Vozlišče spominov

Da je 35-letni Primorec, ki že vrsto let živi v Madridu, za kraj srečanja izbral ravno Café Comercial na ulici Glorieta de Bilbao 7, ni bilo naključje. V najstarejši madridski kavarni so se med državljansko vojno zbirali nasprotniki generala Franca; tamkaj se je moč zazreti skozi impresivna vitražna okna, doživeti razgrete politično obarvane literarne večere in tisti iskreni šarm metropole - stoletna ogledala z zeleno patino, v časopise zatopljene sivolaske z damskimi broškami, urne, osorne in izključno špansko govoreče natakarje, kot tudi šahiste, ki poteze vlečejo nadstropje višje.

Café Comercial je vozlišče spominov, srečevališče umetnikov, rokodelcev, intelektualcev... Eden tistih krajev, kjer med pomakanjem churrosov v čokolado zaslutite, kako krhke, včasih skorajda neopazne preobrazbe doživljajo ljudje in njihova mesta.

Tudi Tigre, natrpan, glasen in zakajen lokal v gejevski četrti Chueca, kamor je Primož naslednji večer povabil na jabolčnik in prigrizke, je bil prepoln slehernikovih prigod; podobno zgovorna pa je bila tudi Casa Labra na Calle Tetuan, gastronomska inštitucija z letnico rojstva 1860, kjer se je pohajkovanje končalo s kroketi baccala in poličem belega.

Bogsigavedi, kaj vse se je skozi leta pripetilo med temile zidovi, sem škrebljala v črno beležnico, ne vedoč, da prav za takšnimi okruški opreza modrooki fotograf.

Pogled od daleč

"Privlačita me prostor in arhitektura v odnosu do družbe, do človeka in časa, v katerem živimo," je pojasnil kak dan zatem, ko je v najeti sobici madridskega doma razgrnil svoj portfelj.

Zdel se je kot nekakšen intimni krhelj evropskih geopolitičnih sprememb: Forte Marghera, nekdanja vojaška utrdba, ki sameva na obrobju Benetk; pozabljene karavle, ki so še ne tako dolgo bdele nad slovensko-italijansko mejo; strašljive škrbine povojnega Sarajeva, zapuščene lupine madridskih interierjev in ostanki Carabanchela, enega največjih zaporov v Evropi, kjer so za zapahi ždeli Francovi politični nasprotniki in številni pripadniki baskovske teroristične organizacije ETA.

Fotoserije, polne vojaščine!

"Jah," je skomignil z rameni in si lase zvezal v čop, "kaj pa čem, če sem se že kot otrok igral na bojiščih soške fronte."

Čeprav, navdihov je bilo (poleg meje in zgodovine) tudi na kolesu, v kinodvorani ali med knjigami veliko in prav tako pri Eugenu Atgetu, Augustu Sandru, Diane Arbus, Robertu Adamsu in New Topographs.

"Res je, da ima vsaka serija svoje karakteristike," je nadaljeval z opisom, "ampak če pogledam vse skupaj, se teme nekako navezujejo. Zapuščene hiše v centru Madrida, fasade, ki sem jih fotografiral iz notranjosti, 'visijo' med preteklostjo, spominom in prihodnostjo, podobno kot izsušeni, prazni beneški kanali, eden mojih prvih projektov."

Vizualno naracijo slovensko-italijanske meje, ki jo sestavlja vseh sedemdeset karavl na meji od Debelega Rtiča do tromeje na gori Peč, "lahko primerjam s projektom, ki se ukvarja z obrambo Benetk. Kar je tem prostorom, pokrajinam in objektom skupno, je to, da so zaradi političnih, socialnih ali naravnih sprememb izgubili svojo primarno funkcijo."

Zato so se znašli nekje vmes, v razkoraku, v tistem monumentalnem, a ranljivem trenutku transformacije.

"To je pogled, ki nam velikokrat uide, ker mu ne posvetimo dovolj pozornosti, pa čeprav ga imamo pred seboj," je zatrdil Primož.

