Slovenija ima tudi po dvajsetih letih še vedno znatno prednost pred drugimi tranzicijskimi državami. A vendar je zgodba o zmagovalki tranzicije danes le še slaboten odmev hvalospevov iz preteklih konjunkturnih let. Še posebej po grenki izkušnji svetovne gospodarske krize, ki je državo prizadela precej bolj kot večino drugih evropskih držav. Češka je tako na primer po BDP na prebivalca po kupni moči Slovenijo že skoraj ujela, blizu ji je tudi Slovaška. Razprave o tem, ali se je gradualizem splačal ali pa bo državo še drago stal, so zato znova postale aktualne. Ne nazadnje tudi zaradi blokade političnega procesa in poplave referendumov proti reformam, ki se jih v gradualistični tranziciji očitno nismo "navadili".

Najhitreje je tekla Poljska

Slovenija se je kot edina v osmerici vzhodnoevropskih tranzicijskih držav odločila za gradualistični pristop k tranziciji, ki je predvideval postopne spremembe, v želji, da bi povzročili čim manj pretresov v družbi. Velja za neke vrste klasičnega predstavnika gradualizma. Tako imenovani veliki pok s hitro in hkratno izvedbo makroekonomske stabilizacije, mikroekonomskega prestrukturiranja, privatizacije in liberalizacije cen ter trgovine je v najskrajnejši obliki izpeljala Estonija. Slednja je na primer že v prvi polovici 90. let uvedla enotno davčno stopnjo, zaradi katere so v obdobju prejšnje vlade v Sloveniji potekali množični sindikalni protesti. Preostale države so se odločile za kombinacijo gradualizma v enih in "terapije šoka" v drugih politikah.

Slovenija je od padca socialističnih režimov rasla približno tako hitro kot Slovaška. Od leta 1990 do leta 2009 se jima je realni BDP na prebivalca povečal za dobrih 50 odstotkov, medtem ko je prvakinja tranzicijske rasti Poljska BDP povečala za prek 100 odstotkov. Razlika je izjemna. Vendar ne nepričakovana, saj razvojne teorije pravijo, da manj razvite države rastejo hitreje kot bolj razvite.

Razlog tiči v donosnosti proizvodnih faktorjev. Redkejši ko je neki proizvodni faktor v gospodarstvu, večja je njegova donosnost in bolj bo zanimiv za investitorje. V državi, ki doslej ni poznala računalnikov, že en sam računalnik pomeni velik donos, medtem ko v državi z razširjeno uporabo računalnikov en nov računalnik ne bi predstavljal kaj posebej višjega donosa. V idealnih razmerah bi se vsi proizvodni faktorji neovirano gibali in prišlo bi do absolutne konvergence, razlik v gospodarski razvitosti med državami pa ne ni bilo več. Seveda so razmere v svetu daleč od teoretičnih in laboratorijsko idealnih, zato razlike v razvitosti držav ostajajo in se marsikje tudi povečujejo.

Primerjava absolutne rasti, brez upoštevanja začetne razvitosti držav, torej ni posebno informativna. Da bi lahko podali kolikor toliko kakovostno oceno, ali je neka država "uspešnejša" od druge, moramo upoštevati najmanj začetno razvitost posamezne države. Tovrstna prilagoditev je razvidna iz grafa, ki prikazuje rast BDP na prebivalca članic Evropske unije v letih 1990-2009 glede na začetno razvitost držav. Iz grafa je razvidno, da so slabše razvite države dosegale v povprečju hitrejše rasti kot bolj razvite, čeprav vpliv začetne razvitosti ni posebno velik. Premica ponazarja pričakovano rast glede na začetno razvitost in tako lahko za vse države, ki so nad njo, rečemo, da so rasle hitreje od "povprečja" in so torej "uspešnejše".

Seveda gre zgolj za osnovno primerjavo, so pa kljub vsemu lepo vidni nekateri "polži" in nekateri "tigri". Po odstopanju rasti od povprečja najbolj izstopajo Irska, Poljska in Italija, ki je med razvitimi državami za pričakovano rastjo zelo močno zaostala. Celo bolj kot Litva in Latvija, ki sta v tem istem dvajsetletnem obdobju preživeli najprej hudo tranzicijsko, nato pa še svetovno gospodarsko krizo.

