Pred seboj imam staro grafiko, ki prikazuje del starega Tartinijevega trga in staro mestno palačo: odtis je nov, toda v koprskem arhivu hranijo originalno grafično ploščo. Sprehodim se v mislih po širokem kamnitem tlaku in zastanem takoj za lesenim drogom piranske mestne zastave, od katerega streljaj dalje se že pozibava eden številnih ribiških čolnov tistega časa. Grafika povzema videnje iz 13. stoletja, ko se je (še danes) znameniti piranski mandrač zajedal globlje v staroveško, s kiklopskimi, tudi kamnoseško obdelanimi kladami zanesljivo trdno pohodno obalno pozidavo.

Tako je bilo nekoč: vmes se je mandrač moral umakniti vase, Tartinijev trg je nedavno tega preuredil arhitekt Podrecca. Pred dobrimi tremi tedni pa so nasproti monumentalne zgradbe Pomorskega muzeja, ki naj bi skupaj z območno enoto Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije bdela, čuvala in skrbela za ohranjanje historičnega spomina in vodila novodobne posege v historično strukturo, katerih namen naj bi predvsem služil oživljanju tega obmorskega bisera, spet zabrneli gradbeni stroji. V imenu potrjenega občinskega investicijskega načrta Ribiško pristanišče Piran iz novembra 2009, potem ko je upravna enota izdala gradbeno dovoljenje že maja istega leta, omenjena območna varstvena enota pa že oktobra 2008 opredelila kulturnovarstveno soglasje k projektu, ki naj bi upošteval "predhodno izdane kulturnovarstvene pogoje z dne 21. maja 2008".

No, kot vemo, je taka papirologija vsekakor nujna, res pa je tudi, da papir vse prenese, izvajanje določil in pogojev pa je v realnosti žal prav v primeru rekonstrukcije piranskega mandrača vse prej kot zgledno. Nasprotno, mirno lahko zapišemo, da gre za devastacijo, ki je očitna posledica slabega poznavanja stare zidarske in kamnoseške stroke: skoraj ne moreš verjeti, da se velikih kiklopskih kamnov z vzhodnega in zahodnega manjšega dela mandrača ni dalo odstraniti nepoškodovanih in jih nato ponovno umestiti na nove temelje. Žal o teh bistvenih "podrobnostih" v gradbenem dovoljenju ni nobenega govora, razen da "se uporabi stare kamnite plošče, izdela utrjen nasip in ponovno vzpostavi kamniti tlak".

So bili kulturnovarstveni pogoji, ki jih je izdala območna varstvena enota, preohlapni, da so dopustili izvajalcu interpretacijo, katere posledica je današnja devastacija, ki omogoča samo pogled na globoke armirane betonske temelje in na enem delu mandrača že izvedeno drobno, dekorativno oblogo namesto prvotnega monumentalnega rastra iz odstranjenih kiklopskih klad? Očitno so bila izvedena dela dovolj neustrezna, da je inšpektorat ministrstva za kulturo začasno ustavil dela in bo predvidoma ukrepal dalje: toda kako nadomestiti prvotno podobo obalnega ostenja v mandraču in kdaj bo opravljena arheološka raziskava morskega dna?

Komu na čast gre ta poseg - novi občinski upravi, ki naj bi ga podedovala, in to v imenu uporabe kar 4 milijonov evrov nepovratnih sredstev za ureditev obstoječih ribiških pristanišč (poleg Pirana še v Kopru in Izoli!) iz evropskega sklada za ribištvo, prav gotovo ne! Bodo v imenu "zaščite in napredka ribištva" sledili še enakovrstni nestrokovni posegi v Kopru in Izoli? Predlog za popravek državnega prostorskega načrta za koprsko luko je s strani posebne županove komisije že pripravljen: seveda se ta navezuje predvsem na preureditev strukture tovorne luke, toda če so evropska sredstva na razpolago za ribištvo, bi ob posegih v Kopru in Izoli tudi občinska varstvena enota ne smela ostati nema.

Sicer pa se muhasti aprilski oblaki na širšem območju piranske občine kar nočejo razkaditi. V Portorožu so pred usodno odločitvijo: ali odpreti obnovljenemu in v tem trenutku dobro zasedenemu hotelu (celo z gosti iz Izraela) Kempinski Palace pogled na morski zaliv na široko, kar pomeni razširiti zelene površine iz prvotnega hotelskega parka preko ceste do morja; ali pa se premišlja ekstremno drugače - o nadzidavi obrežnih lokalov Figarola in Tivoli, kar bi pomenilo "obogatiti" Portorož še iz poznih šestdesetih pozidalnih let, ko smo zanj poznali naziv Portobeton. Piranska občinska uprava stoji pred težko odločitvijo, ki je podžupanja, na katero je novi župan Bossman preložil odločujoče breme, sama ne bo zmogla, čeprav pripada vodstvenemu krogu bližnje gradbene stroke (kar seveda lahko najmanj zbuja sum o nepristranskosti). Kajti če jim bo vendarle uspelo nekako vrniti piranskemu mandraču njegovo prvotno, očitno razširjeno, historično obrežno strukturo, bo to šele prvi strti oreh. Naj ponovim še enkrat: ena lastovica še ne prinese pomladi - toda saj se odločitve pri nas sprejemajo počasi in na dolge roke, saj je kar nekaj let minilo od načrta do posega v mandrač. Vendar, ko smo že pri orehu: začelo se bo vendarle tudi muditi, kajti orehova drevesa v Istri so že odcvetela.