Marjana Vončina

Ko je lani 3000 slovenskih zdravnikov napovedalo, da za denar, ki ga je predvidel zakon o znižanju dodatkov za nedeljsko, praznično in nočno delo, ne bodo opravljali dodatnega nadurnega dela, je med bolniki zavladala panika. Razkrila se je vrzel, ki že dolgo tare slovensko zdravstvo: za nemoteno zdravniško oskrbo v bolnišnicah je zdravnikov kratko in malo premalo. Sporazum, ki sta ga po osmih dneh negotovosti sklenila ministrstvo za zdravje in zdravniški sindikat Fides, je največjo zadrego sicer prebrodil, vendar tako, da je velik del bremena preložil na specializante. Je za bolnike vseeno, ali operacijo opravi izkušen kirurg ali tisti, ki se šele pripravlja, da se bo "izučil"? Doc. dr. Vojko Flis, dr. med., predstojnik oddelka za žilno kirurgijo UKC Maribor, ki smo ga prosili za pogovor, je dal primerjavo: "Koliko potnikov bi vstopilo v letalo, kjer bi v kabini sedela dva neizkušena kandidata za pilotsko izobraževanje, za povrh vsega sama trepetajoča zaradi strahu pred letenjem, predstojnik letalske družbe pa bi izjavil, da je nabiranje letalskih ur pilotom z licencami zgolj vir zaslužka, zato bodo poslej pilotirali neizkušeni in povsem zeleni začetniki tudi na najbolj zahtevnih in najtežjih progah?" Zdravniška zbornica Slovenije bo v kratkem objavila razpis za specializacijo zdravnikov. Število razpisanih mest bo jasno pokazalo, kako resno namerava država rešiti pomanjkanje specialistov posameznih strok, med njimi tudi kirurgov.

Duhovi in zmeda

Koliko kirurgov potrebuje Slovenija in kdo odloča o tem, koliko bo razpisanih specializantskih mest?

"Na videz je zadeva precej zapletena. Na število razpisanih mest vpliva količina denarja, ki je omejena, vpliva pa tudi sistematizacija delovnih mest v bolnišnicah, ki je bolj ali manj še iz časov, ko smo o tem, kako naj se razvija slovensko zdravstvo, vedeli še manj kot danes. Ko kar naprej poslušamo neke razprave o takih in drugačnih zakonih na področju zdravstva, o organizacijskih in finančnih rešitvah morebitnega preoblikovanja zdravstvenega zavarovanja, je zanimivo, da je ob tem zelo malo ali nič besed o tem, kakšne bolnišnice potrebuje naša država ter koliko in kakšne strokovnjake, da bodo lahko oskrbovale prebivalstvo. Zato tudi nimamo nikakršne prestave o tem, koliko specializantskih mest bi potrebovali. Razpisujejo se tako, da tu in tam pokrijejo kakšno najbolj zevajočo luknjo, resničnih zagat pa ne rešujejo. Ne zadoščajo niti za to, da bi se zapolnila vrzel, ki nastaja zaradi odhoda zdravnikov v pokoj. A medicina in družba se spreminjata in če omenim samo Maribor, ki je dobil medicinsko fakulteto, si s sistematizacijo delovnih mest izpred dvajsetih let, če večjega števila bolnikov na jesen življenja niti ne omenjam, ne moremo prav dosti pomagati. Na kratko: število specializantskih delovnih mest določajo duhovi preteklosti in zmeda sedanjosti. V tako kalni vodi pa lahko ribarijo vsi."

Odločajo o tem tudi "kuhinja", pohlep po stolčkih, zveze in mreže iz ozadja?

