To je izjemno plemenita in redka kategorična oznaka za plesalca baleta, ki se je na najboljši možen način približal najgloblji sporočilnosti plesa. Ali kot je razmišljal Pino Mlakar - plešoči človek ni le predmet, temveč subjekt metafizične skrivnosti. In zato je plesanje umetniška vrednota, plesalec pa umetnik.

Ko je Pia Mlakar leta 1947 prevzela vodenje ljubljanskega baleta, si je po Fokinovem vzoru zamislila čvrsto skupino moških plesalcev, konec petdesetih prejšnjega stoletja se jim je med zadnjimi priključil še fant iz Dolenjske. Sicer je prva Mejača poučevala ruska pedagoginja Nadežda Murašova, nato sta neizogiben pečat na njem pustila zakonca Mlakar, pozneje pa se je izobraževal še pri Roselli Hightower v Cannesu. Pri slednji je izpilil estetiko klasičnega baleta, ljubljanski balet pa je bil takrat pojem baletnega modernizma - in Mejačevo poslanstvo baletnega solista je bilo ravno sinteza obojega.

Kar štirideset let je bil neločljiv od gledaliških desk: v baletnem zboru je plesal v 38 predstavah, od leta 1970 je oblikoval 84 solističnih vlog, pozneje je v profesionalnih gledališčih postavil 64 koreografij (tako opernih kot dramskih) ter še 67 na ljubiteljskih odrih (Šentjakobsko gledališče, LGL...). Kar dvajset let je poučeval v Trstu, v SSG Trst je pod njegovim koreografskim vodstvom nastalo 18 baletnih produkcij, po Sloveniji pa je organiziral še prek osemdeset baletnih koncertov. Kot koreograf in plesalec je pomemben pečat pustil tudi na nacionalni televiziji.

Balet je bil žal vedno podrejen operni produkciji. Tudi Darijan Božič, direktor ljubljanske operno-baletne hiše v času, ko ste bili umetniški vodja Baleta, menda ni imel ravno posluha za balet. Kako ste to doživljali?

Morda je bilo res tako, toda Božič mi je takrat dal proste roke: upravljal sem baletni ansambel, krojil repertoar, prisegal na celovečerne predstave, ki jih danes zelo pogrešamo, vabil domače in tuje koreografe in ansambel je tehnično zelo napredoval. Toda nisem se postavljal na piedestal, takrat niti nismo imeli šefovskih nazivov. Nikoli nisem ločeval klasičnega giba od sodobnega: če gresta z roko v roki, uspeh ne more izostati - lep primer je lanska nagrajenka Prešernovega sklada Mateja Rebolj.

Če izpostavim problematiko celovečernih baletov, pri nas zelo primanjkuje koreografov. Društvo baletnih umetnikov Slovenije vsako leto pripravi večer novih baletnih koreografij mladih koreografov, kar pozdravljam, ampak to so plesne miniature. Včasih smo imeli v Sloveniji kar nekaj odličnih koreografov, ki so bili intelektualci z visokim nivojem znanja - zakonca Mlakar, Henrik Neubauer, Metod Jeras, Majna Sevnik, Vlasto Dedovič, Ivo Kosi, Iko Otrin. Danes imamo morda le enega koreografa, ki bi lahko ustvaril celovečerni balet. Po mojem mnenju bi moral biti baletni spored sestavljen iz sodobnih predstav, kakor tudi iz tehnično zahtevnih baletov, kot je bila recimo zadnja predstava v ljubljanskem Baletu Silfida.

Repertoar je seveda vedno odvisen od vodstva in očitno je pomembno tudi, ali si domače gore list ali nisi. Ob prihodu zdajšnjega šefa ljubljanskega Baleta Ireka Mukhamedova je bilo nekaj polemik in tudi sam najprej nisem vedel, da je bil kot plesalec tako velika zvezda; bil je vendarle prvak Bolšoj teatra. Ker ni domačin, mu bo verjetno lažje, kot je bilo njegovem predhodniku Jaši Otrinu. Mene zanima predvsem, ali bo Mukhamedov ustvaril prostor za celovečerni slovenski balet. Ministrstvo za kulturo pozna postavko za sofinanciranje tovrstnih projektov.

V času ravnateljevanja Boruta Smrekarja ste tretjič kandidirali za umetniškega vodjo Baleta, in sicer kot krizni vodja, a se ni odločil za vas. To je bilo potem tudi vaše uradno slovo od gledališča, kajne?

Smrekarja spoštujem, ker je bil strog in je zahteval disciplino, imel pa je slabše odnose z umetniki. Svojo kandidaturo sem predlagal zaradi takrat težkih razmer v hiši. S svojo predanostjo sem bil vedno kuhan in pečen v gledališču, plesni dvorani ali v pisarni. Apeliral sem nanj, naj skrbi za izvedbo klasičnih del, ampak potem se je vse skupaj odvijalo drugače.

