S Khaerijem G. Aboushagorjem smo se pogovarjali konec marca, nekaj dni po njegovi vrnitvi iz Bruslja, kamor je bil skupaj z Ezzadinejem Al Asbashijem, direktorjem jemenskega Informacijskega centra za človekove pravice, povabljen kot gost evropskega parlamenta. Po letu 1982, ko je zapustil Tripolis in odšel na univerzitetni študij v Veliko Britanijo, je Libijo obiskal enkrat samkrat. Gadafijev režim opozicije ni dovoljeval in je bil do nje strupen. Napisal je vrsto člankov v arabskem in angleškem jeziku, intervjujev pa ni dajal in ta je eden izjemno redkih.

"Režim razpada in je vsak dan bolj krhek," pravi. Toda zanimivo, Khaeri G. Aboushagor ne govori v svojem imenu, ampak dosledno uporablja množinsko obliko: mi. Z drugo besedo: mi, opozicija.

Ste si 17. februarja, ko je libijska opozicija v izgnanstvu - Britansko-libijska solidarnostna kampanja za svobodo in človekove pravice (BLSC), Libijska delovna skupina v ZDA (LWG) in Libijska fronta nacionalne odrešitve (NFSL) - organizirala protestne shode, predstavljali, da se bodo dogodki odvijali na tako krvav način?

Ne, niti ne. Nismo pričakovali, da se bo režim tako hitro zatekel k izredno brutalni sili in nad ljudstvo poslal težko orožje in plačance. Ljudje so v tem razkazovanju vojaških mišic videli znamenje njegove šibkosti in zbeganosti. To je povečalo udarno moč protestov in privedlo do tega, da je velik del Gadafijeve vojske prestopil na drugo stran.

Ste pričakovali, da bo Gadafi odstopil tako hitro, kot sta predsednika Tunizije in Egipta, Ben Ali in Hosni Mubarak?

Ne. Vedeli smo, da se je zelo dolgo pripravljal na ta trenutek. Uničil je libijsko vojsko in jo nadomestil z visoko usposobljenimi in dobro opremljenimi milicami pod vodstvom svojih sinov in najtesnejših privržencev. Ne za obrambo Libije pred zunanjim agresorjem, ampak zato, da bi zatrle upor, če bi se ljudstvo dvignilo proti njemu.

Libijski uporniki ob izdatni pomoči koalicijskih sil zavzemajo mesto za mestom, zahodna letala so utišala Gadafijevo topništvo, zdi se, da njegovim silam zmanjkuje streliva in tudi pripadnikov. Hkrati je na stotine žrtev, reke beguncev so neskončne, ostala bo množica invalidnih ljudi. S kakšnimi občutki spremljate to dogajanje v Libiji, ki je kljub vsemu vaša domovina?

Gadafi je 42 let poniževal libijsko ljudstvo in globoko žalil njegovo človeško dostojanstvo. Polastil se je velikanskega državnega bogastva, deloma da bi utrdil svojo moč, v drugem delu pa zato, da je počival na svojih megalomanskih in praznih blodnjah. Kljub bogastvu je Libija trpela pomanjkanje primerne infrastrukture, šolskega in zdravstvenega sistema. Zaradi vsega tega so Libijci v teh okoliščinah ugledali priložnost za spodobno življenje in pripravljeni so narediti vse, kar bo za to potrebno.

Zahteva je jasna: Gadafi mora oditi! Se bo upiral in do konca boril?

Ne nujno. Če bo dobil priložnost, smo prepričani, da jo bo pograbil.

Kdaj se je ljudska vstaja v Libiji začela in kako dolgo pred tem je bila načrtovana?

Pozivi na demonstracije 17. februarja so bili objavljeni na spletnih straneh v prvem tednu januarja 2011.

Rečeno je bilo, da je libijsko ljudstvo proti Gadafiju, toda množični protestni shodi so bili samo na vzhodu države. Zakaj tako posploševanje?

Ni res in ni tako. Dvajsetega februarja so protesti izbruhnili v mestu Zintan na zahodu države, sledili so v Tripolisu, Zaviji, Misrati in mnogih drugih. V Tripolisu je bil upor poteptan z grozovitim nasiljem, poleg tega znotraj vojske ni bilo prestopov. Varnostne sile so aretirale, mučile in usmrtile na stotine ljudi. Uporabile so taktiko ustrahovanja in zasejale strah med ljudmi, da bi jih odvrnile od ponovne vstaje. Režimu je to uspelo zaradi velikega števila pripadnikov Gadafijevih sil in plačancev. Sem iz Tripolisa in vem, da je več kot 95 odstotkov prebivalcev mesta proti Gadafiju. Večino krajev v zahodnem delu države oblegajo njegove milice, tako da ljudje ne morejo nikamor pobegniti, prav tako pa nihče ne more do njih.