Irska, ki se je je zaradi izjemno hitre rasti v preteklih dveh desetletjih oprijel vzdevek keltski tiger, je povprečno rast glede na svojo razvitost leta 1990 znatno presegala. Čeprav je danes keltski tiger zaradi zloma bank in nepremičninskega trga precej "brezzob", pa je Irska v minulih dveh desetletjih BDP na prebivalca več kot podvojila in se prebila med najrazvitejše članice Unije. Tudi zahvaljujoč nizki obdavčitvi dohodkov gospodarskih družb, kar je v državo pritegnilo milijarde evrov tujih investicij z vseh koncev sveta.

Podobno se lahko pohvali Poljska, ki je v minulih dveh desetletjih BDP na prebivalca prav tako več kot podvojila. Je pa res, da kljub hitri rasti še vedno ostaja pod povprečjem razvitosti Unije in tudi za Slovenijo. Poljska se je, za razliko od Slovenije, v začetnem reformnem zagonu vlade sindikata Solidarnost, tudi ob visoki podpori državljanov in globoki gospodarski krizi, oprla na politiko velikega poka, ki ga je zagovarjal Mednarodni denarni sklad (eden glavnih promotorjev hitrega prehoda iz socialističnega v tržni ekonomski sistem med tranzicijskimi državami po svetu je bil v tistih letih znani harvardski profesor Jeffrey Sachs, ki se je mudil tudi v Sloveniji, vendar njegove ideje niso bile sprejete). Z restriktivno monetarno politiko se je lotila večstoodstotne inflacije, proračunski primanjkljaj je znižala z ukinitvijo številnih subvencij in davčnih olajšav, liberalizirala je cene in uvedla fiksni devizni tečaj ter uvedla restriktivno dohodkovno politiko, vključno z visokim "kazenskim" obdavčenjem za previsoka zvišanja plač.

Privatizacija, predvsem velikih podjetij, je bila precej počasnejša, kot so sprva načrtovali, sploh v primerjavi z Estonijo ali Madžarsko. Slednja je na primer že sredi 90. let izpeljala eno največjih privatizacij v regiji, ko je prodala pomembna podjetja iz energetskega in telekomunikacijskega sektorja. Razlog za to gre verjetno deloma iskati tudi v drugačnem pristopu k privatizaciji. Madžarska se je namreč primarno odločila za neposredne prodaje gospodarskih družb tujim strateškim partnerjem, medtem ko so Slovenija, Slovaška, Poljska in Češka ubrale pot primarne privatizacije s tako imenovanimi certifikati in kuponi, ki so jih razdelile med državljane, sicer vsaka v nekoliko drugačni izvedbi.

Razlogi za počasnejšo privatizacijo na Poljskem so bili precej podobni kot v Sloveniji - vsaka nova vlada je sprejela svoj program privatizacije, hkrati pa se je pojavljal strah pred tujim kapitalom. Madžarska je z vidika privlačnosti za tuje neposredne investicije nesporna zmagovalka med tranzicijskimi državami. Za primerjavo smo uporabili podatke Unctada o povečanju obsega vhodnih neposrednih investicij med letoma 1993 in 2009. V tem obdobju se je v Madžarsko steklo dobrih 24.000 dolarjev tujih investicij na prebivalca, medtem ko se jih je v Slovenijo nateklo vsega 6500, še manj na primer v Poljsko, dobrih 4700 dolarjev. Z vidika privabljanja tujih neposrednih investicij sta med uspešnejšimi tudi Estonija in Slovaška z okoli 11.000 dolarji tujih investicij na prebivalca. Za madžarski "bum" tujih investicij pa nedvomno štejejo predkrizna leta 2006, 2007 in 2008, ko se je njihov obseg povečal kar za več kot 300 odstotkov. Podoben "bum" investicij se je sicer v predkriznih letih začel tudi na Poljskem.