Prav je, da se ohranja tradicija. V času Božičevega direktorovanja smo sedeli s predstavniki evropskih držav in čudili so se, da imamo celo dva baletna ansambla. Tudi sam sem potem želel, da bi se mariborski in ljubljanski ansambel združila, kot sta to recimo nedavno uspešno storila pri koprodukcijski predstavi Bajadera. V Mariboru je večina opernih solistov gostujočih. Vzgojiti nove, dobre domače pevce in plesalce je sicer mogoče, toda ni jih veliko na razpolago. Moških pevcev je vsekakor več kot plesalcev. Rad rečem: moški smo zlata vredni. V mojem času nas je bilo dvanajst plesalcev, čutila se je moč fantov.

Za vas pravijo, da ste na odru izžarevali tisto energijo, ki naj bi jo plesalec kot protiutež ženskemu liku upodabljal. Kakšna naj bi bila ta plesalčeva moškost?

Včasih so rekli, da smo fantje "postreščki", a nismo bili le to. V plesu v dvoje oziroma v pas de deux, ki zahteva veliko napora, je treba paziti nase in na partnerko, na držo, skoke, hkrati pa je treba igrati vlogo. Gledalcem se morda zdi nenavadno, čemu se partnerka dlje klanja občinstvu. A medtem lahko plesalec za odrom dvakrat globoko vdihne. V Rusiji imajo za odrom kar kisikovo bombo - dvakrat globoko vdihneš in se vrneš na oder. Plesalec je težak poklic, ni pa težaški.

Zgled, kako izraziti moškost, nam je bil že Pino Mlakar s svojim življenjem: ves predan baletu, a imel je tudi družino. Priznavam, da plesalci nismo vedno ravnali prav, bili smo samozadostni in novih fantov nismo bili ravno veseli. To se danes ne bi več zgodilo. Res pa je v baletu vedno manj moških. Prisotna je tudi odkrita homoseksualnost, kar marsikoga potem odvrne od tega umetniškega poklica. Saj je tudi včasih bila, le bolj prikrita.

Kako ste svojega očeta soočili z odločitvijo, da boste baletni plesalec?

Moja starša se dolgo nista razumela, vse do ločitve. Mislim, da me je oče v bistvu odrival, odrinil. Potem se je poročil drugič. Večkrat sem si želel, kako lepo bi bilo, če bi me videl na odru. Še danes ne vem, ali me je kdaj videl ali ne, ali je sploh bil na kakšni predstavi. Tega nisem nikoli izvedel, ni ga več.

Šel sem seveda svojo pot, morda tudi z glavo skozi zid, ampak vedel sem, kaj si v življenju želim. Temu poklicu sem se res ves razdajal. Bil sem zasvojen z delom, gledališčem, s plesom. Kar preveč in kar sram me je zdaj na neki način pred samim seboj. Toda očitno je bila umetniška vest močnejša. Veliko je bilo odpovedovanj, tudi pri družini.

Še na poročni dan ste menda zvečer plesali v gledališču...

(nasmeh) Kosilo po poroki smo imeli pri Urški na Prulah, nisem imel niti dovolj za kosilo in mi je nekaj posodil svak, zvečer pa sem plesal v predstavi Zlati petelin. Tako je pač bilo. Ampak mladi lahko marsikaj razberejo iz tega.

Baletna umetnost je ena nora stvar: na eni strani blišč in znoj, ki se vidi, za odrom pa ena velika bolečina. Skoraj vsak plesalec ima določene težave. Ampak ko prideš na oder, te ne sme več nič boleti. V tistem hipu morajo biti stvari pozabljene in greš do konca.

Tako kot profesionalni športniki?

Seveda. Kot dela Tina Maze, ki počne različne stvari, da je vrhunska. Oba moja sinova sta bila plavalca, starejši je bil celo v jugoslovanski reprezentanci, odličen na 100 in 200 metrov. Seveda brez mene ni bilo tekme. In prišel sem na idejo, da bi za plavalce organiziral tečaj. Vodil sem skupino, v kateri je bil tudi Peter Mankoč. Bili so še višji od mene, odprtih kolkov, kot pravimo za plesalce - ženske imate v tem prednost, moški pa ne vsi, jaz recimo teh dispozicij nisem imel -, in tako sem začel s plavalci delati ob drogu. Dobivali smo se trikrat na teden v Hali Tivoli ali dvorani Ljuba Šercerja v Šiški. Pol ure ogrevanja, pol ure droga in pol ure skokov.

