Pred približno petdesetimi leti smo v Braniku udarniško gradili kanalizacijo, z Anhovega smo vozili azbestcementne cevi. In ker sem prvi in edini v vasi imel električno brusilko, sem več kot leto dni cele dneve žagal cevi. Ves bel sem bil od tega prahu in če bi tedaj vedel, da je to nevarno, bi se zaščitil, si nadel masko," zgodbo z nesrečno brusilko pripoveduje Zgonik. Zaščitil se ni, kot se ni takrat nihče. Kasneje je zbolel za azbestozo, svetovali so mu tožbo, da bi podobno kot drugi, ki so jim azbestozo priznali kot poklicno bolezen, dobil odškodnino. Ker nikoli ni delal v proizvodnji z azbestom in za njegovo odškodnino ni bilo pravne podlage, je sodišče tožbo zavrnilo. "Z ničemer ni izkazano, da bi bilo v letih 1960 do 1970 vedenje o škodljivosti azbesta na takem nivoju, da bi država lahko in znala ukrepati," je med drugim v obrazložitvi sodbe zapisal sodnik. Zgonik danes težko hodi, hitro se zadiha, ne sme se prehladiti. "Zdravnik mi pravi, da moram vsak dan prehoditi pol kilometra. Jaz se moram vmes najmanj trikrat ustaviti in loviti sapo," pripoveduje. Le brusilka še vedno dela kot nova.

Uradnih statističnih podatkov o številu okoljskih pravd ni, edini dostopni so podatki policije o obravnavi kaznivih dejanj, povezanih z onesnaževanjem okolja. Od leta 2000 do 2010 je policija obravnavala 254 primerov zaradi obremenjevanja in uničevanja okolja, 29 primerov onesnaženja pitne vode in 79 primerov protipravne pridobitve ali uporabe radioaktivnih ali drugih nevarnih snovi. V 22 primerih so bili onesnaževalci pravne osebe, torej podjetja. Tudi zaradi pravnih okvirjev, v katerih se je znašel Ivan Zgonik, pa se prizadeti le redko odločajo za odškodninske tožbe proti podjetjem, ki slovijo kot obremenjevalci okolja. Čeprav v slovenski obligacijski zakonodaji že od leta 1978 obstaja možnost tako imenovane popularne tožbe, po kateri lahko vsak posameznik prepreči nevarnost tudi za okolje, so takšni primeri po besedah strokovnjakov izjemno redki, pa še ti se večinoma nanašajo bolj na že pregovorno slovenske sosedske spore, ko neki posameznik z nedovoljenimi emisijami povzroči škodo drugemu, na primer sosedu.

Ohlajanje dokazov

Praksa je podobna po vsej Evropi, saj po dostopnih podatkih do kakšnih odmevnejših odškodninskih procesov tudi pri zelo izpostavljenih in velikih okoljskih nesrečah vsaj doslej ni prišlo. Če za primer navedemo izlitje strupenega cianida v reko Tiso v Romuniji v začetku tega stoletja, zaradi česar je strup posledično prišel vse do Beograda v Srbiji, zgodovina ne beleži sodnega procesa, da bi se morali odgovorni zagovarjati zaradi odškodninske odgovornosti. Izjema sta samo posameznika, oče in sin, ki sta pravico zahtevala celo pred evropskim sodiščem. Podobno velja tudi za lansko izlitje strupenih snovi iz tovarne aluminija v Ajki na Madžarskem, kjer je strupena gošča zahtevala več smrtnih žrtev in ranjenih ter močno onesnažila okolje, pa kakšne odškodninske tožbe za zdaj še ni bilo.

