Ker je Sovjeti niso nameravali zbuditi niti naslednje dni, se je radioaktivni oblak nad Evropo širil precej hitreje kot informacije iz Černobila. Prva vest o povišanem radioaktivnem sevanju je tako prišla iz Švedske, kjer so kazalci merilnikov sevanja pokazali nenavadno visoke vrednosti. Švedi so sprva celo posumili, da sevanje uhaja iz njihove jedrske centrale Forsmark s tremi reaktorji, in evakuirali okoli 600 tamkajšnjih delavcev.
Kasneje so Sovjeti, ki so se morali po eksploziji boriti z gorečim grafitom v uničenem reaktorju, le spregovorili. V Sloveniji je prva vest o ukrajinski jedrski katastrofi udarila v torek 29. aprila - državni radio je tedaj poročal o zapletih v Černobilu. Moskva je svetu sporočila, da je zaradi okvare v nuklearki prišlo do nesreče, zaradi katere se podira poslopje četrtega reaktorja. "V nesreči sta umrla dva delavca, nekaj pa je tudi poškodovanih. Sporočilo še poudarja, da so sprejeli ustrezne ukrepe za odpravljanje posledic nesreče in da je žarčenje na območju centrale 'stabilizirano'. Prebivalce iz naselij na območju elektrarne pa so kljub temu evakuirali," se je 30. aprila glasil povzetek sporočila sovjetske vlade na naslovnici časnika Dnevnik.
Preberite si tudi intervju s černobilskim "likvidatorjem".
Sovjeti so tudi naslednje dni skoparili z obveščanjem javnosti, kar po kasnejšem razkritju dogajanja v nuklearki, ki ni moglo biti v ponos sicer zelo ponosni državi, niti ne preseneča. Za černobilsko nesrečo bi namreč zelo težko rekli, da je le splet nesrečnih okoliščin in naključij: nesreča v jedrski elektrarni v Ukrajini (tedaj sovjetski republiki) je namreč razgalila pomanjkljivo varnost sovjetskih vodno hlajenih, grafitno moderiranih reaktorjev RBMK. V tandemu z lahkotno človeško prepričanostjo vase so varnostne pomanjkljivosti dosegle raven katastrofe.
"Kronska stvaritev komunizma in odsev tega družbenega sistema s popolno odsotnostjo odgovornosti, hierarhije znotraj elektrarne in varnostne kulture, kar je bilo tipično za ta družbeni sistem! V elektrarni ni bilo nikakršnega neodvisnega nadzora, eksperiment je bil pripravljen na 'horuk', operaterji pa so bili nekakšna udarniška ekipa, ki je mislila, da vse ve," dogajanje v Černobilu s petindvajsetletno časovno distanco ocenjuje dr. Andrej Stritar iz uprave za jedrsko varnost.
Kršili prepoved projektantov
Njegove besede potrjujejo tudi dejstva, ki so jih sicer molčeči Sovjeti na presenečenje svetovne javnosti zelo natančno prestavili junija 1986 na eni izmed konferenc na sedežu Mednarodne agencije za jedrsko energijo na Dunaju.
Sovjetski tip reaktorja RBMK ima to prednost, da je mogoče gorivo menjati tudi med njegovim obratovanjem. Zato je uporaben za izdelavo plutonija, ki zahteva prav možnost hitrega umika goriva iz reaktorja in kratkotrajna obsevanja. Reaktorji RBMK to omogočajo, saj nimajo le ene večje posode z gorivom, ampak večje število cevi, te pa je možno tudi individualno izolirati in jih posamezno prazniti in polniti.
"Vojaško" prikladnost reaktorjev RBMK, ki je Sovjeti v elektrarnah bojda niti niso izkoriščali, saj naj bi za vojaške namene dejansko uporabljali le tri, prav jedrski orožarski tekmi namenjene vojaške reaktorje v Sibiriji, so negativno odtehtale druge lastnosti teh reaktorjev, predvsem nestabilnost in šibek varnostni sistem. Za te reaktorje je namreč značilen tako imenovani pozitivni koeficient reaktivnosti (za razliko od večine drugih tipov nukleark), kar poenostavljeno pomeni, da se v reaktorju ob povišanju temperature jedrska verižna reakcija pospeši, hitrejša jedrska verižna reakcija in večja moč pa ponovno dvigneta temperaturo. Zato lahko v primeru težav pride do začaranega kroga, ki ga je v nestabilnih razmerah skoraj nemogoče prekiniti.