Sam sem izluščil gibe, ki so bili primerni zanje, pomagal sem si s plakati in sklepal povezave med plavalnim športom in baletom, vse z mislijo na to, kako izboljšati njihove gibalne sposobnosti. Ne vem, ali se ta znanja še uporabljajo, je bil pa trener Mancevič takrat navdušen. To je bilo vsekakor drugače od fitnesa, kjer trenirajo določene mišice. V fizičnem smislu plavalec sicer res plava, toda zelo pomembna je tudi drža telesa, pomemben je odriv od kamna pred skokom v vodo, lok v vodo.

Kot plesalec ste okusili tudi nekaj tujine, bili ste v Cannesu in Göteborgu.

Z ljubljanskim ansamblom smo veliko gostovali po Italiji in drugje, dlje pa sem ostal v Cannesu, in sicer dva meseca, še dlje na Švedskem, kjer sta se mi pridružila prva žena in sin. Tam sta že plesala Magda Vrhovec in Vlasto Dedovič, ki sta me priporočila, tako da so me sprejeli brez avdicije. Prve dni sem imel res tremo. Sicer pa sem iz Ljubljane odšel, ker nisem dobil stanovanja. Tujina te dobro plača, vendar te tudi ožame do zadnje kaplje znoja. Treninge smo začenjali ob desetih, ob dveh popoldne je bilo kosilo, potem pa spet v dvorano do večera. Nato smo lahko odšli za kakšno uro domov in pod tuš, potem pa spet nazaj na večerno predstavo. Razen ponedeljka. Ker sem bil novinec, so me zasedali prav v vse vloge: baletne, operne, operetne. To me je utrudilo in zato sem se tudi vrnil.

Vemo, da plesalci ne marate biti poškodovani ali bolni. Vi ste to pokazali zelo nazorno, ko ste pobegnili iz bolnišnice in šli zvečer na predstavo.

Šlo je za Žar ptico, ki sem jo plesal z Lidijo Sotlar. Takrat so v SNG Opera in balet Ljubljana renovirali freske in sem posledično zbolel za bronhialno pljučnico. Po treh dneh me je v bolnišnici obiskal dr. Neubauer in spraševal, ali bom plesal premiero, in norec, kot sem bil, sem jasno pristal. Odplesal sem tisto na srečo samo polurno predstavo, seveda zaradi bolezni ne perfektno, potem pa smo se nabasali v fičota, vzeli s seboj še pijačo in se odpeljali nazaj na infekcijsko kliniko ter se zabavali do jutra. In ko je prišla zdravnica, je bila moja sedimentacija spet običajna... V življenju sicer skorajda nisem pil alkohola, bil sem zelo discipliniran.

Skupaj z zakoncema Mlakar ste delali tudi prve korake k pravilnemu prehranjevanju baletnikov. Kako ste si pisali prve jedilnike?

Res je. Čeprav je takrat že bila fakulteta za šport, nas nihče ni poučil, kaj je treba jesti. Začeli smo v študentski menzi, nato pa smo počasi stopnjevali svoj standard; šli smo v Delavski dom, od tam pa že k Slamiču in k Urški. In smo se najedli bifteka! To seveda ni bilo prav. Za fizično nastopajočega so pred nastopi ali vajami primerni zgolj ogljikovi hidrati, ki so hitro prebavljivi in so v bistvu sladkorji, ki gredo v kri, to pa ti daje moč. Pozneje smo se začeli bolj spoznavati s pravilno prehrano. Zrezek in spanje pred večerno predstavo sta smrt za plesalca. Sam sem imel poseben ritual: pred predstavo sem se vsaj za pol ure sprehodil po Tivoliju, ob tem v spominu predelal gibe, se vmes naužil svežega zraka, ob pol šestih sem bil v garderobi in ob šestih že čakal svojega maskerja. Natančnost in disciplino sem imel vedno v krvi.

Natančni ste menda še vedno, vsak opravek za naslednji dan si zapišete na list. Je to recept za dolgo življenje?

Vse svoje obveznosti, ki pa jih ni več toliko, ampak jih vseeno imam, zapišem, in ko jih opravim, jih prečrtam. In dodajam nova opravila. Tako gre iz dneva v dan. Ob tem se spomnim na svojega starega očeta, kajti očitno je nekaj v genih - na zadnjo stran cigaretne škatlice si je v tisti pisavi vedno pisal svoja opravila. Mislim, da je to dobro, ali je to dobro tudi za dolgoživost, pa ne vem.