Po mnenju dr. Rajka Kneza, dekana mariborske pravne fakultete in strokovnjaka za področje prava varstva okolja, za to obstaja več vzrokov. "Naš tradicionalno kontinentalni, evropski sistem v nasprotju z na primer ameriškim temelji bolj na javnem varstvu okolja kot na zasebnem. To pomeni, da je država tista, ki bo skrbela za varovanje okolja, medtem ko je v ZDA že tradicionalno posameznik tisti, ki se mora boriti za pravice. To velja tudi, ko govorimo o okolju, zato so se tam tudi razvile tako imenovane skupinske tožbe, ko odškodnino zahteva množica ljudi," pojasnjuje Knez in dodaja, da pri nas v praksi česa podobnega praktično ni, četudi mnogi o tem že razmišljajo. Oškodovanci se za sodno varstvo svojih pravic v takšnih primerih ne odločajo tudi zaradi precejšnjih stroškov, ki so povezani z dokazovanjem upravičenosti do odškodnine. Ta namreč običajno temelji na mnenjih izvedencev, ki jih je treba izdatno plačati. "Če bo nekdo trdil, da je oškodovan, ker na primer okoliške vinograde škropijo s pesticidi, bo moral to trditev dokazati. Da torej zelenjava na njegovem vrtu prav zaradi tega ni užitna. Če tega ne bo dokazal, bo primer na sodišču logično padel, za dokazovanje pa je potreben eden ali več neodvisnih strokovnjakov," pojasnjuje dekan mariborske pravne fakultete.

Zanimiv je primer podjetja Lafarge Cement, ki je v zadnjem času močno razburkal zasavsko javnost, kljub temu pa odškodninskih tožb prizadeti prebivalci za zdaj še niso vložili. "Sicer obstajajo tožbe iz začetka devetdesetih let, kjer kmetje nerazdelno tožijo več zasavskih podjetij, vendar za zdaj še niso dobile epiloga. Vlečejo se že toliko časa, da so nekateri tožniki vmes že pomrli. Kakšne nove odškodninske tožbe pa v zadnjem času ni bilo, čeprav razmišljamo tudi o tem," nam je povedal Uroš Macerl iz društva za naravovarstvo in okoljevarstvo Ekokrog. Po njegovih besedah bodo Zasavci sedaj počakali, da vidijo, kakšen bo razplet sage o Lafargeu. Prebivalci Zasavja so po hudem boju dosegli, da je država podjetju odvzela okoljevarstveno dovoljenje, o katerem bo zdaj znova odločala republiška Agencija za okolje (ARSO). "Če se bo ARSO tudi tokrat odločil, da podleže kapitalu, se pripravljamo, da bomo nastopili proti za to odgovornim posameznikom in ne več proti agenciji. V tem primeru se lahko zgodi, da bomo vložili tudi odškodninske tožbe," je odločen Macerl. O tožbi proti Lafargeu za zdaj ne razmišljajo, saj je podjetje doslej počelo le to, kar mu je dovolila država. "Proti podjetju samemu bi lahko vložili odškodninsko tožbo le na podlagi raznih zavajanj, ki so si jih odgovorni privoščili veliko. Vendar je tu največji problem ARSO, ker je pri njih pred vsemi drugimi prevladal politični in gospodarski interes," dodaja okoljevarstvenik.

O višini odškodnine, ki jo nameravajo zahtevati, je po Macerlovih besedah za zdaj še bistveno prezgodaj govoriti. "Najprej bi morali preučiti, kakšna je pravna praksa v tujini, in jo nato primerjati z našo situacijo ter močjo dokazov, ki jih imamo. Je pa jasno, kako naj bi se stvari odvijale po veljavni zakonodaji - kazen mora biti večja od dobička, ki ga onesnaževalec doseže s svojim početjem. To je tudi edino, kar po preprosti kmečki logiki prinaša rezultate. Če namreč kazen znaša trideset enot, dobiček pa sto, je povsem jasno, da se z onesnaževanjem ne bi prenehalo," poudarja predsednik društva Ekokrog. Po njegovih besedah bodo v primeru odškodninskih tožb Zasavci v sodni bitki dobro oboroženi z argumenti, saj je že več študij o Zasavju nedvoumno potrdilo, da je narava tako prizadeta, da nima več samočistilnih sposobnosti, za povrh pa so pokazale tudi povečano stopnjo obolevnosti na tem območju.

