega prestolonaslednika, in ljudje so - kot včeraj - navdušeno praznovali, republikanci pa se jezili nad "neumnostjo Britancev" in ugotavljali, "da se ti reveži kot ovce hodijo poklanjat svojim zatiralcem".