Sodelovati sta začela lani, po dobrem letu pa se kaže velik napredek. Kako ga vidita?

Kejžar: Vedno, ko se spomnim na sodelovanje s Primožem, najprej pomislim na anekdoto iz Berlina 2007. Tedaj sem na maratonu s časom 2,17:29 dosegel normo za nastop na olimpijskih igrah v Pekingu. Ko sem bil po koncu povsem izčrpan, je prišel do mene mladenič v kratkih hlačah in me začel ogovarjati. Ni mi bilo do pretiranega druženja, čeprav sem bil venomer vesel, če me je kdo kaj spraševal o teku. To je bil Primož Kobe. Sodelovati sva začela lansko sezono in prvi rezultati so bili spodbudni. Najbolj sem se pri Primožu bal spremembe pri prehodu od rekreativnega do profesionalnega tekača. A jo je prenesel zelo dobro. Zanj je bil predvsem pomemben preskok v glavi, ko se je odločil, da bo več delal na maratonih.

Kobe: Za milanski maraton sem se pripravljal že lani, a sem zbolel. Pred šestimi leti sem prvič tekel na ljubljanskem maratonu in dosegel čas 2,53. Potem sem se spustil na 2,42, pa 2,35 in 2,29. Vse te čase sem dosegel z vadbo trikrat na teden, nastopil pa sem še v dolenjskem tekaškem pokalu. Ko sem dosegel čas 2,29, sem na glas rekel, da sem sposoben doseči normo za veliko tekmovanje. In res sem jo. Rekel sem si, da če imamo v Sloveniji toliko uspešnih kolesarjem, smo lahko hitri tudi maratonci.

Barcelona miselni preskok

Lani je na evropskem prvenstvu v Barceloni nastopila kar četverica slovenskih maratoncev. Tedaj ste v postavi Primož Kobe, Anton Kosmač, Robert Kotnik in Daneja Grandovec delovali malce turistično. A vendarle ste dobili izkušnjo na veliki tekmi. Vam je koristila?

Kobe: Zame je bila Barcelona miselni preskok. Ko sem videl na kupu toliko mišic in profesionalnega razmišljanja, sem želel postati del te zgodbe. Po konstituciji namreč nisem dajal vtisa, da sem maratonec, saj imam zgornji del precej razvit. Diplomiral sem namreč na fakulteti za šport, kjer je predvsem pri gimnastiki, plavanju in nekaterih drugih vajah velik poudarek na zgornjem delu telesa.

Kejžar: Atletski zvezi Slovenije gre velika zasluga, da je v Barcelono poslala maratonce brez norm. Pokazali so, da jih maratonska zgodba zanima. Milanski normi sta posledica vseh okoliščin. Upam, da se bo trojici Kobe, Kosmač in Kotnik aktivneje priključil tudi gorski tekač Mitja Kosovelj, ki ima velik potencial, da postane uspešen maratonec.

Direktor Atletske zveze Slovenije Boris Mikuž je prejšnji teden izjavil, da AZS nameni maratoncem 25.000 evrov na leto. Kakšno je življenje maratonskega profesionalca?

Kobe: Ne bi se spuščal v seštevanje denarja in na kakšen način pride do nas. Dejstvo je, da smo hvaležni, da atletska zveza računa na nas. Sam osebno sem vezan s pogodbo, ki mi prinese 1200 evrov na leto. Skupaj s sponzorji in klubom zberem 7000 evrov na leto. Od tega moram plačati prispevke, priprave, poti. Ni lahko biti maratonec, a sem pripravljen tvegati veliko in biti profesionalec. Ko pretečeš 200 kilometrov na teden, ti ne preostane drugega, kot da veliko počivaš. Drugih stvari preprosto ne moreš početi.

Kejžar: Primož je tvegal tako kot sem nekoč jaz. Ta korak je nujno potreben, a hkrati ne zagotavlja uspeha. Atletska zveza mu lahko na njegovi poti še bolj pomaga. Nekoliko lažje je Kosmaču, ker ga delodajalec podpira pri njegovi odločitvi, saj je v Jelovici še vedno zaposlen. Tu gre res velika zahvala direktorju. Kosmača so tudi podprli domačini iz Hotavelj, ki so mu zagotovili 15.000 evrov. Glede na to, da Primož prihaja iz Novega mesta, kjer je precej večje okolje, bi se dalo verjetno tudi pri njem doseči boljšo zgodbo.