"Zato je treba včasih pogledati od daleč," je dejal.

Dodatna oprema

Toda, zakaj zreti skozi oko nerodne, težke in nesramno drage širokoformatne kamere, ki podobe beleži na deset- krat dvanajstcentimetrski film, včasih pa celo na dvajset- krat petindvajsetcentimetrskega?

"Velikoformatna kamera ima lastnosti, ki ne vplivajo zgolj na formo, ampak tudi na mentalni, konceptualni pristop avtorja do dela," je jel razlagati. "Po eni strani se s takšnim fotoaparatom lažje približam slikarstvu v smislu kompozicije, perspektive, velikosti izdelave printa… Mentalno pa od mene zahteva točno določen pristop že zaradi teže, počasnega upravljanja, stroškov in slabe vidljivosti. Zato je sam potek snemanja svojevrstna predstava, ki le malokdaj ostane neopazna, v dobrem in slabem smislu."

Pravzaprav je vsak posnetek z velikoformatno kamero anekdota zase, je pristavil, ko je na računalniku izbrskal nekaj dokumentarnih posnetkov, ki jih je naredil bodisi sam ali pa jih je prispeval njegov vrli asistent, oče.

Ker Primož najraje in povečini fotografira ponoči, so priprave na delo zahtevne.

"Največ časa porabim za osvetlitev filma, včasih tudi dvanajst ur," je odvrnil. "Medtem se lahko zgodi marsikaj: lahko se zbudim prepozno in mi sonce skuri film, voda v kanalu naraste zaradi plime in mi zalije kamero…, poleg tega je v večini primerov nemogoče dobiti uradno dovoljenje za snemanje in si moram pomagati drugače."

Denimo z vrvmi, lestvijo, svetilko, mačeto, GPS-napravo, blazino, spalno vrečo in (če je le denar) tudi s čolnom ali avtodomom.

"Če imaš plezalske sposobnosti, je lažje," se je nasmejal. "Policisti niso najbolj nevarni, čeprav so včasih lahko zelo neprijazni. Prej te je strah koga drugega, saj ponoči to niso najbolj prijazni deli mesta."

Zapor Carabanchel, na primer, je bil posebna zgodba, se spominja Primož. "Romi, ki so tam bivali, so iz zapora kradli inštalacije, železo in podobno. Ob enih ponoči jim je bilo težko dopovedati, da me zanima zgolj umetnost."

Tudi v Bosni ga pripadniki milice niso nič kaj prijazno sprejeli, na meji med Izraelom in Libanonom, kjer se je mudil leta 2002, pa so ga kratko malo obdolžili vohunjenja.

To so bili pravzaprav prvi koraki, opisuje obisk Bejruta, ko je šel prvikrat na pot s kamero velikega formata.

"V knjižnici na ameriški fakulteti sem naletel na projekt Beyrouth Centre Ville, ki je nastal leta 1991 na pobudo libanonske pisateljice. V mesto je povabila šest fotografov, da bi dokumentirali stanje po koncu državljanske vojne. Med njimi so bili Robert Frank, Josef Koudelka, Gabriele Basilico, Raymond Depardon, Fouad Elkoury in Rene Burri. Več kot deset let kasneje sem hodil po njihovi poti in slikal mesto. Čeprav je večina gradiva, kot vidim danes, precej neuporabna, tudi delno poškodovana, so bili to zame potrebni in pomembni koraki."

Izčiščena filozofija

Kot tistih nekaj, ki so ga zapeljali na stranpota.

"Ja, najprej sem študiral ekonomijo in gradbeništvo, šele leta 1999 je prišla na vrsto Akademija za likovne umetnosti v Benetkah, kjer sem diplomiral leta 2005 pri profesorju Luigiju Violi."

In kako se je znašel v Španiji?