"Tak vtis je zaradi številnih kaotičnih dogajanj v slovenskem zdravstvu morda upravičen, a pri podeljevanju specializacij bolj kot ne zmoten. Vsepovsod res ni treba iskati zakulisnih iger. To pa še ne pomeni, da je proces tak, kot bi si ga želeli. Vsi si želijo zapolniti manjkajoča mesta, kandidatov pa je več kot prostih mest. Postopek se zaradi tega vse bolj formalizira in ‚demokratizira’, posledica pa je, da ne dobimo ne števila, ki bi ga potrebovali, ne ljudi, ki bi bili s srcem in dušo pri poklicu. Zadovoljni bi bili, če bi imeli možnost izbire med več kandidati in če bi lahko kandidate preizkusili. Ko sem sam začel svojo poklicno pot kot kirurški specializant, sem moral nekaj mesecev poskusno delati na različnih oddelkih kirurgije, nato so predstojniki povedali svoje. Prav. To je način, ki ga poznamo iz obrtniških voda, kjer se mora vajenec dokazati, da ga mojster sprejme. Obstajajo pa tudi sodobnejši modeli in prej ali slej jih bomo morali začeti prevzemati."

Kako se pravzaprav kandidati odločajo za specializacijo, zgolj na podlagi razpisanih mest ali tudi po nagibih? Ali kdo reče, na primer, gospodična, vi bi bili boljša pediatrinja kot kirurginja?

"Kako se kandidati odločajo, bi bilo treba povprašati njih. Ker pa že namigujete na spol kandidatov, je treba vedeti, da se medicina feminizira in da gre v to smer v svetu vsaj zadnjih dvajset let. Toda gospodična je prav lahko dobra kirurginja in kakšen gospodič bi se namesto ob kirurški mizi bolje znašel v vlogi internista, fiziatra ali v kakšni drugi veji medicine. Sicer pa na tem področju nismo razvili primernih meril in postopkov, s katerimi bi kandidatom ustrezno svetovali in jih usmerjali, kako naj se odločijo. Svoje opravi še pomanjkanje zdravnikov, kar v praksi pomeni, da lahko določeno specializacijo dobi kdorkoli, če je zanjo primeren ali ne. Pogosto se zgodi, da se vprašanje izostri po nekaj letih specializacije, ko se izkaže, da je bila izbrana pot povsem zgrešena. Vsaj na kirurškem področju se je začelo premikati: združenje kirurgov je začelo urejati novo shemo specializacij, ki predvideva, da bi kandidat moral po dveh letih opravljati strog izpit, kjer bi lahko bil tudi zavrnjen. Vsekakor pa bi tak postopek bilo smiselno opraviti prej. Zgledov iz sodobnega življenja je dovolj. Ker je zelo sorodnih vzporednic med kirurškim in pilotskim poklicem veliko, bi si lahko ogledali, kako postopek poteka tam. V številnih državah to že počnejo."

V sosednji državi je že gneča na področju lepotne kirurgije. Ali kdo pri nas razmišlja o tem, da se ne bi nekaj podobnega zgodilo tudi v Sloveniji - da bo več kirurgov raztezalo obraze in popravljalo lepotne napake kot opravljalo kakšne druge posege?

"V Sloveniji bi se to na formalni ravni težko zgodilo, ker je število razpisanih mest premajhno. Zgodi se lahko v praksi in to se že dogaja: zdravniki se pač usmerijo k bolj dobičkonosnim možnostim. To samo po sebi ne bi bilo prav hudo narobe, če bi imeli urejene razmere v tistih delih zdravstva, ki naj bi bili namenjeni zdravljenju bolnikov. Če je stanje tam neurejeno, vse drugo bolj izstopa. Sicer pa ste načeli temo, ki je srž številnih burnih razprav po vsej Evropi, saj se skušajo z lepotnimi posegi ukvarjati vsi, zdravniki vseh vrst, šarlatani, mazači in celo brivci. Dogajanje na tem področju povzroča hude glavobole državljanom celotne Evrope. A to je stvar za neko drugo razpravo."

Vmes tudi politika

Kakšen je vpliv politike, ki se tako rada vmešava v stroko?