Kakšne načrte imate do svetovnega prvenstva v Daeguju?

Kobe: Imel bom večji vmesni cilj, in sicer evropsko prvenstvo na deset kilometrov, ki bo junija v Oslu. Želim si teči pod pol ure, kar mi do zdaj še ni uspelo. Zavedam se, da moram izboljšati rekorde na krajših razdaljah, nekaj pridobiti na hitrosti, ki mi bo služila v maratonu. Sicer se bom to sezono predvsem posvetil pripravam na svetovno prvenstvo. Po nekaterih informacijah bo maratonska trasa hitra, vprašanje je le, kako bo z vlago. V vsakem primeru bova s Kosmačem tekla skupaj. Če ne celotnega maratona, pa vsaj 25, 30 kilometrov, nato pa šla vsak po svoje.

Postopno do državnega rekorda

Koliko imate še časovne rezerve?

Kejžar: Primož in Tone sta osebni rekord postavila v težkih razmerah. Temperatura v cilju je bila 28 stopinj Celzija, pihal je tudi kar močan veter. Prepričan sem, da sta bila zmožna za tek pod 2,15. V naslednjem letu ali dveh bi se lahko spustila pod 2,13, kasnejši cilj pa bo državni rekord. Dolgoročneje lahko pri Primožu nastopi težava v tem, da bo težje časovno napredoval zaradi pomanjkanja hitrosti. Zna se mu poznati, da ni bil šolan atlet.

Kobe: Z Romanom se povsem ne strinjam. Se pa zavedam, da potrebujem večjo hitrost, zato bom tudi tekmoval v Oslu.

Ste na kakšnem maratonu že odstopili?

Kobe: Do zdaj sem tekel na enajstih maratonih in na vseh prišel do cilja. Odstopil sem le enkrat, in sicer na evropskem prvenstvu v krosu v Albufeiri.

Kejžar: Primož razmišlja pravilno, a tudi smiselni odstop je lahko pozitiven. Poglejte samo zadnji primer v Milanu. Če bi denimo po 30 kilometrih vedeli, da Primož in Tone ne bosta izpolnila norm, bi bilo bolje odstopiti in nekaj moči privarčevati za kakšen drug nastop. Lovljenje norme zna biti precej težavna naloga.

V Sloveniji imamo v Radencih in Ljubljani dva uveljavljena maratona. Kako gledate na ti dve prireditvi?

Kejžar: Začetki Radencev so bili res tekaški praznik. Kot maratonec sem se počutil kot nekdo, tudi nagrade so bile lepe. Spominjam se, da sem z rekordom proge zaslužil 10.000 nemških mark, kar je bilo za deset dobrih slovenskih plač. Zaradi teh nagrad sem lahko toliko časa preživel kot maratonec. Tudi v Ljubljani je bila kdaj dobra štartnina, v zadnjih letih pa je zgodba precej drugačna. Imam občutek, da vsem več pomenijo kenijski tekači kot domačini. Italija bi bila lahko vzor vsem organizatorjem.

Kobe: Na italijanskih maratonih so razpisane nagrade za najboljše predstavnike Evropske unije. Poleg tega imajo poseben nagradni sklad za domače maratonce. Pri nas je realnost drugačna.

Kejžar: Lahko vam opišem zanimiv primer. S strani Atletske zveze Slovenije so me pooblastili, da se s slovenskimi organizatorji dogovorim za poseben denarni sklad. Vsak organizator naj bi prispeval 2000 evrov za slovenske tekmovalce. Cilj projekta je bil, da bi k teku privabili mlajše tekmovalce, atletska zveza pa bi imela posredno še več članov. In kaj se je zgodilo? V Sežani, Radencih in Ljubljani niso bili pripravljeni vložiti tega denarja, medtem ko so bili v Bovcu, Postojni in Ormožu pripravljeni plačati ta znesek. Glavni sponzor se je zato iz zadeve umaknil, saj je rekel, da ga zanimajo tudi večja središča. Takšna je žal kruta slovenska realnost.