Poljska se je iz tranzicijske recesije izkopala prva, je pa imela "terapija šoka" negativne socialne posledice v obliki visoke stopnje brezposelnosti, povečanja števila upokojencev in realnega padca dohodkov. Slednje nikakor ni poljska posebnost, brezposelnost se je povečala v vseh tranzicijskih državah, resda v enih bolj kot v drugih. V Sloveniji je stopnja brezposelnosti na vrhuncu v letih 1993 in 1994 znašala 9,1 odstotka, število upokojencev pa se je podvojilo. Mimogrede, takratna prezgodnja upokojevanja prispevajo tudi k današnjim težavam v pokojninski blagajni. A socialni pretresi so zaradi gradualizma vendarle bili precej blažji kot v drugih tranzicijskih državah.

Na Poljskem je stopnja brezposelnosti na vrhuncu leta 1993 dosegla 16,4 odstotka, Slovaški pa stopnje brezposelnosti pravzaprav že vse od začetka tranzicije (leta 2001 je dosegala skoraj 20 odstotkov) ni uspelo znižati pod 10 odstotkov. Na Češkem se je stopnja brezposelnosti v začetnih letih popeterila, vendar je bila v primerjavi z drugimi državami še vedno izjemno nizka, dva- do štiriodstotna, a se je nato počasi, toda vztrajno višala.

Gradualizem proti velikemu poku

Iz vsega prej naštetega in ob dejstvu, da sta bili Slovenija in Estonija kot državi z najbolj skrajnima oblikama pristopa k tranziciji približno enako uspešni (po rasti BDP glede na začetno razvitost), o napačnosti tega ali onega pristopa (za zdaj) ne moremo sklepati. Poleg tega državi povezuje tudi globok padec BDP med krizo, pri čemer velja opozoriti, da je bil padec v Estoniji dvakrat globlji kot v Sloveniji.

Glavna razloga za šibko odpornost na krizo v Sloveniji sta po ugotovitvah Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar) strukturna šibkost gospodarstva in intenzivna rast investicij v gradbeništvu v letih tik pred krizo, ki so med krizo skorajda povsem usahnile. Padec je bil zato še potenciran. Opozorila o strukturni šibkosti slovenskega gospodarstva seveda niso nova. Da v gospodarstvu prevladuje delež tehnološko nizko in srednje zahtevnih dejavnosti, ki posledično prinašajo nižjo dodano vrednost, in da se gospodarstvo še vedno ni prestrukturiralo, kar je omogočala (predvsem) politika z načrtnim subvencioniranjem nekonkurenčnih podjetij in ohranjanjem visokega deleža državnega lastništva, prav tako ni nova ugotovitev.

"Vse empirične študije so pokazale, da je padec agregatne proizvodnje na začetku tranzicije posledica liberalizacije cen, plač in mednarodne trgovine. Večji ko je bil šok, večji je bil padec proizvodnje. S tega vidika je večji šok slabši za agregatno proizvodnjo. Seveda pa je liberalizacija sama po sebi investicija v začetek procesa transformacije podjetij iz manj v bolj produktivna. Tako so spodbude za hitrejše preoblikovanje večje v primeru popolne in hitre liberalizacije, kot je to storila na primer Estonija. Gradualizem je dober na kratki in slab na dolgi rok," je prednosti in slabosti gradualizma opisal dr. Sašo Polanec z ljubljanske ekonomske fakultete.

Povezave med zgodnjim tranzicijskim obdobjem in učinki sedanje krize na Slovenijo pa Polanec ne vidi. "Trditev, da takšna povezava obstaja, bo zelo težko empirično preverljiva," pravi in kot enega glavnih razlogov za globlji padec slovenskega BDP navaja majhnost trga. "Izvoz dosega 70 odstotkov BDP in šok v zunanjem povpraševanju je Slovenijo relativno bolj prizadel. Večje države, na primer Poljska, so v manjši meri odvisne od tujega povpraševanja. Če bi manj izvažali, bi nas šok manj prizadel. Seveda pa odgovor ni v avtarkiji, izoliranosti," pojasnjuje Polanec.