Še kar dolgo časa sem bil v baletni dvorani tudi potem, ko sem se že upokojil, tako kot učitelj kot tudi sam s sabo. Veliko sem bil ob drogu. Ta volja pa potem počasi pojenja. Toda spoznal sem, da človeško telo potrebuje trening, kondicijo, sploh noge. In kot vidite, imam tukaj tudi darilo svojih sinov - sobno kolo. Tako gledam televizijo in drvim. Dolgo časa sem tudi tekel, čemur pa sem se v zadnjem času odpovedal. Tudi meni se počasi na križu pozna moj poklic. Seveda pa za to ni bila kriva pretežka partnerka ali napačna tehnika pri dvigovanju. V začetku zagotovo nismo vedno pravilno dvigovali in smo napačno krivili hrbtenico.

Telo je stroj, mišice je treba vsak dan ogrevati, vsaj pol ure, tako kot avto. Ko sem še šefoval v času socializma in je prišel vikend, so hoteli že v petek imeti prosti dan. Ampak prostega dneva za plesalca ni, za solista pa sploh. Ne bomo si metali peska v oči. Če že počitnice, potem kje na morju, kjer lahko plavaš in tako odlično razgibavaš mišice. Danes pa slišim, da je neka balerina odšla na smučanje. Kako imaš lahko ves dan nogo v smučarskih čevljih, naslednje jutro pa imaš vajo in moraš na prste?

Te dni ste prejeli nagrado Lydie Wisiakove. Ampak nekoč od Wisiakove niste hoteli sprejeti nagrade.

Usoda mi ni ravno podarjala veliko nagrad, moram pa reči, da mi je ta pri srcu, ker mi jo je dala moja stanovska garnitura. In ta nagrada se imenuje po gospe Lydii Wisiak. Spomini na dogodek, ko sem nagrado odklonil, niso prijetni. Bilo je bienalno jugoslovansko tekmovanje baletnikov in morali bi se predstaviti s Pulcinello in Zgodbo o vojaku Igorja Stravinskega. Tekmovanje se je odvijalo na odru ljubljanskih Križank in želeli so imeti naš balet na sporedu, niso pa nam dali na voljo dovolj časa, da predstavo adaptiramo za Križanke. Wisiakova je bila takrat sicer v komisiji, o naši usodi pa so odločali drugi. Bila je dobra pedagoginja, dobra gospa, polna čustev. Brez zasebnih ur pri njej pa tako pri nas baletnikih sploh ni šlo.

Je bila vaša življenjska vloga Razuzdanec v baletu Razuzdančeva usoda, ki vam je leta 1976 nenazadnje tudi prinesla nagrado Prešernovega sklada?

Vsak plesalec ima svoj plesni lok in meni se je ta vloga zgodila že na koncu kariere. Razuzdanec mi je bil enostavno pisan na kožo, življenjska pa je bila ta vloga v smislu dramske igre, tako da sem se tudi bal, da vloge čustveno ne bom zmogel. Šlo je za globoko baletno pripoved, skupaj z Magdo Vrhovec. Lepa, doživeta vloga je bil tudi Romeo, ali pa Albrecht s Tatjano Remškar, Clorinda in Tancredo v Dvoboju Raffaella de Banfielda, kjer sem spet plesal z Lidijo Sotlar. Lidija je bila "konj".

Vedno izpostavim Lidijo Sotlar, Tatjano Remškar, Magdo Vrhovec in Vido Volpi, s temi štirimi plesalkami sem namreč plesal vse ključne balete in vsem štirim se globoko klanjam še danes. Plesala sva tudi z Lane Stranič, Giselle sem dvakrat plesal z Marušo Vidmar. In plesal sem tudi s sestrično Majno Sevnik v baletu Vrag na vasi; ona me je leta 1952 povabila v gledališče, takrat ko ni bilo fantov, sam pa sem bil še gimnazijec in sem pristal v tisti ozki in dolgi baletni dvorani. Z Majno sem pozneje plesal še v polurnem baletu Bojana Adamiča Naše ljubljeno mesto. Takrat je bila ravno v pričakovanju, tako da sem moral biti še posebej pazljiv; imela sva celo neko rock'n'roll figuro.

Koliko so dejansko vse te vloge, ki ste jih plesali in o njih razmišljali, oblikovale tudi vašo osebnost?

Preoblačil sem jih kot srajce, ampak kaj je tudi ostalo kje v podzavesti. Vsaka vloga je bila na svoj način "dril" in za tisto obdobje me je spravila v neki kalup. Disciplina je v meni zagotovo ostala in ob moji 75-letnici sem še vedno dejaven. Naučil pa sem se tudi počivati in uživati. Z ženko Katarino rada potujeva, na otoku Cres v majhni Dragi, nama vasici dragi, preživljava preprosto lepa poletja. Celo "brati" sem se naučil - za to nikdar ni bilo časa, pa najbrž tudi prave volje ne. Morda je to največji dar, ki me je v poznih letih doletel.