Naslednja težava pri dokazovanju vzročnih povezav med onesnaževanjem in zdravjem ljudi so tako imenovane zapoznele emisije. "Posameznik namreč potrebuje dokaz, iz katerega se bo, karikirano, še kadilo, nekakšen vroč dokaz. Vendar pa je recimo leto dni po nastanku škode takšne dokaze izjemno težko dobiti. Bolj ko se zadeva časovno odmika, manj opazne so posledice v naravi, še posebej, če so odgovorni medtem prenehali z onesnaževanjem," priznava Knez.

Soško dolino bo tako za vedno zaznamovala azbestna zgodba. V letih od 1946 do 1990 je skozi Slovenijo šlo 670.000 ton azbesta, velika večina prav po tej dolini. Zaradi dolge latentne dobe azbestnih bolezni vrhunec obolevnosti pričakujejo šele leta 2020. Za današnje razmere nekoliko presenetljivo je v devetdesetih letih posredno pobudo za zakonsko reševanje problema dal onesnaževalec, neposredno pa primorski poslanci. Z zakonom o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki je Salonit Anhovo z možnostjo predčasnega upokojevanja in subvencioniranimi odškodninami obolelim z državno pomočjo reševal tudi obstoj podjetja in socialno bombo, ki bi jo povzročilo množično odpuščanje delavcev. Obolelim oziroma tistim, ki jim je komisija priznala poklicno bolezen, pa je zakon prinesel odškodnine.

"Doslej je bilo sporazumno izplačanih okoli tisoč petsto odškodnin," pravi Bojan Goljevšček, predsednik sindikata azbestnih bolnikov Slovenije. Glede na resnost bolezni danes oboleli dobijo od 10.000 do 40.000 evrov odškodnine. "Danes postopki pridobivanja odškodnine tečejo dokaj gladko, leta 2003 so ljudje na odškodnine čakali po leto in pol, vmes umirali," se spominja Goljevšček. Država za odškodnine prispeva 60 odstotkov sredstev, ostalo mora zagotoviti Salonit Anhovo. A pot do nje pogosto ni ravna. "Problem pri dokazovanju poklicnih bolezni je zelo preprost," nam razloži Goljevšček. "To je stroka oziroma interdisciplinarne skupine strokovnjakov, ki pogosto zavračajo priznanje poklicne bolezni ali pa predčasno upokojevanje in bolnika z azbestno boleznijo pošiljajo v smrt. Izvedenski organi so na strani kapitala in države, ki varčuje pri blagajnah," je kritičen. Formalna pritožba na mnenje komisije ni mogoča.

Odškodnine so majhne

Če je v devetdesetih letih vlogo pobudnika pri sistemskem zavarovanju ljudi pred azbestom odigral kapital, jo bo morala v prihodnje civilna družba. "Azbestne bolezni se vse pogosteje pojavljajo tudi v okolici podjetij, ki so nekdaj uporabljala azbest. Zaradi teh bolezni umirajo tudi ljudje, ki nikoli niso delali na dvoriščih teh podjetij," pravi Goljevšček. S pobudo, da bi bili do odškodnine in pokojnine pod ugodnejšimi pogoji upravičeni tudi okoliški prebivalci in ne le zaposleni v podjetjih, sindikatu SABS še ni uspelo. Tožbe posameznikov zaradi izpostavljenosti azbestu v okolici tovarn ali nepoklicnega dela z azbestom so redke in, kot kaže Zgonikov primer, neuspešne. Izjema je mezoteliom, rak na pljučni mreni, ki sodi med najagresivnejša maligna obolenja in je v skoraj 80 odstotkih povezan z izpostavljenostjo azbestu. Od leta 2009 lahko odškodnino dobijo tudi dediči obolelega. A le, če je ta zahtevek za odškodnino vložil še sam… "Res, borimo se tudi za odškodnine," o vlogi sindikata pristavi Goljevšček, "a pomembnejša so naša prizadevanja za varno delovno okolje in zgodnje odkrivanje bolezni."

