Posebne evidence o tem ne vodijo, vendar pravijo, da so med tožbami zaradi civilne odgovornosti za povzročeno škodo najbolj uspešne tiste, ki so povezane z lokalno omejenimi ali enkratnimi ekološkimi nesrečami, saj gre pri onesnaževanju širših razsežnosti za več virov onesnaževanja in razpršene posledice, kar otežuje utemeljevanje krivde posameznega onesnaževalca. Tako bodo imele na primer žrtve ekstremnih vremenskih pojavov težave pri dokazovanju, da so ti pojavi posledica človeških vplivov na okolje, še bolj pa se bodo v tem primeru morale potruditi pri dokazovanju krivde točno določenega onesnaževalca.

Vendar so nekateri tožniki uspeli tudi s takimi tožbami. Najdaljša evropska reka Ren je svojčas veljala za mrtvo reko, saj se je vzdolž njenega toka razvrstila pisana druščina industrij, ki so v reko izlivale svoje odpadke. Do Nizozemske, ki jo Ren prečka kot zadnjo državo pred izlivom v morje, se je v vodi nabralo že toliko umazanije, da v nekem trenutku iz reke ni bilo več mogoče črpati vode za pitje in namakanje polj, zato so trije nizozemski vrtnarji združili moči in leta 1974 skupaj sprožili nizozemske sodne mline. Odločili so se za tožbo zaradi nezakonitega čezmejnega onesnaževanja proti enemu največjih onesnaževalcev reke, francoskim državnim rudnikom kalija Les Mines de Potasse d'Alsace, po podatkih Greenpeacea odgovornim za približno tretjino vseh soli v reki. Pravdni postopki so se vlekli vse do nizozemskega vrhovnega sodišča in evropskega sodišča v Luksemburgu, leta 1988 pa so se končali s plačilom odškodnine vrtnarjem v višini štirih milijonov nekdanjih nizozemskih guldnov (nekaj manj kot dva milijona evrov). Iste rudnike sta kasneje tožili tudi dve nizozemski občinski podjetji za oskrbo z vodo in leta 2001 jima je francosko sodišče prisodilo 50 milijonov francoskih frankov (nekaj manj kot osem milijonov evrov) odškodnine. Francoski rudniki so namreč z zasoljevanjem Rena prenehali šele pred kratkim, saj Francija, tako kot nekatere druge evropske države, tudi po ugotovljenem industrijskem onesnaženju okolja ni uveljavila strožjih meril, ki bi v prihodnje preprečila podobno ravnanje.

Se pa odškodninske tožbe v Evropi za tožnike po navadi ne končajo tako uspešno kot v omenjenem primeru. Ekonomska komisija Združenih narodov za Evropo (UNECE) je leta 2007 ugotovila, da v Evropi še vedno ne obstaja pravni sistem, ki bi od povzročitelja učinkovito izterjal odškodnino za povzročeno okoljsko škodo. Kljub mednarodno zavezujočim dokumentom, kot so luganska konvencija ter bazelski in kijevski protokol, ki skušajo uveljaviti princip onesnaževalec plača, vlade v večini primerov proti onesnaževalcem uveljavljajo administrativne ukrepe in jim zaračunajo razmeroma nizke okoljske globe. Civilne odškodninske tožbe uspejo zelo redko, poravnave pa se po navadi sklepajo zunaj sodnih dvoran. Odškodnine, če jih onesnaževalci sploh izplačajo, so v primerjavi z dejansko povzročeno škodo majhne.

Zgleden primer takšnega razvoja dogodkov je industrijska nesreča v španskem mestu Aznacollar. V tamkajšnjih rudnikih Los Frailes je leta 1998 popustil jez in pet milijonov kubičnih metrov toksičnih odpadkov se je izlilo v reko Guadiamar oziroma nacionalni park ter onesnažilo približno 4500 hektarjev naravnih in kultiviranih površin. Intenzivno čiščenje okolja je trajalo skoraj leto dni, prvotno stanje pred nesrečo pa je bilo na območju dokončno vzpostavljeno šele leta 2002. Celotni stroški sanacije so dosegli slabih 380 milijonov evrov. Deset odstotkov zneska za odpravo škode je prispeval kanadsko-švedski lastnik rudnika, preostali denar pa sta zagotovili nacionalna in regionalna vlada.

Četudi so strokovnjaki ugotovili, da je bil jez slabo grajen, so glede na poročilo UNECE španska sodišča odločila, da kazensko za to ni odgovoren nihče. Španska vlada je lastniku rudnikov naložila 45 milijonov evrov globe, regionalna andaluzijska vlada pa je proti podjetju vložila tudi civilno tožbo. Sodišče prve stopnje jo je zavrnilo, zato so se Andaluzijci odločili za administrativno pot in na vrhovnem sodišču skoraj v celoti dosegli želeno finančno odškodnino v višini nekaj več kot 40 milijonov evrov. Lastnik rudnikov je sicer priznal malomarnost pri gradnji jezu, vendar je odgovornost preložil na izvajalca gradnje, ki ga za zdaj neuspešno toži za povračilo škode. Kanadsko-švedski lastniki so leta 2000 vložili tudi postopek za razglasitev insolventnosti podjetja, medtem ko so rudnike dobra tri leta po nesreči zaprli.

