Največ stavk je v mediteranskih državah - Grčiji, Italiji in Španiji, kjer je v stavkah udeleženih več kot 60 stavkajočih na 1000 delavcev, evropsko povprečje pa znaša 20 stavkajočih na 1000 delavcev. Po ugotovitvah fundacije je bilo število stavk v Evropi v zadnjem desetletju nižje kot v 70., 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, obenem je stavk manj kot v neevropskih državah.

Zaradi stavk je bilo med letoma 2005 in 2009 največ delovnih dni izgubljenih na Danskem in v Franciji, v povprečju 159 oziroma 132 letno, medtem ko v Avstriji in Estoniji ni bil izgubljen niti en delovni dan. Evropsko povprečje znaša 31 izgubljenih dni, povprečje novih držav članic pa 11 dni. V Sloveniji je bilo med letoma 2005 in 2009 izgubljenih 17 delovnih dni.

Čeprav bi dejstvo, da je v novih državah EU manj stavk kot v "starih članicah", lahko kazalo na slabšo moč sindikatov in težje gospodarske razmere, pa fundacija opozarja, da tudi veliko število stavk ne more biti pokazatelj moči sindikatov. Celo nasprotno, izkušnje kažejo, da se močni sindikati redkeje in bolj preudarno odločajo za stavko, medtem ko imajo šibkejši sindikati nad stavkami manj nadzora.

EIRO ugotavlja, da je glavni vzrok za stavke nezadovoljstvo s plačami, sledijo odpuščanja in prestrukturiranja podjetij, napovedane reforme ter vprašanja, povezana z delovnim časom. Zanimivo je, da se že vse od 80. let prejšnjega stoletja nadaljuje trend selitev stavk iz industrijskega v javni sektor. Čeprav je največ stavk še vedno v industriji, pa so te najobsežnejše v javnem sektorju.

Stavkovni val leta 2010

Tudi v Sloveniji je bila lani najodmevnejša stavka javnih uslužbencev, ki so nasprotovali zamrznitvi plačne reforme. V stavki je bilo udeleženih 21 sindikatov in okoli 80.000 ljudi, med njimi policisti, cariniki, gasilci, zdravniki, zdravstveni delavci, zaposleni v upravnih enotah in občinskih uradih, veterinarji, kulturni delavci, zaposleni na RTV Slovenija... Javnost so najbolj razburile dolge kolone na mejnih prehodih in čakalne vrste pred uradniškimi okenci. Stavka je trajala od 26. septembra do 13. oktobra, ko sta se pogajalski strani dogovorili, da bodo plačna nesorazmerja odplačana, ko bo gospodarska rast dosegla 2,5 odstotka.

Svojo bitko so bili tudi posamezni poklici znotraj javnega sektorja. Del policistov je stavkal tudi potem, ko so drugi že prenehali, in zahteval pošteno vrednotenje policijskega dela in določene bonitete pri upokojevanju. Po tednu dni so z vlado dosegli dogovor o ločeni obravnavi, ki morda že nakazuje tudi začetek razpada enotnega plačnega sistema v javnem sektorju. S posebnim dogovorom so se "začasno" končale tudi napetosti v zdravstvu. Ker je vlada sklenila prepoloviti nadomestila za dežurstva, so zdravniki množično umikali soglasja za delo zunaj 48-urnega tedenskega delovnika, septembra lani pa je prenehalo dežurati okoli 3000 zdravnikov. Po tednu dni sta predsednik Fidesa Konrad Kuštrin in minister za zdravje Dorjan Marušič podpisala sporazum ter se dogovorila, da bo nadurno delo plačano skoraj enako kot pred sprejetjem zakona, ovrednotila in reorganizirala pa se bodo dežurna mesta.

Ker je vlada sklenila omejiti študentsko delo ter ga kot "malo delo" razširiti še na brezposelne in upokojence, je 19. maja lani prišlo do množične demonstracije študentov in dijakov, ki se jih je v Ljubljani zbralo okoli 7000. Demonstracije so se nadaljevale pred parlamentom, v katerega so nekateri vročekrvneži metali granitne kocke, kamenje in dimne bombe. Posredovati je morala policija, ki je pridržala 30 izgrednikov.

Uspešna stavka kovinarjev

V letu 2009 je najbolj odmevala novembrska enodnevna opozorilna stavka v elektro- in kovinski industriji. Organiziral jo je Sindikat kovinske in elektroindustrije Slovenije (SKEI), v njej pa je sodelovalo 30.000 delavcev v 121 podjetjih. SKEI je s stavko uspešno dosegel zahteve po dvigu najnižjih izplačanih plač v kovinski, elektronski in elektroindustriji ter v industriji kovinskih materialov in livarn na najmanj 600 evrov neto ter izplačilo 150 evrov dodatka za člane sindikata.

Konec novembra so Ljubljano zasedli delavci, ki so protestirali proti pokojninski reformi, in od vlade zahtevali dvig minimalne plače na 600 evrov neto. Sprejema pokojninske reforme jim sicer ni uspelo preprečiti, so pa zato na veliko razočaranje delodajalcev dosegli povišanje minimalne plače s 460 na 562 evrov neto.

Največjo stavko v letu 2008 je organizirala Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS). V enodnevni splošni opozorilni stavki je sodelovalo okoli 200.000 zaposlenih, ki so zahtevali dvig vseh osnovnih plač za 6 odstotkov, zagotovilo, da se vse plače usklajujejo z rastjo inflacije, ter da se upošteva produktivnost na ravni panog. Kompromisna kolektivna pogodba o usklajevanju plač za leti 2008 in 2009 je bila podpisana maja istega leta.

Največ stavk je bilo v letih po osamosvojitvi

Podatkov o stavkah v Sloveniji od leta 2007 naprej ne vodi nihče. Čeprav je decembra tega leta ministrstvo za delo sprejelo uredbo, po kateri bi morali delodajalci na posebnih obrazcih javljati vse podatke v zvezi s stavkami Statističnemu uradu (Surs), se to ni zgodilo, zato je projekt propadel. Na voljo so tako le podatki ZSSS, ki je vodila evidenco do leta 2007, vendar pa le za tiste stavke, ki jih je sama organizirala.

Po teh podatkih je ZSSS od leta 1992 do 2007 izvedel 895 stavk. Glavni stavkovni val se je odvijal od leta 1992 do 1997, ko je bilo letno organiziranih v povprečju nekaj več kot 122 stavk. Po letu 1997 je število stavk močno upadlo, tako da je bilo po letu 2000 organiziranih manj kot 20 stavk letno. Največ stavk so organizirali sindikati v podjetjih kovinske in elektroindustrije, in sicer 377, sledita sindikat tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije z 204 stavkami ter sindikat lesarstva s 115 stavkami.

V teh 16 letih je v stavkah skupaj sodelovalo 227.000 članov ZSSS, od tega po letu 2000 povprečno 1700. Največ stavk je bilo organiziranih na območju Ljubljane in okolice (164), v Podravju (153) in na območju Celja (120). Glavni vzrok stavk je bilo neizplačilo plač, sledijo neizplačila regresa ter neizplačila nadomestil za prehrano in prevoz.