V tednu, ko se je pred prazniki hitelo, da se zruši vse, kar se zrušiti da, je premier Borut Pahor suvereno pred kamerami izjavil, da pri nas ni vladne krize. Najverjetneje ste vsi počili od smeha in spet imeli snov za udrihanje po vladi. Ker pa ne verjamem, da je šlo za lapsus, mora izjava imeti nek smisel. Torej, zakaj takšna izjava?

Prvi odgovor bi bil banalen: tako kot vsi oblastniki tudi Borut živi v namišljenem svetu in je izgubil stik z realnostjo. Da res živi v tem svetu, hoče ves čas dokazovati opozicija, ki skuša skozi parlament spraviti bizaren zakon o testiranju funkcionarjev na droge. Ko je poslanec Štefan Tisel štorasto prebiral s plonk ceglca argumentacijo, smo slišali prav to. Vlada mora biti na drogah, da sprejema takšne odločitve in predlaga takšne zakone. Skratka, vse reforme so le bolne sanje tistih, ki so lahko na drogah. Tistih, ki so izgubili kompas in živijo v blodnjah.

Drugi odgovor je ponudil Peter Frankl, ko je v četrtkovih pogrebnih Pogledih Slovenije izjavil, da je gospod Pahor sicer dobronameren, ampak obenem tudi neskončno naiven. Naivnost je simpatična, na dolgi rok pa vodi v labirint. Labirint, kjer ni več jasno, kje je izhod. Sama zrcala in odsevi. Popačene slike zaradi tistih, ki niso dobronamerni. Borut torej s svojo naivnostjo ni računal, da so okoli njega same zveri, ki jih zanima mrhovina. Tako znotraj njegovega kroga kot tudi tisti iz nasprotnega tabora.

Tretji odgovor pa leži v vprašanju: kaj je res? Kaj pa, če je edini, ki ima pravi stik z realnostjo, prav predsednik vlade? Kaj pa, če je on edini, ki vidi v notranjost ustroja te državne korporacije? Oziroma je on edini, ki vidi naprej in se mu v tej luči vse skupaj zdi otroška igrica, ki jo igrajo drugi zaradi spektakelskih učinkov. Torej, medtem ko se mi naslajamo ob vseh katastrofah trenutnega stanja, on vidi le zdravo in trdno jedro. Ter verjame, da bo to dobro prišlo na dan. Najkasneje čez mesec dni na referendumih.

In kdo je kriv, da mi vsi vidimo lažnivo sliko? Jasno, televizijski ekrani. Televizije so tiste, ki so nas zastrupile. Ustvarjalci katastrof in ljubitelji nenormalnosti so nas zapeljali na napačno stran. Ko so zadnja leta vsi tekmovali med seboj, kdo bo bolj duhovit, bolj ciničen in bolj pogromaški do obstoječe vlade, so nas pripeljali v vzporedni svet. Svet fikcije, ki nam je blizu. Ker nam je pač blizu misel, da ne more nihče delati v naše dobro. Da ga ni politika na tem malem ozemlju, ki ne bi bil neskončen egoist in trmast borec za svoj tekoči račun. Da so vsi povezani, vsi pokvarjeni, vsi degenerirani in daleč stran od nas. Pripeljali so nas v situacijo, kjer se nam zdi več kot normalno, da si vsak, ki se slika pred tv-kamerami, vzame čas za kritiko. Čas za zlivanje gnojnice na vse, kar diši na vladajočo garnituro.

Svet na Kanalu A je v tej raboti svetovni prvak. Iz nedolžne reportaže o Lipici mora novinarka narediti moralko s koncem: namesto da bi vlada reševala ta kraški biser, se ukvarja z reševanjem same sebe. Krona pa je prispevek o modelu, ki je prebutal inšpektorja. Prispevek, ki brez slabe vesti vzame v bran malega človeka, ki se je uprl. Tisti, ki obračuna s predstavnikom oblasti, postaja heroj. Jasno, saj je inšpektorju imanentno, da je proti nam. Četudi doma držimo kakšnega medveda, gojimo nasade marihuane ali izdelujemo atomsko bombo. Ko vas bo naslednjič ustavil policist in ugotovil, da ste se ga malo nažrli in malo kršili predpise, vedite, da je napad najboljša obramba. Dva krošeja in postali boste junak tv-ekranov. Junak je tudi TB, ki je v Omizju spet dosegel enega svojih vrhuncev. Zdaj sicer sedi, stresa pa še vedno enaka rebusna vprašanja in lansira politične hipoteze. Najbolj pa je zadovoljen, ko lahko zamrmra komentar v stilu: tej vladi pa ne kaže dobro, ha ha ha…

Ja, res je, ne kaže nam dobro. Jože P. Damijan je kot gost v oddaji Studio City brez pompa napovedal, kakšen scenarij nas čaka. Čaka nas to, kar smo v bivši državi doživljali v času Milke Planinc. Boni za bencin, par-nepar, depoziti za potovanja v tujino in še kakšna specialiteta v stilu: danes delaš, jutri si višek, pojutrišnjem spet delaš in tako do osemdesetega leta. Jasno, če bo država zdržala do takrat. Bogomir Kovač je v Odmevih komentiral, da se država obnaša kot slon v prodajalni s porcelanom in da ga vse skupaj spominja na Rdeče Kmere. Četudi tega zadnjega ne razumete, pa je poanta jasna. Skrijte porcelan ali pa se skrijte kar sami. Ko se bomo vsi izselili iz te države, bo odstopil tudi premier. Ne bo več treba vladati, ker ne bo nikogar, ki bi to potreboval. In Borut Pahor, nič ni groznega, če ne znate vladati. Pač niste za to. Jaz tudi ne. To pa še ne pomeni, da niste dober človek in nimate dobrih namenov. In še vedno bo veliko tistih, ki vas bodo imeli radi…