Redkost tožb dr. Rajko Knez vidi tudi v negotovosti posameznikov, ki že tako večinoma nimajo veliko izkušenj s pravdanjem, kakšen bo končni rezultat postopka, kar ljudi odbija od uveljavljanja pravice na sodišču. "Zgodba glede okoljskih zadev bi bila precej drugačna, če bi bilo možno sodno odločbo in substančne meje pravnomočnosti uveljaviti tudi za vse druge oškodovance. To pomeni, da bi se lahko neki oškodovanec skliceval na sodno odločbo iz drugega postopka, kot je to v navadi v ZDA. Pri nas mora vsak zakorakati v nov postopek, čeprav je stanje identično. Sicer se je na sodišču potem mogoče sklicevati na sodno odločbo, ki jo je dobil nekdo drug, vendar pa izvršba na podlagi te sodbe nikakor ni mogoča," pojasnjuje strokovnjak. To torej pomeni, da se mora vsak posameznik nujno prebiti do konca po navadi dolgotrajnega sodnega procesa, če želi doseči pravico, pa čeprav je upravičenost do odškodnine v nekem drugem postopku zaradi tako rekoč identičnega vprašanja dokazal že drug oškodovanec.

V Sloveniji poleg tega posamezniki ne morejo pričakovati tako enormnih odškodnin, kot jih sodišča določajo na primer v ZDA. Onkraj luže je namreč odškodnina sestavljena povsem drugače kot pri nas, kjer velja eno glavnih načel - prepoved obogatenja na podlagi odškodnine. "Tam pa te prepovedi ni oziroma obstaja instrument tako imenovane civilne kazni. Ta kazen je dodana povzročeni škodi. Če škoda znaša na primer sto enot, sodišče odmeri še civilno kazen v višini tisoč enot. Gre za kazen, če je bilo dejanje povzročeno zaradi hude malomarnosti ali celo namenoma, s tem pa želijo doseči, da se takšno dejanje ni bi več ponovilo. Ko se škoda in civilna kazen, ki gre v žep posameznika, seštejeta, dobimo veliko odškodnino. Prav ta institut, ki ga v Evropi pozna edino Velika Britanija, dela to razliko, saj je tam obogatenje z odškodnino dovoljeno. Posameznik dobi namreč več denarja, kot znaša dejanska škoda, pri nas pa tega ni," poudarja Knez.

Prvi znani primer odškodninske tožbe, kjer so bila v slovenski sodni praksi uporabljena moderna načela varstva okolja, sega v začetek devetdesetih let, ko je neko podjetje iz panoge lesne industrije zahtevalo odškodnino zaradi škode, ki so jo emisije iz šoštanjske termoelektrarne povzročile na drevesih. Dolga leta je namreč veter škodljive izpuste odnašal od Šoštanja proti nekaj kilometrov oddaljenim Belim Vodam, zaradi česar naj bi se drevesa sušila in odmirala. Vendar je bilo prav zaradi prej omenjenih zapoznelih emisij izjemno težko dokazati, da je škoda nastala prav zaradi izpustov iz termoelektrarne. Tudi končni razplet ni bil najbolj uspešen za oškodovanca.

Najboljša možna rešitev za oškodovance je še vedno poravnava. Industrija, ki bi ji tožba preprečila nadaljnje delo, ima namreč vselej interes, da se poravna. "Dober primer so na primer tožbe zoper gradbena dovoljenja v primeru velikih investicijskih objektov. Takšna tožba se lahko vleče nekaj let, medtem pa stroji stojijo in čakajo, kdaj bodo lahko začeli z delom. Jasno je, da bo prej prišlo do poravnave. Tukaj lahko posamezniki igrajo na to karto in včasih dobijo celo nekaj, kar jim ne pripada," opozarja Knez.

Koroška miloščina

V starem industrijskem okolju zgornje Mežiške doline so ekološka bremena kot posledica rudarjenja in predvsem žerjavske topilnice svinca in cinka kmete prisilila, da so sredi devetdesetih let tožili družbo Rudnik Mežica - MPI. Za škodo na posestvih so terjali odškodnino. Pravda je trajala sedem let, na koncu ni bil zadovoljen nihče. Izčrpani kmetje so pristali na poravnavo, kar je leta 2003 pomenilo, da je morala družba 86 kmetom izplačati 45 milijonov takratnih tolarjev. Najmanjša odškodnina je znašala 3000, najvišja 2,5 milijona tolarjev. Tolikšna je bila izpogajana odškodnina za desetletno obdobje. Družbo MPI je v pravdi zastopala odvetniška pisarna Senica, kmete pa slovenjgraška odvetnica Joža Konečnik.