Bodiva zdaj objektivna: kaj je Gadafi v 42 letih svoje vladavine naredil dobrega in kaj slabega?

Dobrega? Nič. Vse je bilo slabo. Preprosto: nič ni bilo pomembno in nihče, ne država in ne njenih šest milijonov prebivalcev, pomemben je bil samo on - on in samo on je tisti, ki kaj velja.

Kakšen konec bo doživel? Kot Sadam Husein, kot Ceausescu, kot Milošević, ali pa se bo s svojo usodo srečal kje v eksilu?

Na to vprašanje bo odgovorila šele prihodnost. Možno je vse.

Pravi, da želi umreti kot mučenik. Kako to razumete?

To je del propagandne vojne. Gadafi ne verjame v mučeništvo, kot je pojmovano v klasičnem islamu, ker ne verjame v nič drugega kot vase. Besedo mučenik uporablja, ker se zaveda njenega učinka v muslimanskem okolju, poleg tega se navezuje na boj libijskega ljudstva proti italijanski okupaciji v prvi polovici 20. stoletja.

Pred kratkim ste bili povabljeni v evropski parlament v Bruslju. O čem ste govorili in kakšen je ta čas položaj človekovih pravic v Libiji?

Evropskim ministrom in uradnikom sem odgovoril na vprašanja, ki so jih zanimala, prosil pa sem jih tudi za pomoč pri zaščiti civilnega prebivalstva, ki se želi znebiti Gadafija. Sedanji položaj človekovih pravic v Libiji je žalosten, v znamenju vojne, bede in trpljenja. Cela mesta so ostala brez preskrbe z vodo, brez elektrike, hrane in zdravniške pomoči. V Tripolisu ženske posiljujejo in moške mučijo. Ranjenci nimajo pravice do medicinske oskrbe in mrtvi ne do dostojanstvenega pokopa. Vojni zločini in zločini proti človeštvu se dogajajo povsod tam, kjer so prisotne Gadafijeve milice in njegova vojska.

Vendar pa orožja zdaj nimajo samo vojskujoče se strani, ampak ga je več kot hrane, saj ga je v izobilju tudi med civilnim prebivalstvom. Ali ne utegne to sprožiti novega vala morije, nasilja in maščevanja nad tistimi, ki so bili na "napačni strani", uničevanja premoženja, pokolov in tatvin?

V primerjavi s tem, kar se je dogajalo v Tuniziji in Egiptu, v Libiji na osvobojenem ozemlju ni kršitev zakona, prav tako ni plenjenja, pustošenja in uničevanja družbene lastnine, tudi ko gre za simbole Gadafijevih brutalnih instrumentov moči, kot so policijske postaje in varnostna območja.

Severovzhodni del države ni nikoli kazal kakšne posebne naklonjenosti in ljubezni do Gadafija, toda zaradi plemenske strukture libijske družbe je težko govoriti o vzhodu, Cirenajki, in zahodu, Tripolitaniji, bolj gre za pripadnost plemen in plemenskih vodij. Pričakujete zaradi tega težave?

Ko bo Gadafi odšel, se bo vse urejalo mirno, vsi bodo povabljeni k sodelovanju.

Sedež začasne uporniške vlade, ki jo je prva priznala Francija, je v Bengaziju, toda v prehodnem nacionalnem svetu, ki ga sestavlja 31 članov, so tudi nekateri, ki so prej sodelovali v Gadafijevi vladi. Mustafa Abdul Džalil, vodja nacionalnega sveta, če začnem pri vrhu, je bil prej minister za pravosodje, Ali Al Isavi, zdaj pristojen za zunanje zadeve, je bil najmlajši član v njegovi vladi, minister za ekonomijo in trgovino, potem veleposlanik v Indiji. Ali ni to nekoliko nerazumljivo? Kako to, da so sodelovali v Gadafijevi vladi, če se niso strinjali z njim in z njegovim režimom?

