Te besede, ki so o knjigi Aleša Debeljaka Balkanska brv zapisane v zadnji številki Pogledov, mi tudi po večkratnih branjih še naprej zvenijo kot cinični in nerazumevajoči porog avtorju ter njegovi esejistični tožbi za izgubljeno domovino, pojmom, ki ga recenzentka razume površno in banalno, kot določeno zemeljsko površino zamejeno z državnimi mejami, medtem ko Debeljaku njegovo »domovino Jugoslavijo« (besedno zvezo, ki kot kaže tod okoli še vedno straši vse in vsakogar) predstavljajo predvsem njeni pisatelji, pesniki in glasbeniki ter njihovi bogati opusi.

V knjigi je poudarek predvsem na nadnacionalni literarni zapuščini jugoslovanskih pisateljev Danila Kiša, Miloša Crnjanskega in Davida Albaharija ter na njihovih mlajših naslednikih, ki, kot avtor knjige nazorno prikazuje in dokazuje, izhajajo iz njihovih plaščev, če parafraziram meni neznansko ljubega Turgenjeva. Gre za Aleksandra Hemona, Charlesa Simica, Igorja Štiksa in Muharema Bazdulja, vse skupaj pa Debeljak posrečeno označi za pisatelje »jugoslovanske Atlantide«.

Knjiga Balkanska brv, podnaslovljena »eseji o književnosti jugoslovanske Atlantide«, tako govori o tistem delu jugoslovanske literature, ki ga po razpadu države SFR Jugoslavije ni bilo možno razvrstiti, ali bolje rečeno stlačiti, v eno izmed nacionalnih literatur in ga popredalčkati po novodobnih standardih. Kiš, Crnjanski, Albahari, Hemon, Simic, Štiks in Bazdulj, tako kot tudi nekateri drugi jugoslovanski avtorji (konec koncev tudi nobelovec Ivo Andrić), pač, takšni kot so, niso mogli izrasti iz ene same etnično čiste kulture, marveč so lahko le plod samosvojega multikulturnega prostora, ki se je v prejšnjem stoletju začasno izoblikoval na Balkanu in ki ga danes tam ne najdemo več.

In medtem ko se Aleš Debeljak na različne načine trudi obrazložiti, kako je prav etnična in kulturna prepletenost nekdanjega jugoslovanskega prostora v mnogočem izoblikovala omenjene avtorje in s tem pomembno prispevala k njihovi nedvomno vrhunski literaturi, mu recenzentka mimogrede očita, da kot povoženi roker žaluje za časi seksa, droge in alkohola.

Klub so pač ukinili in najti si je treba novega, ne pa se patetično cmeriti in obujati spomine, sporoča avtorju knjige in se verjetno sploh ne zaveda, da mu s to na videz nedolžno, in komu morebiti celo duhovito, opazko zanika pravico do lastne identitete.

Identiteto namreč gradimo ravno na temeljih svoje duhovne domovine, v katero nas deloma že ob rojstvu naselijo naši predniki, veliko bolj pa se vanjo sami naselimo v času svojega odraščanja in mladosti.
Duhovna domovina je zato za vsakogar izmed nas, še posebej pa za ustvarjajočega posameznika, neprimerno pomembnejša in tudi veliko bolj določna od tiste, ki jo označujejo potni listi in davčne številke in s katero duhovna domovina pogosto niti nima veliko skupnega. In duhovna domovina Aleša Debeljaka so Danilo Kiš, Miloš Crnjanski in David Albahari, on pa ji rad reče kar Jugoslavija.

Resnično dvomim, da je mlada recenzentka brala knjige Aleksandra Hemona, Igorja Štiksa ali Muharema Bazdulja, te trojice nedvomno vrhunskih bosanskih, bošnjaških, hrvaških, ameriških, srednjeevropskih, evropskih, jugoslovanskih, balkanskih, avstroogrskih, židovskih, ukrajinskih, sarajevskih in še kakšnih avtorjev. Če bi jih brala, bi namreč v njih našla neslišno hrepenenje za svojo izgubljeno (potopljeno?) domovino, ki jo vsi trije v marsičem delijo s svojim prijateljem Alešem Debeljakom. Domovino brez zastav, grbov, denarnih valut ali registrskih tablic, a zato domovino vzdušij in počutij, melodij in ritma, vicev in anekdot, prijateljstev in ljubezni, izgub in trpljenj, domovino duše. Domovino, v kateri je Alešu Debeljaku maršal lahko le Danilo Kiš in je v ustavi od črke do črke lahko zapisana le Grobnica za Borisa Davidoviča.
Kdor je prebral knjigo Aleša Debeljaka Balkanska brv se je lahko prepričal, da takšna duhovna domovina vsekakor (še vedno) obstaja, a se je v celoti preselila v prostor izpovednih, umetniških govoric, v prostor napajajočih spominov in v prostor nekega neubesedljivega človeškega duha. V prostor medsebojne komunikacije pisatelja in bralca.

Neštetim prostovoljnim prebivalcem duhovne domovine Jugoslavije, proti njihovi volji pregnanim na različne konce sveta, je že marsikdo svojevoljno ukinjal pravico do nje, a na srečo duhovna domovina nikdar ni bila nekaj, kar bi lahko razpadlo na poljubno število manjših delov. Še manj se lahko duhovna domovina razblini ali izgine kot si to domišlja recenzentka. Izgine lahko zgolj politična in družbena realnost, znotraj katere se je izoblikovala.

In SFR Jugoslavija je definitivno izginila, nikakor pa ne tudi njena kulturna dediščina. Ob vsaki resnejši analizi, kakršna Debeljakova knjiga zagotovo je, se namreč znova izkaže, da je dediščina jugoslovanske literature, pa tudi filma, gledališča, glasbe ali televizije, enostavno premogočna, da bi jo lahko zatajili. Konec koncev je matematično dokazljivo, da je jugoslovanska kultura neštetokrat večja in razkošnejša od preprostega seštevka sedmih (osmih, devetih?) nacionalnih kultur, ki danes legalno obstajajo na prostoru od Triglava do Đevđelije.

A seveda je najlažje vsakogar, ki si to drzne jasno in glasno povedati in celo zapisati, označiti za patetičnega jugonostalgika.