Prav do ekstremnega vzporednega naraščanja temperature in moči je prišlo tudi 26. aprila pred petindvajsetimi leti. Dan pred tem so nuklearko nameravali ustaviti zaradi rednega vzdrževanja. Ob tem so se domislili, da bi hkrati izvedli še preizkus, kako dolgo po zaustavitvi elektrarne generator še proizvaja dovolj elektrike za delovanje elektrarne. Ideja sama po sebi ni bila slaba, saj je čas med izpadom glavnega električnega napajanja in zagonom pomožnih dizelskih agregatov v izrednih razmerah lahko še kako kritičen.
Med zaustavljanjem in postopnim zmanjševanjem moči reaktorja je operaterje zmotil dispečer, ki je zahteval nadaljnjo oskrbo z energijo in poskus prestavil za več ur. Moč reaktorja je medtem počasi, a vztrajno padala. Končno je padla že tako nizko, da bi moral varnostni sistem reaktor samodejno zaustaviti, zato je ekipa operaterjev varnostni sistem nonšalantno izklopila (kar pri večini drugih tipov nukleark niti ni mogoče) in nadaljevala krmiljenje v prepovedanem območju - pri moči nekaj deset megavatov.
Pri tako nizki moči je postane reaktor kar najbolj nestabilen. Tega so se njegovi projektanti tudi zavedali in ravno zato so prepovedali obratovanje pri tako malo megavatih - zaradi zgradbe sredice, detajlov reaktorske fizike, prepočasne zmožnosti ponovne namestitve gorivnih palic in že omenjenega pozitivnega koeficienta reaktivnosti sta namreč moč in temperatura reaktorja v nekaj milisekundah narasla za skoraj tisočkrat. Voda se je zato v hipu uparila in sprožila silovito parno eksplozijo, ki je dvignila pokrov reaktorja. Sledila je eksplozija vodika, grafit je zagorel, sredica pa se je utekočinila.
Strah močnejši od sevanja
Grafit je gorel tako silovito, da ga z vodo ni bilo mogoče gasiti, zato so na reaktor s helikopterjev odmetavali pesek, staljeno sredico pa so ohlajali tudi s tekočim dušikom oboroženi rudarji, ki so izkopali rove pod reaktorjem. Stanje je bilo več kot izredno. Z ognjem so se gasilci borili skoraj deset dni, v zrak pa so ves čas uhajale enormne količine radioaktivnih snovi, ki so jih zračni tokovi odnašali po Evropi in dlje.
V treh mesecih po nesreči je zaradi akutnih vplivov sevanja umrlo 31 operaterjev, gasilcev in reševalcev, med okoli 650.000 "likvidatorji", ki so še leta odpravljali posledice na kontaminiranem območju, pa je sevanje po bolj zadržanih ocenah terjalo še vsaj 4000 življenj. Njihov končni krvnik je večinoma rak.
Sto dvajset tisoč Ukrajincev je moralo zapustiti svoje domove v 30-kilometrskem pasu okoli nuklearke, ki še danes sameva, pri otrocih so se množično povečali primeri raka ščitnice, o povečanjem sevanju pa so poročali iz vse Evrope in tudi drugih celin.
Radioaktivno sevanje kot nevidni sovražnik pa pri ljudeh ni pustilo samo neposrednih zdravstvenih posledic. Kot je pred petimi leti ugotavljal Černobilski forum, je nesreča močno vplivala tudi na mentalno zdravje preživelih. Mnogi prebivalci bolj ali manj prizadetih območij se še danes ne morejo znebiti strahu pred prežečo nevarnostjo, ki so ji bili izpostavljeni v preteklosti. Med njimi prevladuje občutek, da so obsojeni na krajše življenje, njihova vdanost v usodo pa se odraža tudi pri pomanjkanju volje, da bi se postavili na noge in si uredili življenje. "Nič ne kaže, da bi zaskrbljenost zaradi posledic sevanja z leti kaj zbledela. Pravzaprav je veliko možnosti, da bi se celo razširila s prizadetih območij na širši del prebivalstva. Starši, denimo, prenašajo svoje skrbi na otroke, ko jim orisujejo svoje izkušnje, in so posledično tudi preveč zaščitniški," so ocenili v Černobilskem forumu.
V letih sanacije posledic jedrske nesreče v Černobilu so nad povsem uničenim četrtim blokom nuklearke zgradili betonski sarkofag, ki ga nameravajo že od leta 2007 nadomestiti z jekleno konstrukcijo, vendar projekt, ki je stal že velike vsote, bolj ko ne stopiclja na mestu.