"Ko so Benetke postale premajhne, sem študij nadaljeval v Madridu. Študentje na izmenjavi smo imeli to prednost ali slabost, da smo si lahko sami sestavili predmetnik, in tako sem se začel posvečati fotografiji in velikemu formatu. Spomnim se, kako sva nekoč s prijateljem iz Genove fotografirala vso noč. Na zadnjem posnetku, ki sva ga naredila, sva ob šestih zjutraj ujela prihod prvega vlaka na postajo. Fotografijo sem še isto dopoldne razvil in jo pokazal profesorju, ki se je nasmejal in dejal, če hočeš ali ne, fotografija bo tvoje delo, v dobrem in slabem pomenu. Počasi, počasi sem v to začel verjeti tudi sam."

Danes ni nobenega dvoma: izčiščena fotografija je njegova filozofija.

"Vedno v precizni kompozicijski črti z zgodovinsko reminiscenco na nemško analitično in minimalistično fotografsko šolo Bernda in Hille Becher, vendar z 'uporabo' mediteransko tople, nekako prikrite barvitosti," je zapisal Aleksander Bassin leta 2007, ko je Bizjakovo delo Forte Marghera št. 47/2006 uvrstil na razstavo Likovni kritiki izbirajo.

"Zanimive stvari nam pripoveduje," je dodal zbiratelj José Antonio Trujillo, v čigar zbirki sta dve Primoževi deli. "Cenim moč njegovih del, ki dajejo lokalnim vsebinam univerzalne pomene. Pa tega ne pravim zato, ker sva z leti postala prijatelja, ali zato, ker imajo zame slike Carabachela poseben pomen, saj sem bil tam zaprt kot politični zapornik. Mislim, da njegove fotografije Sarajeva, Benetk ali Madrida združujejo intimni pogled na pretekli čas in življenje, ki je vse prej kot tukajšnje."

"Primož ima sposobnost pogled obrniti navznoter," je zapazil Valentín Sama, avtor bloga, ki se v španščini posveča fotografiji. "Namesto da bi sanjal o velikoformatni fotografiji, kar si upa le peščica umetnikov, on fotografira, medtem ko sanja."

Hvali se je pridružil tudi italijanski kritik Riccardo Caldura, ki v Bizjakovih fotografijah razkriva "sanjav utrip urbanega prostora". Ko ga zapelje scenografija zapuščenih prostorov, oder prepusti glavnima igralcema, piše Caldura, stavbi in svetlobi. In takrat "zgodovino zgradb, sledi prejšnjih obdobij v mestu, razseljenih, razklanih, deloma ponovno združenih členov, obsije svetloba, ki (ne po naključju) prikliče slike iz baroka".

Pohvale so mu godile, tega ni mogel skriti, a z lovorikami se mladec iz Šempetra pri Gorici ni prav dosti šopiril. Ustvarjalni nemir ga je gnal na mejo med mestom in krajino, k novemu projektu, ki ga je spodbudila francoska delovna štipendija.

Kaj pa dom, se mu po njem nikdar ne stoži?

"Ko živiš v tujini, ni enostavno," je odgovoril. "Istočasno si doma povsod in nikjer. Kadar sem v Madridu, pogrešam, kar imam doma ali v Benetkah, in obratno. Povsod so dobre in slabe stvari. Najbrž bi težko našel idealen kraj. In če bi ga že, bi mi verjetno kmalu postalo dolgčas."

"Marsičemu se je treba odreči," je strnil med najinim zadnjim pogovorom. "Taki projekti, kot je monografija na temo vojaške obrambe mesta Benetk, ki je tik pred izdajo, so idealni, beneška regija ga je v celoti podprla. Omogočajo ti, da ustvarjaš in si ekonomsko preskrbljen. Ni pa vedno tako, in takrat je treba vložiti čas, trud in precej lastnega denarja."

Toda drugače ne more in ne zna.

"Umetnost je neke vrste utopično iskanje resnice. In čeprav veš, da je nedosegljiva, ne odnehaš."