Poleg velike ekspanzije gradbeništva pa je krizo poglobilo še usihanje tujih virov financiranja, kar je zmanjšalo možnosti financiranja proizvodnje in potrošnje gospodinjstev. Slovenija se je za razliko od nekaterih drugih tranzicijskih držav financirala prav z dolžniškim kapitalom, torej tujimi posojili, in ne lastniškim kapitalom, ki vstopa preko neposrednih tujih investicij.

Podobne razloge za globino krize navaja dr. Jože Mencinger, ki pa v gradualizmu vidi predvsem prednosti. Gradualističen pristop k tranziciji po njegovem mnenju nikakor ni bila napaka. "Lahko bi rekli, da si ga je zaradi razvitosti, reform v Jugoslaviji in elementov tržnega gospodarstva, predvsem decentraliziranega odločanja, ki sta jih prinesla samoupravljanje in družbena lastnina, lahko privoščila. S tem je dolgo časa ohranila visoko socialno kohezijo, ki je še zmeraj na skandinavski ravni, in velik del gospodarstva v domači lasti. Najbolj izrazit element gradualizma na področju ekonomske politike je bila uvedba drsečega tečaja tolarja, čeprav so nas takrat vse mednarodne institucije silile v sistem fiksnega tečaja," je nanizal Mencinger.

O mitu o Sloveniji kot zmagovalki tranzicije pa po Mencingerjevih besedah ni več mogoče govoriti. "Večino prednosti smo izgubili v štirih 'hazarderskih' letih 2005-2008, ko so vsi (tajkuni, banke in navadni občani, op.p.) začeli verjeti v trajnost 30-odstotnih donosov v različnih vrednostnih papirjih ali tolikšno rast nepremičnin; za nakupe so porabili prihranke in se zadolžili. Virtualno premoženje se je v treh letih potrojilo (borzni indeks je samo v treh letih poskočil s 4000 na 12.000 točk, op.p.). Banke so k temu še pripomogle, saj so očitno tudi same verjele v to in se za kreditiranje zadolževale v tujini. Najboljši pokazatelj tega je dvig neto zunanje zadolženosti Slovenije od 0 evrov konec leta 2005 na 10 milijard evrov konec leta 2008. Teh deset milijard smo dobesedno vrgli v smeti, tam so jih pobrale tuje banke," je razloge za padec mita orisal Mencinger.

Nekonkurenčni in zaprti za tuje investicije s pičlo rastjo

Slovenija je v preteklih letih resda "zakockala" marsikatero priložnost za krepitev lastnega gospodarstva. Ena zadnjih je bila polomija politike nacionalnega interesa z akumuliranjem lastništva največjih domačih družb v rokah peščice izbranih posameznikov in firm. V letih visoke konjunkture in vrtoglavih vrednosti borznih indeksov država ni znala in/ali hotela pritegniti tujega kapitala v največja podjetja, danes pa močno zadolženi "šampioni" visijo kot Damoklejev meč nad celotno državo. Iz države je pač lažje potegniti posojila kot v podjetja investirani kapital.

Umar v svojem poročilu o razvoju že vrsto let spremlja razvojne kazalce Slovenije v primerjavi z zastavljenimi cilji, vključno z dohitevanjem povprečne razvitosti EU. Leta 2003 si je država zastavila, da bo v desetih letih dosegla povprečen evropski BDP na prebivalca po kupni moči. Kriza je tovrstne upe v celoti odpihnila. Razvojna vrzel za povprečjem EU se je vrnila v leto 2007.

Kar najbolj izstopa, pa so kazalniki konkurenčnosti. Zaostajanje za začrtanimi cilji je namreč najvišje prav pri konkurenčnosti in podjetniškem razvoju, konkurenčnosti storitev ter pri raziskavah, razvoju, inovacijah in informacijsko-komunikacijskih tehnologijah. Na lanski lestvici konkurenčnosti gospodarstev IMD je Slovenija strmoglavila kar za 20 mest, na 52. mesto. Potolaži se lahko zgolj s tem, da ji je pri "prostem padu" družbo delala Slovaška, ki je izgubila 16 mest in pristala le nekaj mest pred Slovenijo.