Zgolj zanemarljive posledice v Sloveniji
Ko so slovenski jedrski strokovnjaki slišali za vest o povišanem sevanju na Švedskem, so najprej pomislili, da gre za novinarsko raco. A slovenska kolegica, ki je bila v enem izmed švedskih odborov, jim je še isti dan potrdila, da so podatki točni. Radioaktivnega oblaka nad Slovenijo sprva niso pričakovali, saj je bila meteorološka slika ugodna, vendar se je v noči na 30. april, ko so že vsi vedeli, da se radioaktivni delci širijo iz Ukrajine, radioaktivni oblak prikradel tudi nad naše kraje. Povečano sevanje je prvi zaznal monitor pred rudnikom urana na Žirovskem vrhu, ki so ga uporabljali za ločevanje jalovine od rude.
Vremenske razmere v dneh okoli prvomajskih praznikov v Sloveniji niso bile najbolj ugodne, saj so se v večjem delu države pojavljale posamezne plohe. Dež namreč spere iz zraka na tla tudi do stokrat več radioaktivnih delcev, kot bi se jih usedlo ob suhem vremenu. Zato se je v Sloveniji usedlo več radioaktivnih snovi kot na primer na Madžarskem, ki je bliže Černobilu, a je imela v tistih dneh ugodnejšo vremensko sliko brez padavin. Mag. Bogdan Pucelj iz službe za varstvo pred ionizirajočim sevanjem na Institutu Jožefa Stefana se spominja, da je 30. aprila z dvorišča pred raziskovalnim jedrskim reaktorjem v Dolu pri Ljubljani pobral deževnico in v njej nameril visokih 30.000 becquerelov radioaktivnega joda na liter (če bi nekdo spil liter te deževnice, bi prejel približno tretjino letnega odmerka sevanja iz naravnega okolja). V Sloveniji so nemudoma sestavili štab, v katerem so bili uslužbenci sanitarne inšpekcije, komisije za jedrsko varnost, predstavniki Instituta Jožef Stefan in Zavoda za varstvo pri delu. Sprejeli so določene zaščitne ukrepe, kot na primer prepoved pitja deževnice in paše krav molznic. Jodovih tablet ni bilo treba deliti, čeprav so na IJS telefoni zvonili kot pobesneli; nekateri občani so javljali, kako že "vohajo in čutijo" radioaktivni jod v zraku, drugi so želeli preveriti, ali je njihova solata neoporečna.
Štab je nosečnicam in otrokom svetoval, naj pijejo le mleko, proizvedeno pred 29. aprilom, vzorce mleka pa so tudi sicer pregledovali strokovnjaki in ocenjevali, ali je kontaminirano. Pri tem so bili dovolj pragmatični, da mleka, ki je vsebovalo več kot dovoljenih 100 bequerelov radioaktivnega joda na liter (kasneje se je dovoljena meja dvignila na 300), niso zlivali v kanalizacijo, temveč je mleko končalo v sirarnah, saj se aktivnost radioaktivnega joda hitro zmanjšuje (razpolovni čas radioaktivnega joda je osem dni). S pitno vodo po drugi strani ni bilo nikakršnih težav, ker se Slovenija večinoma napaja iz podtalnice, do katere pa radioaktivni delci ne morejo seči, saj se zadržijo na površju, na globini nekaj centimetrov ali decimetrov.
Čeprav je radioaktivni oblak nad Slovenijo v času prvomajskih praznikov razburil marsikoga, češ da ni bil dovolj dobro obveščen ali da država ni naredila vsega, kar bi lahko, da bi zaščitila državljane, strokovnjaki danes trdijo, da kdor ni ravno grgral ali pil deževnice, ni mogel občutiti praktično nikakršnih posledic radioaktivne pošiljke iz Černobila. Mag. Bogdan Pucelj ocenjuje, da je povprečen državljan, ki se je držal navodil, leta 1986 prejel okoli 0,7 milisieverta več sevanja, kot bi ga sicer (človek v povprečju na leto prejme odmerek 2,4 milisiverta zaradi naravnega sevanja), kar je še vedno zanemarljivo malo. Če povemo nekoliko preprosteje: prejeti odmerek sevanja iz Černobila je bil tolikšen, kot če bi povprečen Slovenec šel na obsevanje približno desetkrat v letu dni.