Tedanji zastopnik kmetov Ivan Voler Kavšak iz Javorja je navedel, da je bilo prizadetih 1500 hektarjev gozda, od tega je bilo kar 200 hektarjev popolnoma uničenih, okoli 800 hektarjev pa močno prizadetih, zato je bila odškodnina v primerjavi z izgubo dohodka kmetov daleč prenizka. V MPI kot naslednici Rudnika Mežica so se zavedali, da bi lahko kmetje zahtevali odškodnine tudi za škodo iz preteklosti, ki je zemljo močno obremenila s težkimi kovinami. Raziskava velenjskega inštituta Erico, opravljena v letih 1999-2001, ugotavlja, da je pred letom 1990 topilnica emitirala v okolje tudi do 5900 ton SO2 letno, nato se je zmanjšala na poprečno 700 ton letno. Raziskave iz osemdesetih let so pokazale, da je bila v okolici Mežice vrednost svinca v zemlji presežena za 11-krat, v vrtninah v Žerjavu pa je dovoljeno mejo presegala kar za 82-krat.

Razlogov za terjanje odškodnine zaradi škode iz preteklosti je po obstoječih raziskavah veliko, nenazadnje pa so tudi v sedanjosti, ko se je ekološko breme sicer zmanjšalo, a ne do te mere, da bi kmetje dobili dovoljenje za ekološko kmetovanje. Milan Mlinar iz Javorja, ki zastopa dvanajst kmetov iz občine Črna, pravi: "Obtičali smo v slepi ulici. Stvari se nikamor ne premaknejo. Ko je država sprejela zakon o sanaciji zgornje Mežiške doline, smo ostali na suhem. Niso nas enakovredno vključili v sanacijski program. Napotili so nas na kmetijsko ministrstvo, ki je naš sogovornik že tri leta, a učinka ni nobenega. Veliko časa smo zapravili s potmi v Ljubljano, kjer nas imajo za norca in nas zmeraj odpravijo z lepimi besedami," pravi Mlinar.

Mežiške kmete ministrstvo za kmetijstvo že tri leta vodi za nos z obljubami, da išče rešitve, nikoli pa jim ni reklo, da niso do ničesar upravičeni. "Če jih ne preganjaš po sodišču, se nič ne reši, ampak odnehati še ne mislimo," je odločen Mlinar, mladi gospodar in borec za pravice kmetov, ki trpijo dodatno škodo še pri tem, da ne morejo kandidirati za subvencije, ki so na voljo za ekološko kmetovanje. Kmetje se na razpise za ekološko kmetovanje sploh niso prijavljali, vnaprej vedoč, da ne bodo dobili dovoljenj. Za novo tožbo zaradi okoljskih bremen se kmetje še niso odločili. Mlinar je do tega skeptičen: "Za tožbo moraš imeti denar, v korumpirani državi pa je malo verjetno, da bi dosegli svoje pravice."

Knez vidi rešitev v kazenski odgovornosti onesnaževalcev, ki bi morala odigrati svojo vlogo, vendar pa je primerov, ki se prebijejo do hrama pravice, zelo malo. Tega dejstva niso spremenile niti dopolnitve kazenskega zakonika, ki so vpeljale precej strožjo ureditev glede kaznivih dejanj zoper okolje. "Težava je v tem, da s tovrstnimi primeri ni posebne prakse oziroma izkušenj," je prepričan strokovnjak, ki ga skrbi, da se glede tega z izjemo morebitnih v nebo vpijočih primerov v bližnji prihodnosti ne bo veliko spremenilo. Posameznik bo še vedno prepuščen zaščiti države, ki se je v preteklih letih večkrat pokazala kot zapečkarski foteljaš, ki iz svoje ljubljanske pisarne ne vidi do Zagorja, Mežiške doline, Štajerske...