Ljudje, ki jih omenjate, so bili člani libijske in ne Gadafijeve vlade. Gre za ugledne, spoštovane in uveljavljene posameznike, ki niso zagrešili nobenega podlega dejanja nad libijskim ljudstvom, ki niso nezakonito bogateli in ki so se jasno izrekli o svojem odnosu do Gadafijeve politike. Zapolnili so prazen politični prostor, ki bi lahko pripeljal do zlorab in bil nevaren. Ljudstvo jih je sprejelo. Vendar to nikakor ne pomeni, da bodo sestavljali tudi prihodnjo vlado.

Po nekaterih napovedih je konec Gadafijevega režima blizu. Kakšen bo prihodnji scenarij?

Oblikovana bo vlada narodne enotnosti, in to največ za obdobje pol leta. V tem času bo pripravljena ustava in stekle bodo priprave na svobodne volitve.

Kakšne težave pričakujete? Bo Libija ostala v enem kosu, ena država?

Od nikoder ni bilo slišati zahtev po delitvi države, razen tistih, ki prihajajo iz Gadafijevega tabora. V državi, ki 42 let ni imela civilne družbe, svobodnega tiska in političnih strank, z islamskimi verskimi čustvi, ki so obvladovala življenje družbe, lahko pričakujemo, da se bo pojavilo veliko zapletov in problemov. Toda prepričani smo, da se bomo znali z njimi spoprijeti in določiti prioritete, takoj ko bo Gadafi odšel.

Ta vojna ima veliko obrazov in imen. Tudi tistega, ki govori o tem, da je to vojna za nafto. Kaj pravite o tem?

Za zahod je pomembno, da zaščiti libijske zaloge nafte in plina. Ve, da Gadafijevemu režimu ni mogel najbolj zaupati. Poleg zaščite človeških življenj je bil to eden glavnih razlogov za intervencijo.

Toda ali nista v tem svojevrsten cinizem in hipokrizija zahodnih partnerjev, ki so podpisovali sporazume, sklepali posle in podajali roke, potem pa spremenili stališče, rekli, da Gadafijev režim ni več legitimen, in se začeli spogledovati z nasprotno stranjo?

Od tega podajanja rok sta imela korist le Gadafi in njegov režim, libijsko ljudstvo prav nobene. Kot veste, ne živimo v popolnem svetu. Potrebujemo demokracijo, transparentnost in spoštovanje človekovih pravic, da se kaj takega ne bi več ponovilo. Lepo je videti Sarkozyjevo spreobrnitev in sprejemanje pravih odločitev v pravem trenutku. Še vedno pa čakamo opravičilo Tonyja Blaira in njemu podobnih.

Nekaj besed o Al Kaidi: na strani upornikov je Muslimanska bratovščina, poleg tega vodja upornikov, Abdul Hakin Al Hasili, ki je bil med drugim član ekstremistične Libijske islamske borbene skupine LIFG, izjavlja, da so v prvih bojnih črtah na uporniški strani tudi borci, ki so se v Iraku borili proti zaveznikom. Ob tem, da je k podpori libijskih upornikov pozvala Al Kaida, prav tako Oborožena islamska skupina in še nekatere, je vprašanje skoraj neizogibno: je bilo Gadafijevo svarilo pred Al Kaido zgolj ena v dolgi vrsti njegovih domislic ali je v njem tudi zrno soli?

Zagotovo, to je eden od njegovih trikov. Vsak, ki se je želel pridružiti vstaji, je bil dobrodošel. V Libiji boste tako kot v drugih državah Magreba našli predstavnike vseh islamističnih skupin, kar jih obstaja. Vprašanje je le, kako številčne so in kako močan vpliv bi lahko imele pri oblikovanju prihodnje države. V Libiji Al Kaide trenutno ni, čeprav je imela v preteklosti tesne vezi z LIFG. Toda LIFG je obstajala samo zato, da se je borila proti Gadafijevemu režimu, nikoli pa ni uprizarjala napadov zunaj Libije. Ker je število njenih pripadnikov majhno, ne vidimo nevarnosti, da bi predstavljala kakšen problem. Razcvet islamističnih skupin je bil mogoč zato, ker so bili vsi potencialni oporečniki iz posvetnih krogov umorjeni, zaprti ali izgnani. V odprti in svobodni družbi nimajo nobene možnosti za prevlado.

Kakšna je vaša napoved končnega rezultata?

Libija bo svobodna in demokratična država.

Še vedno kot džamahirija, država množic?

Džamahirija je bila sestavni del Gadafijevega režima. Prepričani smo, da v bodoči Libiji takšne čudaške domislice nimajo prihodnosti.