"Odvisno od tega, kako politiko razumemo. Če jo razumemo kot modro upravljanje družbe, potem je lahko odsotnost dejanj enako pogubna kot napačna dejanja. V Sloveniji imamo že desetletja kombinacijo enega in drugega: odsotnost modrega upravljanja se prepleta s kaotičnimi in naključnimi posegi v zdravstvo. Posledice so očitne, saj je celotno zdravstvo bilo in je pod nadzorom države - ali pa tudi ne, kjer to komu ustreza. Mislim, da je novi minister po dolgih letih prvi, ki je javno začel vsaj govoriti o tem, kakšne bolnišnice potrebujemo, koliko naj jih bo in kako naj bodo zasedene s strokovnjaki. A tako kot stvari tečejo, bomo morali biti zadovoljni, če se bo v sprejemljivem času uresničil vsaj en projekt, denimo ureditev središč za nujno medicinsko pomoč."

Zagovarjate težnjo, da bi vsaka bolnišnica morala imeti strokovnjake vseh specialnosti, ali drugačno, da bi morala biti delitev dela med bolnišnicami?

"Možnih je več modelov, noben sam po sebi ni ne dober in ne slab. Vsak pa bo boljši od sedanjega stanja. Vpeljati pa ga ni možno takoj, brez natančne analize dolgoletnih napak, ki so se v slovenskem zdravstvu nakopičile do te mere, da lahko vsak počne, kar ga je volja. To je toliko bolj pereče, ker je država lastnik in upravljavec vseh javnih zavodov, vsi pa delujejo kot samostojni otočki. To je kajpak nevzdržno. Ker ne vemo, kako se bo slovensko zdravstvo vsebinsko razvijalo, saj že desetletja ni nobenega načrta, je na vprašanje nemogoče odgovoriti. V kirurških krogih se razpravlja o več modelih, od njih pa je odvisno, kakšnega kirurga bomo v prihodnosti potrebovali. A oboje je povezano: sprejetje takega ali drugačnega modela povleče za seboj tudi spremembe v podiplomskem izobraževanju zdravnikov. Med zidove, ki so konec koncev nepomembni, je potrebno postaviti ustrezno izurjene ljudi. V Angliji na primer imate v Londonu v starih viktorijanskih stavbah bolnišnice z vrhunsko izurjenimi ljudmi in vrhunsko opremo. To seveda ne pomeni, da bi morali delati v podrtijah, a pojme o tem, kaj ima prednost, imamo povsem pomešane."

Bi vi sedli v letalo, ki bi ga upravljal popoln začetnik? Hočem reči - bi se vi pustili operirati specializantu?

"V letalih ob začetnikih sedijo izkušeni inštruktorji letenja. Enako je v operacijskih dvoranah: specializanti delajo pod nadzorom izkušenih kirurgov. Če ne bi bilo tako, bi se morali vprašati, od kod so izkušeni kirurgi sploh prišli. Ena od velikih raziskav, ki so jo nedavno opravili v ZDA, je pokazala, da se specializanti pri zdravljenju izvrstno odrežejo. Svojo morebitno strokovno neizkušenost nadomestijo z veliko časa, ki ga posvečajo bolnikom. Pri tem pomembno odstopajo od starejših zdravnikov. Bolniki to skrb izredno cenijo. Stvari pa lahko hitro uidejo z vajeti, če specializanti ob sebi nimajo človeka, na katerega se lahko kadarkoli obrnejo. Vprašanje bi zato dopolnil: bolj kot to, komu bi se pustil operirati, bi se vprašal, kako bi ustrezna ekipa poskrbela zame. Če bi imel občutek, da ekipa deluje dobro, ne bi imel pomislekov. V nasprotnem primeru bi se obrnil drugam. Sodobna in predvsem učinkovita medicina ni medicina enega človeka, ampak dobro izurjenih in uigranih skupin. Če teh ni, posamezniki ne pomenijo veliko. Tudi tega v Sloveniji ne razumemo prav dobro."