"Iz številnih kazalnikov, ki opredeljujejo konkurenčnost gospodarstva na daljši rok oziroma njegovo robustnost, izhaja, da procesi tehnološkega prestrukturiranja gospodarstva v obdobju visoke konjunkture niso bili dovolj intenzivni, zaostanek za razvitejšimi državami glede dosežene ravni produktivnosti pa je ostal visok. V času gospodarske krize smo zato priča pasivnemu prestrukturiranju, ko se gospodarska struktura intenzivneje spreminja zaradi propadanja manj konkurenčnih delov gospodarstva," ugotavljajo na Umarju.

K temu so svoje dodale še skromne tuje neposredne investicije, s katerimi bi v nasprotnem lahko pospešili tehnološko prestrukturiranje gospodarstva in povečali raven produktivnosti. Spomnimo se zgolj skoraj dve desetletji trajajočega reševanja velikanov tekstilne industrije s pomočjo državnih subvencij, med katerimi najbolj izstopa Mura.

Če so bile Slovenija, Slovaška in Estonija v minulih dveh desetletjih po rasti BDP na prebivalca približno enako uspešne, pa skupnega vzpenjanja v napovedih ni več slutiti. Po ocenah IMF bo namreč Slovenija do leta 2016 beležila precej počasnejšo gospodarsko rast kot druge tranzicijske države. Še posebej zgovorne so ocene za Slovaško, ki je zaradi nedavne napovedi o selitvi proizvodnje črnomaljskega Secopa na Slovaško deležna precejšnje medijske pozornosti; obeta se ji kar dvakrat višja gospodarska rast kot Sloveniji. Podobno velja za Estonijo, ki ji sklad napoveduje 27-odstotno gospodarsko rast. Nekoliko počasnejša rast Slovenije bi bila sicer glede na višjo razvitost pričakovana, kljub vsemu pa dvakrat počasnejša rast v primerjavi s Slovaško opozarja, da Sloveniji "pojenja sapa".

Slovenija bo po napovedih IMF tako v prihodnjih šestih letih beležila enako rast kot Nemčija, Avstrija, Danska, Belgija… Torej države, ki so po gospodarski razvitosti daleč pred Slovenijo in bi jih glede na razvojne teorije Slovenija morala sčasoma dohiteti. Toda če se bodo napovedi uresničile, se vsaj v bližnji prihodnosti razlika v razvitosti ne bo zmanjšala.

Ob polžjem okrevanju velja znova izpostaviti Estonijo, klasični primer velikega poka, in prilagodljivost njenega gospodarstva. Da bo izgubljeni BDP Estonija nadomeščala znatno hitreje kot Slovenija, smo že ugotovili. Enako velja tudi za zmanjševanje brezposelnosti in povečevanje zaposlenosti. Čeprav se je brezposelnost v državi s krizo kar potrojila, medtem ko se je v Sloveniji podvojila, se bo v Estoniji "trend" že letos obrnil, v Sloveniji pa izboljšanja po napovedih Umarja ni pričakovati pred letom 2013.

Sloveniji je sicer gradualizem v primerjavi z drugimi državami prinesel stabilnejšo ekonomijo skozi tranzicijo, vendar pa že sama definicija gradualizma pomeni okornost gospodarstva in manjšo pripravljenost na reforme. Prav na nujnost reform pa Slovenijo v vsakokratnih analizah opozarjajo vse pomembne mednarodne institucije, kot na primer v zadnjem poročilu Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj. Podporniki velikega poka so opozarjali prav na dejstvo, da je na začetku tranzicije pripravljenost ljudi za podporo reformam večja, kot bo kdajkoli kasneje.

Napovedi se, sodeč po aktualni poplavi referendumov v Sloveniji, uresničujejo. Če si je Slovenija zaradi ugodnih začetnih pogojev pred tranzicijo gradualizem lahko privoščila, lahko zdaj zgolj držimo pesti, da bo država tudi v ne povsem izključenem ponovnem letu nič imela možnost izbire med gradualizmom in "terapijo šoka".