Velika Britanija je bila zelo počasna pri uvajanju glavnega načela okoljevarstvene politike EU. Načelo, po katerem mora onesnaževalec plačati za nastalo okoljsko škodo, bi moralo postati del zakonodaje članic EU do 30. aprila 2007. V Angliji se je to zgodilo 1. marca 2009, skoraj dve leti po zahtevanem datumu. Na Škotskem, v Walesu in na Severnem Irskem še kasneje. Dve leti kasneje ugotavljajo, da se mnogi onesnaževalci - kar so potencialno vsi, ki se ukvarjajo s kakršnokoli gospodarsko aktivnostjo - še vedno ne zavedajo potencialne odgovornosti pred zakonom. Del problema pri uveljavljanju tega načela je zapletena zakonodaja o odgovornosti, poleg tega so za njegovo uveljavljanje odgovorne številne inštitucije, kdo je za kaj pristojen v posameznih primerih onesnaženja, pa je odvisno od vrste onesnaženja.

Na Otoku beležijo v povprečju dva resna primera onesnaženja na… dan. O tem, kdo je največji onesnaževalec, ni najmanjšega dvoma: zasebna podjetja za oskrbo z vodo, ki so odgovorna za več kot eno resno onesnaženje na teden. Največ kazni je doslej plačalo največje med njimi Thames Water, ki je v preteklosti povzročalo večje onesnaženje kot katerokoli drugo podjetje v Britaniji. Prav vodno gospodarstvo (v celoti je v zasebnih rokah) je bilo odgovorno za več kot četrtino resnih industrijskih onesnaženj in je - kot gospodarski sektor - največji otoški onesnaževalec. Podjetje Thames Water je doslej plačalo 128.000 funtov kazni za štiri primere onesnaženja vode.

Med vodilnimi desetimi onesnaževalci, ki so že plačali kazni, sta še dve vodni podjetji, Severn Trent in Southern Water, ki sta morali plačati po več kot 50.000 funtov kazni vsako. Devet od desetih vodilnih vodnih in kanalizacijskih podjetij redno plačuje kazni. Na drugem mestu po višini kazni je podjetje Sundome Products v kraju Llanidloes, ki je plačalo - za sedem primerov onesnaženja vode in nezakonitega odlaganja odpadkov - skupaj 97.750 funtov kazni. Pa kaznovanje zaleže? Water Thames trdi, da se je število primerov njihovega onesnaževanja, ki so dosegli sodišča, zmanjšalo za 75 odstotkov. Kritiki premilih kazni ugotavljajo, da so celo najvišje neznatne v primerjavi z drugimi poslovnimi izdatki ali proračuni za oglaševanje ali direktorskimi plačami.

V Britaniji se v kratkem obeta novost. Onesnaževalcem in potencialnim onesnaževalcem okolja se poleg kazenskega pregona obeta tudi civilni oziroma civilne tožbe, po katerih bosta lahko posegali vladina Okoljska agencija in vladino svetovalno telo Naravna Anglija. Po novih predpisih naj bi najkrajšo potegnili "povratniki" med onesnaževalci. Tisti, ki bodo nenamerno zagrešili okoljske prekrške, jo bodo prvič odnesli z opozorilom, in namesto da bi proti njim takoj sprožili sodni postopek, jim bodo ponudili več možnosti, da škodo odpravijo. Tistim, ki zavestno onesnažujejo in škodujejo naravi, pa se obetajo tudi civilne tožbe in veliko višje kazni.

Premnogi še vedno nekaznovano onesnažujejo okolje, vendar pa so se časi spremenili - v korist okolju. Znani primer je bilo onesnaženje, ki ga je leta 2003 povzročilo podjetje Bartoline, ki je proizvajalo lepila in kemična čistila. Požar, ki je izbruhnil v njegovi tovarni, in gašenje požara s peno sta onesnažila dve bližnji reki, njune bregove in dno. Okoljska agencija je nemudoma poskrbela za čiščenje rek, od podjetja pa zahtevala povrnitev stroškov in izvedbo ustreznih ukrepov za preprečevanje onesnaževanja v prihodnosti. Po triletnem pravdanju je pristojni sodnik razsodil, da podjetju Bartoline ni treba plačati stroškov čiščenja, kar se danes prejkone ne bi moglo zgoditi. Kritiki vladine "zelene" politike (ukrepov za bolj okolju prijazno gospodarstvo) vseeno trdijo, da onesnaževalci še vedno premalokrat in premalo plačujejo za svoje prekrške, zlasti onesnaževalci zraka. Britanija leto za letom krši največje dovoljeno število delcev v zraku, odkar je EU leta 2005 sprejela ta predpis. Če jo bo EU kaznovala, pričakuje okoli 300 milijonov funtov kazni. Odločitev o tem naj bi padla prihodnje leto.

Tako neučinkovita izterjava odškodnine za povzročeno škodo v Evropski uniji je med drugim posledica pomanjkanja finančnih garancij za primere večjih industrijskih onesnaženj. Evropska zakonodaja in mednarodni dogovori ne zahtevajo posebnih finančnih garancij niti od izvajalcev okolju potencialno najbolj nevarnih dejavnosti, ampak urejanje tega vprašanja prepuščajo vsaki državi posebej. Poleg tega je tako za evropske predpise kot za mednarodne konvencije na področju civilne odgovornosti za onesnaženje okolja značilno, da se sprejemajo potem, ko se primeri nekaj velikih industrijskih onesnaženj.